Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi nadomeščanja odsotne delavke (in ne zaradi začasno povečanega obsega dela po tretji alineji prvega odstavka 52. člena ZDR). R azlog za sklenitev obravnavane pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil le navidezen, zato je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za transformacijo tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 1. 9. 2011 dalje (točka I/1 izreka sodbe) in, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 9. 2012 na podlagi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas št. …. z dne 18. 6. 2012, ampak še vedno traja z vsemi pravicami, kot izhajajo iz te pogodbe, za nedoločen čas (točka I/2 izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni za obdobje od 8. 9. 2012 dalje vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz njenega delovnega mesta „samostojni strokovni delavec VII (I) za pravne zadeve“ ter ji obračunati nadomestila plače v višini njene osnovne bruto plače z dodatkom na delovno dobo, od bruto zneskov odvesti vse predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

V

pritožbi navaja, da je po 21. 6. 2012 na delovnem mestu samostojni strokovni delavec VII/2 za pravne zadeve opravljala skoraj enako delo kot pred 20. 6. 2012 na delovnem mestu predstojnik organizacijske enote VII/2 za kadrovske zadeve in glavno pisarno. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v obdobju od 21. 6. 2012 do 7. 9. 2012 opravljala delo, ki ga je pred tem opravljala A.A., ki je bila z dela nepretrgoma odsotna od 7. 2. 2011 do 14. 2. 2014, tožena stranka pa njene odsotnosti do 21. 6. 2012 ni nadomeščala (B.B. in C.C. sta jo nadomeščali le v krajšem obdobju), zato tudi v obdobju od 21. 6. 2012 do 7. 9. 2012 po njenem nadomeščanju ni bilo potrebe. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je tožnica v resnici nadomeščala odsotno delavko, pa tega ni storilo. Tožena stranka je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas ravno v poletnih mesecih, ko je bil obseg dela najmanjši (izpovedi B.B. in C.C.), kar je tudi splošno znano dejstvo, saj so takrat študijske počitnice. Izpovedi prič C.C. in D.D. v zvezi z obsegom dela v poletnih mesecih si nasprotujeta. Če bi potreba po nadomeščanju A.A. v resnici obstajala, bi tožena stranka tudi v času večjega obsega dela na njenem delovnem mestu zaposlila drugega delavca, vendar po 7. 9. 2012 odsotne delavke ni nadomeščal nihče. Da je tožnica od 21. 6. 2012 dalje opravljala delo samostojnega strokovnega delavca za pravne zadeve, je sodišče prve stopnje zaključilo le na podlagi izpovedi E.E., do nasprotnih tožničinih navedb pa se ni opredelilo. Tožena stranka ni predložila nobenega pisnega dokaza v potrditev navedb, da tožnica del predstojnika organizacijske enote za kadrovske zadeve in glavno pisarno po 21. 6. 2012 ni (več) opravljala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pisnih dokazov, ki jih je predložila tožnica, iz katerih so razvidne delovne naloge, ki jih je v času nadomeščanja A.A. v resnici opravljala. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bil le fiktiven, saj je bila pogodba za določen čas sklenjena z izključnim namenom, da tožnici 7. 9. 2012 pri toženi stranki delovno razmerje preneha. Za odločitev v tem sporu ni pomembno, kdaj je tožnica na toženo stranko naslovila predlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Priglaša pritožbene stroške.

T

ožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter izpodbijani del sodbe potrdi, tožnici pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da tožnica v pretežnem delu pritožbe izpostavlja vprašanja, ki za odločitev v tem sporu niso pomembna (katero delo je tožnica opravljala pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas in kako bi morala tožena stranka med odsotnostjo A.A. organizirati delo v pravni službi). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, tožnica pa v pritožbi izvedene dokaze povzema selektivno. Vsa dela, ki jih je tožnica po lastnih navedbah opravljala med 21. 6. 2012 in 7. 9. 2012, povsem ustrezajo opisu del delovnega mesta samostojni strokovni delavec VII/2 za pravne zadeve, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (izpovedi E.E. in B.B.). Tožnica v zvezi s spori iz delovnih razmerij ni opravila nobene naloge. Dokler je bila zaposlena pri toženi stranki, tožnica pomislekov glede nadomeščanja ni imela, 16. 8. 2012 pa je celo sama prosila za podaljšanje nadomeščanja odsotne delavke. Med delom, ki ga je opravljala tožnica in delom, ki ga je pred odsotnostjo opravljala A.A., ni bilo pomembnejših razlik. C.C., na izpoved katere se tožnica sklicuje v pritožbi, v postopku na prvi stopnji sploh ni bila zaslišana. Neresnične so tožničine pritožbene navedbe glede zmanjšanega obsega dela v poletnih mesecih, saj so E.E., B.B. in D.D. izpovedale nasprotno. E.E. je tožnico v elektronskem sporočilu z dne 5. 7. 2012 celo izrecno opozorila, da je med poletnimi meseci obseg dela večji. Tožena stranka je odsotno delavko večino časa nadomeščala z zaposlitvijo novih delavk za določen čas, po 7. 9. 2012 pa se je njeno delo porazdelilo med E.E., B.B. in C.C.. Pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas je bila tožena stranka vezana na odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede začasne nezmožnosti A.A. za delo, na podlagi odločbe o začasni nezmožnosti za delo za obdobje od 7. 6. 2012 do 7. 9. 2012 pa je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da se bo odsotna delavka kmalu vrnila na delo. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo priglaša pritožbene stroške .

Pritožba ni utemeljena.

P

ritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

I

z dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s toženo stranko dne 16. 12. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (A1; v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas) za delovno mesto predstojnika organizacijske enote VII/2 za kadrovske zadeve in glavno pisarno (v nadaljevanju: delovno mesto predstojnika). Z dopisom z dne 30. 5. 2012 (B9) je tožnica D.D., ki je bila v tistem obdobju njej nadrejena delavka, sporočila, da dela na tem delovnem mestu ne more in ne želi več opravljati, zato sta se stranki s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2012 (A3) sporazumeli, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas 20. 6. 2012 preneha veljati. Iz 2. in 3. člena tega sporazuma je razvidno, da je tožena stranka tožnici ponudila zaposlitev na delovnem mestu samostojni strokovni delavec VII/2 (I) za pravne zadeve v univerzitetni pravni službi Univerze F. (v nadaljevanju: delovno mesto v pravni službi) s polnim delovnim časom za določen čas do vrnitve delavke A.A. z bolniške odsotnosti, vendar najdlje do 7. 9. 2012. Tožnica je dne 18. 6. 2012 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 21. 6. 2012 do najdlje 7. 9. 2012 za delovno mesto v pravni službi (A2), dne 16. 8. 2012 pa je toženo stranko prosila za pojasnilo, ali obstaja možnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje delavke A.A. (A4/B6). Tožena stranka je tožnici odgovorila, da njena pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka dne 7. 9. 2012 (A5), tožnici pa je delovno razmerje pri toženi stranki tega dne tudi prenehalo.

V

skladu z drugo alinejo prvega odstavka 52. člena v obravnavanem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) se lahko pogodba za določen čas sklene (tudi) v primeru nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Delodajalec sicer, razen v primerih, ki jih določa ZDR ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alineje prvega odstavka 52. člena ZDR , z istim delavcem ali za isto delo ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (drugi odstavek 53. člena ZDR). Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas le navidezen, zato je bila sklenjena v nasprotju z določbami ZDR, posledično pa je njeno delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi 54. člena ZDR transformiralo iz določenega v nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbi, da v obravnavani zadevi ni bil podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta jo tožnica in tožena stranka sklenili zaradi nadomeščanja delavke A.A., ki je bila zaradi bolezni že dlje časa odsotna, sklenjena pa je bila za enako delovno mesto (delovno mesto v pravni službi), na katerem je bila zaposlena A.A.. Ker je navedeni razlog razviden tudi iz 2. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (A3) in 1. člena pogodbe o zaposlitvi za določen čas (A2), ni nobenega dvoma, da je tožnica nadomeščala delavko A.A. za čas do vrnitve na delo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo, ali je tožnica tudi v resnici nadomeščala odsotno delavko, saj dokazna ocena glede tega vprašanja izhaja iz 7., 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka A.A. nadomeščala bodisi z zaposlitvijo novih delavcev bodisi z razporeditvijo njenega dela med ostale zaposlene v pravni službi. A.A. je bila zaradi bolezni od dela nepretrgoma zadržana od 7. 2. 2011 do najmanj 14. 2. 2014 (B25), sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da jo je v obdobju od 23. 7. 2011 do 19. 12. 2011 nadomeščala G.G. (roj. H. - B11), v obdobju od 1. 1. 2012 do

8. 4. 2012 pa C.C. (B13 in B14). Tožena stranka je nato za obdobje od 21. 12. 2012 do 30. 6. 2013 na tem delovnem mestu zaposlila I.I. (izpoved E.E.), zato pritožba zmotno navaja, da A.A. po 7. 9. 2012 ni nadomeščal nihče. Navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazuje, da je tožena stranka vseskozi imela potrebo po delu odsotne delavke, zato razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil le navidezen, kot uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno navedlo, da je organizacija dela (in s tem sprejetje odločitve o nadomeščanju odsotne delavke) stvar odločitve delodajalca, zato tudi dejstvo, da se je tožena stranka A.A. odločila nadomeščati šele po več mesecih njene odsotnosti, ne potrjuje tožničinih navedb, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (18. 6. 2012) dejanski razlog nadomeščanja odsotne delavke ni bil podan.

T

ožničine ugovore, da je med nadomeščanjem A.A. na delovnem mestu v pravni službi opravljala tudi delovne naloge predstojnika, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ta dejanski zaključek sprejelo na podlagi izpovedi prič D.D., E.E. in B.B., zato mu pritožba neutemeljeno očita, da je pri tem upoštevalo le izpoved E.E.. Izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo

d elavkam v pravni službi odrejala E.E. (izpoved priče B.B.), ta pa tožnici ni odredila nobenega dela, ki ne bi spadalo v okvir tega delovnega mesta (izpoved priče E.E.). Da tožnica na delovnem mestu v pravni službi ni opravljala del in nalog predstojnika, potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo na delovnem mestu predstojnika po 12. 6. 2012 prevzela druga delavka tožene stranke, tj. J.J. (izpovedi prič E.E. in D.D.). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katere naloge je tožnica na delovnem mestu v pravni službi v resnici opravljala, saj je to navedeno v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je običajno, da zaposleni v pravni službi kdaj opravijo tudi kakšno delo s kadrovskega področja oz. da pravna služba s kadrovsko službo pogosto sodeluje, zato tudi dejstvo, da je tožnica na delovnem mestu v pravni službi sodelovala pri obravnavanju pritožb v habilitacijskih postopkih, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni odločilno. Ker je ne nazadnje tudi tožnica izpovedala, da nalog predstojnika na delovnem mestu v pravni službi ni opravljala (list. št. 88), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica v obdobju od 21. 6. 2012 do 7. 9. 2012 opravljala izključno delo, ki ga je sicer opravljala začasno odsotna delavka A.A., zato so vse nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res ni izrecno opredelilo do elektronskih sporočil, ki jih je tožnica predložila v dokaz navedb, da je pri toženi stranki vseskozi opravljala enako delo (A7 in A8), kljub temu pa je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ta elektronska sporočila dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da iz elektronskega sporočila, ki ga je E.E. dne 26. 6. 2012 poslala tožnici (A7), izhaja, da je bila tožnica v mesecu juniju 2012 še vedno skrbnica Komisije za etična vprašanja, sodišče prve stopnje pa je glede tega v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožnica na delovnem mestu v pravni službi sicer res zaključila eno delovno nalogo pri etični komisiji, vendar pa so bili v pravni službi tudi po prenehanju njenega delovnega razmerja skrbniki te komisije in so imeli z njo precej dela. Sodišče prve stopnje se je posredno opredelilo tudi do vsebine elektronskega sporočila, ki ga je tožnica dne 28. 6. 2012 poslala E.E. (A8) in iz katerega je razvidno, da je tožnica na delovnem mestu v pravni službi opravljala tudi delovne naloge v zvezi s pritožbami v habilitacijskih postopkih. Tudi to po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje tožničinih navedb glede kontinuitete dela, saj sta, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, priči D.D. in B.B. skladno izpovedali, da so delo v zvezi s temi pritožbami opravljali vsi delavci, ki so bili zaposleni v pravni službi tožene stranke.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka svoje navedbe, da tožnica na delovnem mestu v pravni službi del predstojnika ni opravljala, dokazovati s pisnimi dokazi.

V 8. členu ZPP je namreč uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri tem pa ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Ker je tožena stranka dokazala, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi nadomeščanja odsotne delavke (in ne zaradi začasno povečanega obsega dela po tretji alineji prvega odstavka 52. člena ZDR), za odločitev v zadevi ni pomembno, kakšen je bil v času trajanja te pogodbe obseg dela pri toženi stranki, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

G

lede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da razlog za sklenitev obravnavane pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil le navidezen, zato je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za transformacijo tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.