Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se odškodnina za strah prisodi le tedaj, če je bil tako intenziven, da je porušil oškodovančevo duševno ravnovesje, ali če je trajal dalj časa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odškodnine in toženki naložilo v plačilo 16.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2009 dalje do plačila (I. tč.). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. tč.). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.390,64 EUR v 15 dneh (III. tč.).

2. Proti sodbi se očitno v njenem zavrnilnem delu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov: zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ji prisodi celotno zahtevano odškodnino. Meni, da ji je sodišče prve stopnje po vseh postavkah odškodnino dosodilo bistveno prenizko in v nasprotju s sodno prakso. Tožnica je utrpela zlom L III, pretres možganov, zvin vratne hrbtenice in zlom nosne kosti, po 17 dneh različnih terapij je bila odpuščena v domačo oskrbo, a z uporabo steznika za hrbtenico. Ponovno je bila hospitalizirana zaradi hudih bolečin od 28. 3. 2008 do 2. 4. 2008, zdravljenje pa še vedno traja, hude bolečine je trpela 6 mesecev, nato so te prešle v srednje, še vedno trajajo, še vedno pa hodi tudi na fizioterapijo. Trpela je hud strah, kasneje tudi za izid zdravljenja, trpi pa tudi hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ima glavobole, vrtoglavice, motneje spomina, opustiti je morala športne aktivnosti. Je še relativno mlada, zato bo to trpela še dolgo. Pritožnica je opredelila tudi svoje pritožbene stroške in zahteva njihovo povrnitev.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo še na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. tč., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da relevantnih kršitev določb postopka ni bilo, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo vsa zatrjevana dejstva, od katerih je odvisna višina toženkine odškodninske obveznosti in v izpodbijani sodbi za to navedlo zadostne razloge. Po širši in ožji individualizaciji zatrjevane škode je tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer stopnji in trajanju navedenih tožničinih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim navedenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodb. Pri odmeri odškodnine sta bila v pravi meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožnici zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Sodišče prve stopnje je tožničino škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse, pritožnica pa je konkretno tudi ne izpostavlja.

7. Tožničine telesne poškodbe sodijo po njenih skopih navedbah po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.). Za navedene pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (dve hospitalizaciji ter 6 mesečno obdobje bolečin, ki so počasi pojenjale, a še vedno trajajo) dosojena odškodnina 7.000,00 EUR ni prenizka, saj tožnica podrobneje ne opiše ne poškodb ne terapij ne nevšečnosti ne bolečin. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini glede zatrjevanega pretrpljenega strahu je pravilna in zakonita. Po ustaljeni sodni praksi se odškodnina za strah prisodi le tedaj, če je bil tako intenziven, da je porušil oškodovančevo duševno ravnovesje, ali če je trajal dalj časa. Za opisan strah, ki ga tožnica zatrjuje ob dogodku, in sekundarni strah, ki ga zatrjuje ob zdravljenju, je prisojenih 1.250,00 EUR zanjo pravično zadoščenje. Še višja zahtevana odškodnina bi šla tudi po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Ni pa tudi nobenih razlogov za zvišanje odškodnine za duševne bolečine, ki jih tožnica prestaja zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica ni navedla niti, koliko je stara, niti kaj je po poklicu, niti katerih športov ne more več gojiti, pa jih pred nesrečo je, niti ne navaja, kako jo posledice nesreče ovirajo v vsakdanjem življenju. Do višje odškodnine, kot je dosojena (8.000,00 EUR), je to ne more voditi. Skupna odškodnina 16.250,00 EUR glede na navedeno niti ni previsoka (v nasprotju z materialnopravnim standardom pravične denarne odškodnine) niti ne odstopa od sodne prakse. Tožnica je prejela približno 16 in pol povprečne plače v RS, kar je povsem primerljivo z mnogimi drugimi podobnimi primeri.

8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP 2. odst. 350. čl. ZPP).

9. Odločitev o stroških ima podlago v določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).