Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za določeno obdobje. Zatrjeval je, da je tožena stranka v spornem obdobju pri izračunu njegove plače upoštevala prenizek količnik delovnega mesta, bodisi prenizko izhodiščno plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno za celotno vtoževano obdobje upoštevalo izhodiščno plačo, kot je bila dogovorjena s socialnimi partnerji (za obdobje od februarja do decembra 2009 v višini 705,25 EUR, za obdobje od januarja do novembra 2010 v višini 717,94 EUR in za obdobje od decembra 2010 dalje v višini 615,47 EUR), ter v tistih vseh obdobjih, ko je veljala nižja izhodiščna plača od 742,37 EUR, upoštevalo višji količnik delovnega mesta (5,709 namesto 5,190).

Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne). V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 2004.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto razlike v plačah za marec 2009 v znesku 723,29 EUR, za april 2009 v znesku 920,26 EUR, za maj 2009 v znesku 886,05 EUR, za junij 2009 v znesku 848,56 EUR, za julij v znesku 823,83 EUR, za avgust 2009 v znesku 661,92 EUR, za september v znesku 756,93 EUR, za oktober 2009 v znesku 895,20 EUR, za november 2009 v znesku 721,31 EUR, za december 2009 v znesku 910,38 EUR, za januar 2010 v znesku 876,52 EUR, za februar 2010 v znesku 775,14 EUR, za marec 2010 v znesku 756,76 EUR, za april 2010 v znesku 1.615,85 EUR, za maj 2010 v znesku 1.195,27 EUR, za junij 2010 v znesku 1.558,71 EUR, za julij 2010 v znesku 1.522,99 EUR, za avgust 2010 v znesku 1.485,07 EUR, za september 2010 v znesku 1.965,35 EUR, za oktober 2010 v znesku 993,82 EUR, za november 2010 v znesku 799,32 EUR, za december 2010 v znesku 794,45 EUR, za januar 2011 v znesku 697,23 EUR, za februar 2011 v znesku 714,63 EUR, za marec 2011 v znesku 645,02 EUR, za april 2011 v znesku 684,10 EUR, za maj 2011 v znesku 634,23 EUR, za junij 2011 v znesku 667,83 EUR, za julij 2011 v znesku 617,73 EUR, za avgust 2011 v znesku 654,30 EUR, za september 2011 v znesku 639,57 EUR, za oktober 2011 v znesku 782,48 EUR, ter od navedenih bruto zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska (od vsakega 15. dne v mesecu za predhodni mesec), dalje do plačila, zavrnilo pa obračun in izplačilo razlike v plači za mesec februar 2009 v višini 439,72 EUR s pripadki (I. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbe za plačilo razlik v plači od novembra 2011 do vključno aprila 2012 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.669,87 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: njen ugodilni del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje zmotno uporabo določb kolektivnih pogodb, veljavnih pri toženi stranki glede podlag za izračun plače tožnika in posledično glede utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le del določbe Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov B. z dne 25. 2. 2008, ni pa je upoštevalo v celoti. Sklicuje se na določbo iz tretjega odstavka 1.a člena Aneksa, da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika, povečanega v skladu s 34.a členom KP iz naslova napredovanja, in da se pri tem upošteva tudi izhodiščna plača pri toženi stranki, ki po Dogovoru o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 znaša 674,88 EUR. Pove, da je peti odstavek 34.a člena KP jasen in določa, da je treba v primeru, da se izhodiščno plačo zniža pod 742,37 EUR in posledično pride do uporabe višjih količnikov, osnovno plačo za delavca na delovnem mestu kopilota oziroma kapitana izračunati upoštevaje izhodiščno plačo 674,88 EUR. Meni, da to izhaja iz izpovedi prič A.A. in C.C. ter tudi matematičnega in logičnega preizkusa navedenih določb. Navaja, da so višji količniki dogovorjeni z aneksom za deset odstotkov višji od siceršnjih, kar bi v primeru, da bi se izhodišča plača znižala npr. na 741,00 EUR ob razlagi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pomenilo, da se plače pilotom oziroma kopilotom ne znižajo, ampak pride do njihovega 10-odstotnega povišanja. Stališču sodišča prve stopnje očita nelogičnost in neracionalnost ter nasprotje z določbo petega in tretjega odstavka 34.a člena Aneksa. Meni, da je sodišče prve stopnje z napačno razlago vzpostavilo anomalijo, ki pilotom ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR zagotovi celo zvišanje dejanskih plač. Trdi, da se izrecno določena višina izhodiščne plače v aneksu 674,88 EUR s kasnejšimi dogovori ni spremenila ali odpravila, zato jo je treba upoštevati za celotno obdobje znižane izhodiščne plače pod 742,37 EUR. Poudarja, da bi takšna uporaba določb kolektivnih pogodb ne pripeljala k zniževanju stroškov plač, ampak k njihovem zviševanju, kar je nasprotno namenu, zaradi katerega so bili dogovori sprejeti. Trdi, da je tožena stranka in sindikati z dogovori o znižanju izhodiščne plače, ki so jih podpisali, v določbe navedenega aneksa niso posegali. Meni, da sodišče prve stopnje ni uporabilo celotne določbe, tj. 5. odstavkov 34.a člena Aneksa, saj ni uporabilo v 34.a členu navedene izhodiščne plače, ki se uporabi skupaj z višjimi količniki. Dalje trdi, da je tožena stranka v plače posegla mimo dogovora s sindikati le enkrat, v vseh obdobjih pa izključno v dogovoru s sindikati, s katerimi se je sporazumela o novih izhodiščnih plačah, za katere je uprava tožene stranke razumela, da pomenijo to izhodiščne plače, ki se uporabijo z nižjimi količniki (kot je pojasnila priča C.C.), saj je le na ta način prišlo do znižanja plač, kar je bil namen teh dogovorov. Pojasnjuje, da je bilo ob vseh znižanjih izhodiščnih plač, dogovorjenih s sindikati, to storjeno z jasnim namenom, da se ne uporabijo višji količniki pri izračunu plač, saj je le tako možna finančna razbremenitev delodajalca ter njegova sanacija. Sklicuje se na izpoved predsednika Sindikata D. E.E., da je bil aneks iz leta 2008, ki je določal uporabo višjih količnikov ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR le varovalka za primer enostranskega znižanja plač s strani uprave in je ta varovalka veljala tudi v času, ko se sklepali dogovori med upravo in sindikati. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede enostranskega znižanja izhodišče plače s Sklepom uprave z dne 13. 4. 2010 in trdi, da je bilo tudi to znižanje zakonito. Navaja, da je enostransko znižanje izhodiščnih plač z navedenim sklepom zakonito in je temeljilo na Dogovoru o postopni uveljavitvi plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004, ki je v času sprejema in veljavnosti navedenega sklepa uprave veljal in zavezoval obe stranki. Trdi, da je bil ta dogovor sklenjen za nedoločen čas, saj v njem ni določbe o tem, da velja le za določen čas, pridobil pa je pravno naravo aneksa h kolektivni pogodbi, ki je veljala do sklenitve nove kolektivne pogodbe z dne 29. 9. 2011. Meni, da se na ta dogovor sklicujeta oba podpisnika aneksa z dne 25. 2. 2008. Navedeni dogovor je vseboval sporazum in pooblastilo sindikatov upravi, da lahko enostransko zniža izhodiščno plačo pod pogoji določenimi v dogovoru, ki so bili v letu 2009 in 2010 izpolnjeni, saj je bila družba pred stečajem in je imela visok negativni čisti poslovni izid. V zvezi s tem se sklicuje na zaslišane priče ter dejstvo, da tožeča stranka dejstva o stanju tožene stranke v letih 2009 in 2010 ni prerekala. Nadalje navaja, da je za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 10. 2011 sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Dogovora o višini plače z dne 24. 12. 2010, po katerih so se stranke dogovorile, da za to obdobje ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale. Sodišče prve stopnje bi po mnenju tožene stranke na podlagi navedene določbe v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Trdi, da so se glede na dogovor s sindikati ti odpovedali ravno zahtevkom za čas od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011, saj gre za kolektivni dogovor, ki je jasno določal, da se ta za obdobje zahtevki ne bodo uveljavljali in da se s tem odpovedujejo zahtevkom za to obdobje, ki bi izvirali iz dogovorov o usklajevanju izhodiščne plače. Meni, da zato za tožbeni zahtevek tožnika ni pravne podlage oziroma je ta odpadla, kar je po prepričanju tožene stranke jasno določeno v 2. členu Dogovora o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za obdobje od februarja 2009 do oktobra 2011. Sodišče prve stopnje je temu tožbenemu zahtevku ugodilo za obdobje od marca 2009 do oktobra 2011, zavrnilo pa obračun in izplačilo razlike v plači za mesec februar 2009 v višini 439,72 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od leta 2006 na delovnem mestu Kapitan - CPT, njegova zadnja pogodba o zaposlitvi, ki je veljala za sporno obdobje pa je bila sklenjena 29. 8. 2006 (A1). Osnovna bruto plača se je tožniku glede na določila pogodbe o zaposlitvi izračunavala kot produkt količnika delovnega mesta, količnika po napredovalni lestvici in izhodiščne plače pri toženi stranki. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka v spornem obdobju pri izračunu njegove plače upoštevala prenizek količnik delovnega mesta, bodisi prenizko izhodiščno plačo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so njegove navedbe utemeljene in da bi tožena stranka res morala upoštevati višji količnik delovnega mesta oziroma višjo izhodiščno plačo, glede na predpise, ki so zavezovali toženo stranko, je tožbenemu zahtevku za obdobje od marca 2009 do oktobra 2011 ugodilo.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vso vtoževano obdobje upoštevati izhodiščno plačo v višini 647,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 (v nadaljevanju: Dogovor z dne 15. 3. 2004). Tožena stranka je s Sindikatom D. 25. 2. 2008 sklenila Aneks h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. (v nadaljevanju: Aneks z dne 25. 2. 2008), v katerem je h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) dodala nov 34.a člen o osnovni plači. Iz navedene določbe izhaja, da izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas znaša 5,709 (drugi odstavek); da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika delovnega mesta, povečanega v skladu s 34.b členom Kolektivne pogodbe iz naslova napredovanja in izhodiščne plače pri toženi stranki, ki po Dogovoru z dne 15. 3. 2004 na dan 25. 3. 2008 znaša 674,88 EUR (tretji odstavek); da se v primeru dviga izhodiščne plače pri toženi stranki za 10 % v skladu s sklepom uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem znaša izhodiščna plača 742,37 EUR, izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas spremeni tako, da znaša 5,190 (četrti odstavek); ter da spremenjeni količnik iz prejšnjega odstavka velja, dokler znaša izhodiščna plača pri toženi stranki 742,37 EUR, v primeru znižanja te izhodiščne plače pa se osnovna plača pilota določi v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena (peti odstavek)1. Tožena stranka je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo osnovno plačo izračunati ob upoštevanju drugega, tretjega in četrtega odstavka 34.a člena Kolektivne pogodbe, in sicer v celoti, kar pomeni, da bi moralo v primeru znižanja izhodiščne plače pod znesek 742,37 EUR upoštevati tudi navedbo o izhodiščni plači v višini 674,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom z dne 15. 3. 2004. Navedeno materialnopravno stališče je po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Tretji odstavek novega 34.a člena Kolektivne pogodbe zgolj povzema (in ne določa, kot zmotno navaja pritožba) višino izhodiščne plače, ki jo določa Dogovor z dne 15. 3. 2004, in pri tem izrecno navaja, da ta višina izhodiščne plače velja na dan 25. 3. 2008. Navedena določba sama po sebi ne vpliva na veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 in na možnost tožene stranke, da kasneje (po 25. 3. 2004) v dogovoru s socialnimi partnerji določi drugačno (bodisi nižjo bodisi višjo) izhodiščno plačo. Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne), kot neutemeljeno navaja pritožba. V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače2 brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 20043. V primeru absolutne veljave Dogovora z dne 15. 3. 2004 ne bi bil veljaven niti sklep uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem izhodiščna plača znaša 742,37 EUR, Aneks z dne 25. 3. 2008 pa je ta dogovor povzel. Ker pa med strankama ni sporno, da je Aneks z dne 25. 3. 2008 veljaven, so torej možni in veljavni tudi dogovori o drugačni izhodiščni plači, kot je tista, dogovorjena v Dogovoru z dne 15. 3. 2004. 8. Tožena stranka v pritožbi podaja obsežne navedbe v zvezi s tem, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati sklep tožene stranke z dne 13. 4. 2010, s katerim je tožena stranka enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Tožena stranka je mnenja, da njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa izhaja iz drugega odstavka a.) točke II. člena dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da je lahko uprava tožene stranke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženi stranki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom D. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po mnenju pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženi stranki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom4, je s sklepom z dne 13. 4. 2010 tožena stranka v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višini izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženi stranki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je tožena stranka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da je tožena stranka v dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe ni odstopila, torej dogovor še velja, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju5. 9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno za celotno vtoževano obdobje upoštevalo izhodiščno plačo, kot je bila dogovorjena s socialnimi partnerji (za obdobje od februarja do decembra 2009 v višini 705,25 EUR, za obdobje od januarja do novembra 2010 v višini 717,94 EUR in za obdobje od decembra 2010 dalje v višini 615,47 EUR), ter v tistih vseh obdobjih, ko je veljala nižja izhodiščna plača od 742,37 EUR, upoštevati višji količnik delovnega mesta (5,709 namesto 5,190).

10. Tožena stranka še trdi, da so se v Dogovoru o višini plače z dne 24. 12. 2010 stranke dogovorile, da za obdobje, za katerega tožnik zahteva razliko v plači, ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek. Tak kolektivni dogovor na tožnikovo pravico uveljavljati razliko v plači, ki mu je nastala zaradi napačnega izračuna njegove plače za to obdobje, ne vpliva. V imenu tožnika kot delavca se reprezentativni sindikat njegovim osnovnim pravicam, med katere spada tudi pravica do obračuna in izplačila plače, ne more veljavno odpovedati (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up?63/03 z dne 27. 1. 2005 in na njeni podlagi oblikovano sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, denimo opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010). Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da se tožnik zahtevku ni odpovedal oziroma, da ni zavezan z dogovorom, da zahtevkov za to obdobje ne bo uveljavljal, tako da podlaga za ta del njegovega zahtevka ni odpadla in mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zahtevano razliko v plači. 11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena za rešitev v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na to, da odgovor na pritožbo ne vsebuje nobenih trditev v zvezi s kršitvami z ustavo zagotovljenih človekovih pravic strank v tem postopku, ni mogoče šteti, da je bil potreben za postopek. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki izhaja iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl. - ZUstS), ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih).6 1 Pritožbeno sodišče pri povzemanju vsebine novega 34.a člena Kolektivne pogodbe ne navaja določb, ki se nanašajo na izračun plače kopilotov, saj te za predmetno zadevo niso pomembne. 2 Dogovor o znižanju izhodiščne plače in sodelovanju pri dokapitalizaciji tožene stranke z dne 5. 2. 2009, Dogovor o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010 in Dogovor o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. 3 (Smiselno) enako tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013 in opr. št. Pdp 703/2015 z dne 4. 2. 2016. 4 Za znižanje izhodiščne plače bi bil potreben poseben dogovor s Sindikatom D. 5 Tako tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013 in opr. št. Pdp 703/2015 z dne 4. 2. 2016. 6 Prim. z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-9/97 z dne 15. 4. 1998, št. Up-237/04 z dne 12. 7. 2005, št. Up-851/11, U?I?154/11 z dne 21. 9. 2012 idr.