Jedro

Določba 26. člena Zakona o gozdovih (Ur.l.RS št. 30/93) ne izključuje stvarne služnosti v korist gozdnih parcel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ukinilo oziroma ugotovilo, da je prenehala služnost, ki je obstajala v korist parcele št. 21 in parcele št. 953, obe k.o. V., preko služnega zemljišča parcele št. 951 k.o. V. Tožencem je prepovedalo hoditi po parceli št. 951 in jih zavezalo, da morajo tožnici povrniti 16.996,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožujejo toženci in predlagajo spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjujejo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, v korist katerih parcel obstajajo oziroma je obstajala služnostna pravica hoje po parceli št. 951. Služnost obstaja namreč v korist vseh parcel, ki so spadale k domačiji prve toženke. Res je, da je ta posamezne parcele razdelila med svoje otroke, vendar to še ne pomeni, da je s tem služnostna pravica prenehala. Če se namreč gospodujoča stvar razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom. Zmotno je tudi prvostopno stališče, da za izkoriščanje gozdov niso potrebne služnosti ter da lahko pristojni upravni organ dovoli za izkoriščanje gozda pot enkratno ali sezonsko. Prva toženka namreč ne potrebuje poti oziroma služnostne pravice po gozdnih parcelah, saj sta gozdni parceli št. 1546/37 in 1550/73 nenazadnje njeni. Potrebuje le služnost poti po sporni parceli zato, da na najbolj enostaven način pride do svojih gozdnih parcel. Zato vsekakor potrebuje služnost poti tudi v korist omenjenih gozdnih parcel. Zakon o gozdovih ureja povsem drugačno pravno situacijo, kot jo je imelo v mislih prvostopno sodišče. Prva toženka si je z izročilno pogodbo izgovorila popolen dosmrtni preužitek z vso potrebno kurjavo, nego in postrežbo za primer bolezni in onemoglosti ter brezplačno stanovanje v eni od sob stanovanjske hiše prevzemnika. Vse te izgovorjene pravice služijo posredno tudi uporabi gospodujoče stvari, zato je služnostna pravica hoje po tožničini parceli še vedno potrebna. Kar zadeva neutemeljeno vznemirjanje, ki da nastaja s poseganjem v tožničino parcelo št. 951, pa prvostopno sodišče sploh ni obravnavalo, ali druga toženka in tretji toženec res vznemirjata tožnico. Glede tega ni izvedlo nikakršnega dokaza.

Pritožba je utemeljena.

Dosedaj zbrano procesno gradivo ne kaže, da bi šlo v konkretnem primeru za situacijo, kot jo ureja 59. člen ZTLR. Tu gre bržkone za drugačen primer. Sporna služnost naj bi obstajala le kot potna povezava med posameznimi zemljišči A.A. st. Po razdelitvi kmetije je zato povsem mogoče, da gospodujoča zemljišča, ker pač ne pripadajo istemu lastniku, tudi ne potrebujejo več mesebojne potne povezave.

Šlo bi torej za povsem drugačno situacijo, kot jo ureja 59. člen ZTLR. Ta se namreč nanaša na delitev gospodujoče stvari, ne pa na primer, ko posamezne, z isto služnostjo povezane gospodujoče stvari, pripadejo različnim lastnikom. Če pride do take "delitve" gospodujočih zemljišč (torej delitve gospodujočih zemljišč med različne lastnike), to utegne predstavljati razlog za ukinitev služnosti, ker je pač prenehal razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena (2. odst. 58. člena ZTLR - potreba po neposredni povezavi zemljišč je namreč posledica dejstva, da pripadajo istemu lastniku). Tudi če imajo posamezni (novi) lastniki gospodujočih zemljišč potrebo po druženju (pa najsi bo ta tudi pravne narave), to ne more biti razlog za nadaljnji obstoj služnosti. Bistvo stvarne služnosti je namreč v tem, da omogoči (boljšo, udobnejšo, ugodnejšo ipd.) uporabo druge nepremičnine, ne pa da služi (osebno) lastniku gospodujoče nepremičnine.

Kljub temu pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o gozdovih (Uradni list RS 30/93, v nadaljevanju ZG) ter da ni ugotavljalo, ali toženca A.A. ml. in F.A. neutemeljeno vznemirjata tožnico kot lastnico parcele št. 951. Čeprav sodišče prve stopnje ni navedlo, katere določbe ZG naj bi izključevale stvarne služnosti v korist gozdnih parcel, je imelo bržčas v mislih 26. člen. Ta določba, kot pravilno opozarja pritožba, pa ureja le situacijo, ko spravila, prevoza ali zložitve gozdnih lesnih sortimentov ni mogoče opraviti drugače ali bi bil drugačen način nesorazmerno dražji in zato nalaga lastniku gozda, da dovoli začasno spravilo, začasen prevoz ali začasno zložitev tujih gozdnih lesnih sortimentov v svojem gozdu, lastniku kmetijskega zemljišča pa, da dovoli v nerastni dobi začasen prevoz ali začasno zložitev tujih gozdnih sortimentov na svojem zemljišču. Tako v ničemer ne omejuje in ne izključuje služnosti v korist gozdnih parcel. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali obstaja tudi služnost poti v korist parcele št. 1546/37 in parcele št. 1550/73 ter ali je ta služnost še potrebna. Kar zadeva odločbo o negatornem lastninskem zahtevku zoper drugo toženko in tretjega toženca pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali toženca res vznemirjata tožnico.

Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno in pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. člena ZPP).

V dopolnjenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali obstaja služnost poti tudi v korist parcel št. 1546/37 in parcel št. 1550/73 ter ali je ta služnost potrebna. Razišče naj tudi ali druga toženka in tretji toženec neutemeljeno vznemirjata tožnico kot lastnico parcele št. 951.