Jedro

Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za enostavni objekt.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 2.2.2001, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.2.2001, s katero je tožena stranka odpravila 1. točko izreka odločbe urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 20.12.2000, in jo nadomestilo z novo prvo točko, s katero je določeno, da je tožnik dolžan v roku 60 dni po prejemu te odločbe odstraniti ograjo iz plastificirane mreže in bodeče žice, pritrjene na železnih stebričkih, ki stojijo na armirano betonskem parapetu, približne dolžine 98,00 m in višine do 2,50m, na meji z zemljišči s parc. št..., vse k.o...,na zemljišču s parc. št..., k.o... ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. V ostalem je pritožbo zavrnila. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik za poseg v prostor ni pridobil ustreznega dovoljenja, zato mu je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep po določbi 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS). Ob dejanskem stanju kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ko tožnik v obravnavanem primeru za gradnjo sporne ograje ni imel nikakršnega upravnega dovoljenja, torej ne lokacijskega dovoljenja niti ne upravnega akta pristojnega upravnega organa na podlagi priglasitve del, če lokacijsko dovoljenje ne bi bilo potrebno, je tudi po presoji prvostopnega sodišča prvostopni upravni organ ravnal prav, ko je tožniku na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN odredil odstranitev nedovoljeno zgrajenega parapeta vključno z železnimi stebrički in s plastično mrežo. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi vse tožnikove ugovore.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sobo in v več dopolnitvah te pritožbe smiselno ponovi tožbene navedbe. Navaja razloge, zakaj je postavil sporno ograjo, opisuje kako potekajo postopki pred upravnimi organi za pridobitev ustreznih dovoljenj za katere je zaprosil in kako ga sosedje ovirajo pri pridobitvi teh dovoljenj. V dopolnitvi tožbe z dne 10.11.2004 še navaja, da je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Inšpektorat RS za okolje, prostor in energijo, Območna enota Ljubljana dne 5.11.2004 izdala sklep, s katerim je v tej zadevi ustavila inšpekcijski postopek zoper njega. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče odločitev oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tega izhaja, da tožnik za sporno ograjo ni imel nobenega dovoljenja, kar ni sporno. Na tej dejanski podlagi je prvostopno sodišče presodilo, da je bila določba 73. člena ZUN (ki je v času izdaje izpodbijane sodbe še veljal) pravilno uporabljena in da je zato inšpekcijski ukrep, odrejen tožniku, zakonit. Področje inšpekcijskega nadzora nad zakonitostjo gradenj v veljavni zakonodaji sedaj ureja Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02), ki je začel veljati 1.1.2003 (pred uveljavitvijo ZGO-1 je inšpekcijsko nadzorstvo urejal ZUN). ZGO-1 je v 1. odstavku 200. člena določil, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, torej po ZUN, oziroma v določenih primerih še po Zakonu o urbanističnem planiranju. Med upravnim sporom pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-150/03-19 z dne 1.12.2005, odločilo, da se določba 1. odstavka 200. člena ZGO-1, kolikor za gradnje iz 3. odstavka 3. člena tega zakona nalaga, da se inšpekcijski postopki, začeti pred uveljavitvijo ZGO-1, končajo po določbah ZUN, razveljavi (1. točka) ter da se nepravnomočno končani inšpekcijski postopki iz prejšnje točke, vključno z izvršbami inšpekcijskih ukrepov v nepravnomočno končanih inšpekcijskih postopkih, končajo po določbah Zakona o graditvi objektov (2. točka). Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za enostavni objekt, podrobneje pa je vprašanje urejeno v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Uradni list RS, št. 114/2-003). Pod določenimi pogoji je gradnja zakonita in investitorju ni treba pridobiti nobenega upravnega dovoljenja.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi, glede na navedeno, materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožena stranka bo morala zato ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva glede na spremenjeno materialno zakonodajo, torej, ali je predmet postopka gradnja, ki ni enostavni objekt v smislu ZGO-1 oziroma Pravilnika, ali pa je takšen objekt kot to nakazujejo podatki spisa oziroma odločbe tožene stranke. Ker je tožnik v dopolnitvi pritožbe zoper izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča navedel, da je prvostopni inšpekcijski organ ustavil sporni inšpekcijski postopek (sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka z dne 5.11.2004), bo morala tožena stranka tudi glede na navedeno situacijo, na podlagi pravilne uporabe materialnega prava ugotoviti pravno relevantna dejstva v tej zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke (4. točka 358. člena ZPP v zvezi z 16. členom ZUS).