Jedro

S pred tem izdano odločbo je bilo odločeno o tožnikovem rezidentstvu od 1. 1. 2005 dalje, s kasneje vloženo vlogo pa je tožnik zaprosil za ugotavljanje rezidentstva od leta 2008 dalje. Gre torej za identičen zahtevek, vendar za drugo dejansko stanje. Zaključek prvostopenjskega organa, da je bilo o tožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno, torej ni pravilen.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Davčnega urada Ptuj št. DT 4217-477/2009-15 (14013-00) z dne 22. 12. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel tožnikovo vlogo za ugotovitev njegovega rezidentskega statusa od leta 2008 dalje. Sklep je izdal na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in je tožnikovo vlogo zavrgel, ker je bilo o tožnikovem rezidentskem statusu v Republiki Sloveniji že pravnomočno odločeno. Dne 22. 11. 2007 je bila izdana odločba št. 4210-59/2007-9 (14013-00), s katero je bilo odločeno, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Ta odločba je bila tožniku vročena dne 3. 12. 2007 in je dne 19. 12. 2007 postala dokončna. Tožnik je dne 11. 8. 2009 vložil vlogo, ki jo je bilo opredeliti kot vlogo za ugotovitev njegovega rezidentskega statusa v Republiki Sloveniji od leta 2008 dalje. Pozvan je bil, da mora k vlogi predložiti uradni dokument, da je rezident Nemčije in da mu je bil ta dokument izdan s strani pristojnega organa v Zvezni republiki Nemčiji kot končni rezultat v postopku skupnega dogovora držav pogodbenic v skladu z določbo 25. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja (v nadaljevanju Sporazum). Tožnik je predložil potrdilo, da ima svoje davčno prebivališče v Münchnu, kar pa ne izkazuje, da je hkrati tudi davčni zavezanec v Nemčiji, niti ne, da je v Nemčiji sprožil postopek za ugotavljanje svojega davčnega rezidentskega statusa v skladu z zgoraj navedeno določbo Sporazuma. Zaradi potrditve ugotovitev dejanskega stanja iz odločbe z dne 22. 11. 2007, to je prisotnosti davčnega zavezanca na naslovu ... in kriterija „stalnega doma“ na tem naslovu, so bile v postopku zaslišane tri priče, ki so izjavile, da se tožnik redno vrača v Slovenijo, kjer ves čas živi tudi njegova žena in da mu je hiša na navedenem naslovu ves čas na razpolago. Glede na to, da je bilo o tožnikovem rezidentskem statusu od leta 2008 dalje že odločeno in se dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bili ugotovljeni drugačni pogoji za ugotavljanje statusa tožnikovega rezidentstva, niso spremenile, je bilo odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Po presoji drugostopenjskega organa je odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikovega zahtevka za ugotovitev davčnega rezidentstva v Republiki Sloveniji pravilna in zakonita, saj je bilo o zahtevku tožnika, s katerim (ponovno) zahteva ugotovitev davčnega rezidentstva, že pravnomočno odločeno. Pojasnjeno mu je tudi bilo, da mora, v kolikor meni, da je od leta 2008 dalje zgolj rezident Nemčije, pri pristojnem organu v Nemčiji sprožiti postopek za ugotavljanje davčnega rezidentstva po določbah 25. člena Sporazuma. Tožnik o tem ni predložil ustreznega potrdila; predloženi potrdili o bivanju in o davčni odmeri namreč ne izkazujeta, da se pritožnik šteje za rezidenta Nemčije, niti da je v Nemčiji sprožil ustrezen postopek za ugotavljanje svojega rezidentskega statusa. Prvostopenjski organ je za ugotovitev prisotnosti tožnika na naslovu ... in kriterija „stalnega doma“ na tem naslovu od leta 2008 dalje, kot priče v postopku zaslišal tri sosede, ki so podali izjavo, da se tožnik iz Nemčije redno vrača v Slovenijo, saj tu živi njegova žena, hiša pa mu je kljub prenosu lastninske pravice na A.A., sina pritožnikove žene, glede na določbe pogodbe o preužitku, ves čas na razpolago. Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da je središče tožnikovih osebnih interesov kljub temu, da ima stalno prebivališče prijavljeno v Nemčiji, še vedno v Sloveniji. Glede na to, da se okoliščine, na podlagi katerih se je tožnik za davčne namene že od 1. 1. 2005 dalje štel za rezidenta Slovenije, niso spremenile, prvostopenjski organ pritožnikovi zahtevi utemeljeno ni ugodil. Pravilno bi sicer bilo tožnikovo zahtevo zavrniti in ne zavreči, vendar pa ta kršitev na končno odločitev nima vpliva.

Tožnik v tožbi navaja, da v svojem dopisu z dne 7. 8. 2009, ki ga je prvostopenjski organ pravilno opredelil kot vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa, zatrjuje, da že od leta 1968 dalje živi v Nemčiji, kjer tudi prejema pokojnino. Iz njegovih zatrjevanj izhaja tudi, da je davčni zavezanec v ZRN, kjer pa njegova pokojnina zaradi višine ni obdavčena. V Sloveniji nima več niti posestva, niti hiše in se nima interesa vrniti v Slovenijo. Ima tako slovensko kot nemško državljanstvo. V Sloveniji nima stalnega prebivališča, pač pa ima stalno prebivališče v ZRN, kjer tudi prejema pokojnino. Navedena dejstva predstavljajo podlago za ugotavljanje rezidentstva po 6. členu Zakona o dohodnini (ZDoh). Glede na njegov dopis bi prvostopenjski organ moral ugotavljati tožnikovo rezidentstvo v okviru navedene dejanske in pravne podlage. V primeru, če organ ugotovi, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev za rezidentstvo, mora o tem izdati ustrezno odločbo. Ni torej pravilno stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu, po katerem mora zavezanec v primeru, ko je že v Sloveniji pravnomočna odločba o tem, da se šteje za rezidenta Slovenije (odločba z dne 22. 11. 2007) za ponovno ugotovitev rezidentskega statusa sprožiti postopek skupnega dogovora držav pogodbenic na podlagi Sporazuma. Takšno stališče, ki nima podlage v zakonu, je nevzdržno tudi z življenjskega vidika, saj je postopek dogovarjanja na podlagi Sporazuma drag in dolgotrajen. Prav tako ni pravilna nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da je predmetni postopek potrebno sprožiti v ZRN, kamor želi tožnik premakniti središče svojih življenjskih interesov. Tožnik v ZRN namreč ne želi premakniti središče svojih življenjskih interesov, saj ga tam že ima, kar v svoji vlogi z dne 7. 8. 2009 tudi zatrjuje. V predmetnem postopku je torej potrebno zgolj ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za rezidentstvo v Sloveniji po 6. členu ZDoh. Glede na zgoraj navedene ugotovitve, da ima tudi državljanstvo ZRN, stalno prebivališče v ZRN, da prejema pokojnino v ZRN, podlega davčni odmeri v ZRN ter po drugi strani ne poseduje premoženja v Sloveniji in nima stalnega prebivališča v Sloveniji, je možno pritrditi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za rezidentstvo iz 1. točke 6. člena ZDoh, saj v Sloveniji nima prijavljenega stalnega prebivališča. Zaradi ugotovitve morebitnega izpolnjevanja katerega od nadaljnjih kriterijev za rezidentstvo iz 4. in 5. točke 6. člena ZDoh, pa je organ prve stopnje izvedel posebni ugotovitveni postopek, v katerem je zaslišal sosede, ki so izjavili, kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri tem pa organ prve stopnje tožniku kot stranki v upravnem postopku ni omogočil, da se o izjavah teh sosedov tudi izjasni. Iz tega razloga je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj gre pri tem načelu za ustavno jamstvo strank v postopku. Četudi bi bile izjave sosedov resnične, slednje samo po sebi še ne pomeni izpolnjevanja pogojev glede rezidentstva iz 4. oziroma 5. točke 6. člena ZDoh, saj je pojem redno vračanje premalo opredeljen in bi ga bilo potrebno natančneje ugotoviti z vsaj približnim številom dni v smislu ugotovitve zakonitega pogoja prisotnosti več kot 183 dni. Tožnik prihaja v Slovenijo v času božičnih in novoletnih praznikov ter med letom največ trikrat po sedem dni, torej skupno preživi v Sloveniji približno 25 dni na leto. Izjave sosedov o rednem vračanju tožnika v Slovenijo pa je nadalje za namen ugotovitve izpolnjevanja pogojev središča življenjskih interesov potrebno obravnavati skupaj z ostalimi dejstvi, kar posebej velja za kriterij stalnega doma. Iz izjav sosedov ne izhaja, da se tožnik iz Nemčije v Slovenijo redno vrača, saj ne izhaja tožnikova nedvomna prisotnost v Sloveniji več kot 183 dni letno. Še manj pa gre zgolj iz izjav sklepati, da ima tožnik življenjsko središče v Sloveniji. Že sama gramatikalna razlaga izjave sosedov, da se tožnik redno vrača iz Nemčije v Slovenijo, kaže, da se v Slovenijo vrača iz kraja (Nemčije), kjer sicer domuje, saj v nasprotnem primeru ne bi bil uporabljen termin „vračanje“. Tudi dejstvo, da si je tožnik ob izročitvi nepremičnin pri pastorku pridržal užitek na izročenih nepremičninah, samo po sebi ne predstavlja središča interesov v Sloveniji, kamor se tožnik sicer vrača zaradi čustvene vezi z domovino, zaradi česar si je tudi izgovoril preužitek ob izročitvi nepremičnin pastorku. Tožnik namreč nima otrok, kar dodatno izpričuje, da nima življenjskega interesa v Sloveniji, zaradi česar je premoženje izročil pastorku. Tožnik izpostavlja tudi, da so sosedje, ki so podali izjave upravnemu organu, dejansko njegovi sorodniki oziroma potomci njegovih bratov in sester, ki nasprotujejo njegovi odločitvi, da izroči svoje premoženje nekomu, ki dejansko ni potomec oziroma ni v krvnem sorodstvu, kar bi lahko tožnik ustrezno zatrjeval upravnemu organu, če bi mu bila seveda dana možnost izjasniti se glede spornih izjav, na katere je prvostopenjski organ nepravilno oprl svojo odločitev o stalnem domu tožnika. Kot navedeno, pa je za ugotovitev središča življenjskih interesov potrebno obravnavati sporne izjave sosedov skupaj z ostalimi dejstvi. Le-ta pa dejansko predstavljajo tožnikovo trditveno podlago v njegovi vlogi, ki izhajajo iz njegove pritožbe. Tožnik ima namreč stalno prebivališče prijavljeno v ZRN in ne v Sloveniji, kar kaže na namen bivanja oziroma na središče njegovih življenjskih interesov v ZRN. Nenazadnje slednjemu pritrjuje tudi dejstvo, da je upravni organ tekom upravnega postopka upravna pisanja vročal tožniku na njegov naslov v Nemčiji, kjer jih je tožnik tudi vselej sprejel oziroma so mu bila tam vročena, kar prav tako kaže na tožnikovo dejansko stalno prisotnost na nemškem naslovu. Enako na slednje kaže tudi dejstvo, da tožnik v Nemčiji prejema pokojnino in se tam tudi permanentno zdravi. Vse navedeno kaže na to, da ima tožnik kot državljan ZRN tudi središče svojih življenjskih interesov v Nemčiji in ne v Sloveniji, kot to napačno ugotavljata tako organ prve stopnje, kot tudi pritožbeni organ. Tožnik torej ne izpolnjuje pogojev za rezidentstvo v Sloveniji po 6. členu ZDoh. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo organa prve stopnje po predhodni izvedbi vseh ponujenih dokazov odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na vse tožbene navedbe v zvezi z izdano odločbo odgovorila že v obrazložitvi drugostopne odločbe, zato v celoti vztraja pri svojih trditvah in zaključkih, razvidnih iz obeh izpodbijanih odločb ter sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

K 1. točki izreka : Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 7. 8. 2009 vložil vlogo za ugotavljanje njegovega rezidentskega statusa v Republiki Sloveniji od leta 2008 dalje.

Prvostopenjski organ je na podlagi 129. člena ZUP tožnikovo vlogo zavrgel, ker je bilo o tožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval po vsebini, saj je ugotavljal izpolnjevanje pogojev rezidentstva za leto 2008. Prvostopenjski organ zato ni imel nikakršne podlage za izdajo sklepa na podlagi 129. člena ZUP. Z odločbo št. 4210-59/2007-9 (14013-00) z dne 22. 11. 2007 je bilo odločeno o tožnikovem rezidentstvu od 1. 1. 2005 dalje; z vlogo z dne 7. 8. 2009 pa je tožnik zaprosil za ugotavljanje rezidentstva od leta 2008 dalje. Gre torej za identičen zahtevek, vendar za drugo dejansko stanje. Zaključek prvostopenjskega organa, da je bilo o tožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno, torej ni pravilen. Razen tega je v konkretnem primeru prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval po njeni vsebini, zato je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Hkrati to pomeni, da bi prvostopenjski organ moral izdati odločbo in ne sklep, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi.

Dalje sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno kateri kriterij iz 6. člena ZDoh tožnik s tem, da je prisoten na naslovu ... in da ima „stalni dom“ v Sloveniji na tem naslovu, (pravzaprav) izpolnjuje. Kolikor je razloge sklepa prve, predvsem pa odločbe druge stopnje razumeti tako, da se odločitev utemeljuje po kriteriju iz 5. točke 6. člena ZDoh, to je po središču tožnikovih življenjskih interesov, ima tožnik prav, ko ugovarja, da se po tem kriteriju odloča tako z upoštevanjem okoliščin, ki vežejo tožnika na Slovenijo, kot tudi tistih, ki ga vežejo na Nemčijo. Prvostopenjski organ je pri svoji odločitvi upošteval le okoliščine, ki tožnika vežejo na Slovenijo, ne da bi te okoliščine povezal in nato tudi ocenil v zvezi z dejstvi, ki tožnika vežejo na Nemčijo. Za ugotovitev okoliščin, ki tožnika vežejo na Slovenijo, je zaslišal tri priče, katerih izjave so tudi bistveno vplivale na ugotovitev tožnikovega rezidentstva. Zato bi bil moral biti tožnik s temi izjavami seznanjen; dana bi mu torej morala biti možnost sodelovanja v ugotovitvenem postopku. Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožnik te možnosti ni imel, na kar zato utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Tako ugotovljene nepravilnosti v postopku po presoji sodišča narekujejo odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu davčnemu organu v dopolnitev ugotovitvenega postopka.

Kolikor bo v ponovnem postopku ugotovljeno dejansko stanje narekovalo ugotavljanje davčnega rezidentstva tudi po določbi 4. člena Sporazuma, sodišče dodaja, da je središče življenjskih interesov pravno relevantno le ob ugotovitvi, da ima zavezanec stalno prebivališče v obeh državah, tako v matični državi, kot tudi v državi pogodbenici. Iz spisovnih podatkov pa izhaja in to med strankama ni sporno, da ima tožnik svoje stalno prebivališče prijavljeno (samo) v Nemčiji in da je svoje stalno prebivališče v Sloveniji odjavil dne 15. 1. 2007. V ponovljenem postopku mora prvostopenjski davčni organ na podlagi izvedenega postopka izdati odločbo na podlagi 214. člena in dalje ZUP, njena obrazložitev pa mora obsegati to, kar določa 214. člen ZUP. Prvostopenjski organ mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in tožniku omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (146. člen ZUP) in mu hkrati dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP).

Iz navedenih razlogov je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka : Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila, skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS št. 24/07) in jih naložilo v plačilo toženi stranki.