Jedro

Dokazno breme glede namena izpolnitve določene poslovne obveznosti nosi upnik kondikcijskega razmerja. Bistvo kondikcije je namreč v izpolnjevanju poslovne obveznosti, za izpolnitveno ravnanje pa mora imeti izpolnitelj poslovni namen izpolniti obveznost v razmerju do druge stranke obligacijskega razmerja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.119,96 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), odločilo pa je tudi o stroških postopka (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka), odločilo pa je tudi o pritožbenih stroških (II. točka izreka).

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, priglasil je tudi stroške odgovora na revizijo.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in toženec družbenika družbe A. d.o.o., da sta dne 14. 6. 2010 sklenila Pogodbo o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža (v nadaljevanju Pogodba) ter da je tožnik dne 13. 8. 2010 tožencu nakazal znesek 50.000,00 EUR, pri čemer namen tožnikovega plačila ni bil plačilo kupnine za poslovni delež po pogodbi.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Tožnik s tožbo zahteva vračilo zneska 50.000,00 EUR, za katerega zatrjuje, da ga je plačal po pogodbi, s katero sta se s tožencem dogovorila, da bo tožnik od toženca odkupil njegov poslovni delež v družbi A. d.o.o. za kupnino 150.000,00 EUR, pri čemer je bil kot fiksni rok plačila (bistvena sestavina pogodbe) določen 2. 7. 2010. Sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, saj tožnik ni uspel dokazati prikrajšanja in obogatitve kot predpostavk zahtevka za vračilo po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker je toženec (med drugim) ugovarjal, da je bilo plačilo z dne 13. 8. 2010 namenjeno zmanjševanju obveznosti družbe A. d.o.o. do družbe B. d.o.o in ne plačilu kupnine za poslovni delež, je bilo za presojo utemeljenosti zahtevka ključno, kakšen je bil namen spornega nakazila. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik zneska ni plačal kot dela kupnine, zato s plačilom 50.000,00 EUR tudi ni bil prikrajšan, toženec pa ne obogaten.

7. Sodišče druge stopnje je enako kot sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil njegov namen plačilo kupnine po pogodbi. Ker je bilo dokazno breme v zvezi s tem dejstvom na tožniku, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je pritožbeno sodišče kot nebistvene za odločitev v zadevi presodilo navedbe tožnika, s katerimi je izpodbijal toženčev ugovor, da naj bi tožnik navedena sredstva nakazal z namenom zmanjšanja obveznosti družbe A. d.o.o. do družbe B. d.o.o., ter da tožnik ni imel dolga do družbe A. d.o.o. **Povzetek revizijskih navedb**

8. Revident se strinja s stališčem, da je v izhodišču dokazno breme, da je bil njegov namen pri nakazilu z dne 13. 8. 2010 plačilo kupnine po Pogodbi, na njem. Vendar pa sta sodišči v nadaljevanju njegovo trditveno in dokazno breme bistveno prestrogo razširili. Stališče pritožbenega sodišča, da je za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ključno, da tožnik ni izkazal svoje trditve o namenu plačila zneska, neodločilne pa so pri tem pritožbene navedbe tožnika, ki izpodbijajo ugovorne navedbe toženca, da je bil namen tožnikovega plačila zmanjševanje obveznosti družbe A. d.o.o. do družbe B. d.o.o., ki je bila upnica družbe A. d.o.o., ter da naj ne bi bila odločilna pritožbena navedba, da tožnik ni imel dolga do družbe A. d.o.o., je po oceni revidenta napačno. Tako stališče je zmotno zlasti v materialnopravnem smislu, saj je bil napačno interpretiran 190. člen OZ, ki govori o neupravičeni obogatitvi in ne o neupravičenem prikrajšanju, ker pa sodišče druge stopnje teh trditev zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni štelo za pomembne in se do njih ni opredelilo, je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta odločitev oprli na stališče, da je bila pogodba razdrta po samem zakonu, tožnik pa ni uspel dokazati, da bi po razdrtju med strankama prišlo do dogovora o vzdržanju pogodbe v veljavi. Teze, da bi bila po prenehanju pogodbe sklenjena nova pogodba, tožnik ni nikoli postavil, sodiščema pa očita, da se nista ukvarjali z bistveno okoliščino, to je kakšna je bila nadaljnja usoda nameravanega posla, točneje z okoliščinami in dokazi, ki izkazujejo obstoj pripravljenosti sklenitve takega posla še v času nakazila spornega zneska (potrdilo o prejemu z dne 18. 8. 2010, zaslišanje pravdnih strank). Ker so navedbe in dokazi tožnika v tej smeri pravno pomembni, v izpodbijanih odločbah pa o njih ni razlogov, sta sodbi obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v zvezi z dokaznim standardom navaja, da sta sodišču uporabili dokazni standard, zahtevan v kazenskem postopku (da je o resničnosti dejstva izključen vsak razumen dvom), zaradi česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik nadalje izpodbija tudi dokazno oceno, in sicer naj bi sodišče druge stopnje parcialno in brez upoštevanja drugih dokazov sklepalo na resničnost izjave, dane davčnemu organu, s čemer je (enako kot pred tem že sodišče prve stopnje) kršilo 8. člen ZPP, kršitev pa je vplivala na pravilnosti in zakonitost sodbe v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Toženec navaja, da je že v pritožbi opozoril na določbo 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ker tožnik ni bil v zmoti glede obstoja pogodbe, tudi ni upravičen do vračila nakazila. Poleg tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da denarno nakazilo ni bilo izvedeno za namen nakupa poslovnega deleža, prav tako je pravilno povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem in obrazložilo tudi, da noben drug priložen dokaz ne dokazuje, da bi med pravdnima strankama po 2. 7. 2010 potekala (pisna ali ustna) komunikacija, usmerjena v ohranitev pogodbenega razmerja.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Tožnik zatrjuje, da odločbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do njegovih navedb, ki izpodbijajo ugovorne navedbe toženca, da je tožnik znesek nakazal zaradi zmanjševanja dolga družbe A. d.o.o. do družbe B. d.o.o., prav tako pa naj ne bi bila odločilna pritožbena navedba, da tožnik ni imel dolga do družbe A. d.o.o. Poleg tega se sodišči nista ukvarjali z nadaljnjo usodo nameravanega posla oziroma z okoliščinami, ki izkazujejo pripravljenost pravdnih strank, da izvedeta prenos poslovnega deleža toženca tudi po poteku roka za izpolnitev, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Revizijsko sodišče v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami pojasnjuje, da je kršitev po navedeni določbi lahko podana (med drugim tudi), če odločba ne vsebuje obrazložitve o odločilnih dejstvih. Vendar pa je tudi površna in pomanjkljiva obrazložitev še vedno obrazložitev in če ta omogoča preizkus, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.1 V to kategorijo se uvrščajo tudi pomanjkljivosti pri nepopolni obrazložitvi v smislu nepopolne presoje navedb strank. Kadar se namreč sodišče ne opredeli do vseh relevantnih strankinih navedb (dejanskih ali pravnih), sicer krši dolžnost opredelitve, ne pa zahteve, da mora sodba omogočati preizkus.2 Navedeno velja tudi za zatrjevane kršitve v konkretni zadevi. Odločilna okoliščina, ki sta jo ugotavljali sodišči nižjih stopenj, je bila obstoj poslovnega namena tožnika plačati kupnino za prenos poslovnega deleža. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da je za odločitev o zahtevku, ki ga uveljavlja tožnik, bistven njegov poslovni namen izpolniti obveznost plačila kupnine, in ne obstoj namena plačila obveznosti za pokrivanje obveznosti družbe A. d.o.o. do družbe B. d.o.o. ter obstoj dolga tožnika do družbe A. d.o.o. (v smislu pravnorelevantnih dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek), so pa te okoliščine (v smislu sprejema dokazne ocene) pomembne za ugotavljanje zatrjevanega namena tožnika. Pritožbeno sodišče navedenih okoliščin sicer ni vsebinsko obravnavalo (navedbe je štelo za brezpredmetne, sicer pa se je v nadaljevanju opredelilo do s strani tožnika predlaganih dokazov), vendar izpodbijana odločba po presoji revizijskega sodišča še vedno omogoča preizkus, saj vsebuje razloge za sklepanje o odločilnem dejstvu, tj. namenu tožnika, da plača kupnino za poslovni delež (da je bila pogodba, na podlagi katere naj bi bilo plačilo opravljeno, razdrta, da iz potrdila o izvršenem plačilu ni mogoče zanesljivo sklepati o namenu nakazila, da je tožnik v davčnem postopku podal izjavo v zvezi z namenom plačila, ki je bil drugačen od zatrjevanega namena v tem postopku, itn.), zato kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ni podana.

13. Enako velja glede ugotavljanja pripravljenosti prenosa poslovnega deleža tudi po razdrtju pogodbe, saj ne gre za odločilo dejstvo, ki utemeljuje tožbeni zahtevek. Med strankama namreč ni sporno, da do realizacije dogovora o prenosu poslovnega deleža ni prišlo. Poleg tega pa revizijski očitek, da se sodišči do obstoja nadaljnje pripravljenosti prenosa poslovnega deleža nista opredelili, ne drži, saj je pritožbeno sodišče pojasnilo, da izvedeni dokazi takega zaključka ne omogočajo (8. točka obrazložitve sodišča druge stopnje), zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Tožnik nadalje uveljavlja bistvene kršitve postopka, saj naj bi sodišči parcialno in brez upoštevanja drugih dokazov sklepali na resničnost izjave, dane davčnemu organu, pri čemer pa je kršitev (8. člena ZPP) vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da sta nižji sodišči pri ugotavljanju obstoja namena tožnika izpolniti pogodbeno obveznost do toženca upoštevali tudi navedeni dokaz, v zvezi s katerim sta zavzeli stališče o njegovi verodostojnosti in ga, skupaj z ostalimi okoliščinami in dokazi, upoštevali pri ugotavljanju namena tožnika, revizijsko sodišče zaključuje, da zatrjevani procesni kršitvi nista podani.

15. Glede zatrjevane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje pri dokazovanju poslovnega namena tožnika uporabilo dokazni standard onkraj razumnega dvoma, sodišče druge stopnje pa se glede uporabe dokaznega standarda ni izreklo, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je (tudi) v civilnem pravu tedaj, ko gre za vsebinsko (meritorno) odločanje, izhodiščni dokazni standard prepričanje, ki pomeni, da mora biti sodišče o tistih dejstvih, ki jih subsumira pod materialnopravno pravilo, prepričano do te mere, da o njihovem resničnem obstoju ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek.3 Navedeni dokazni standard ustreza angloameriškemu standardu onkraj razumnega dvoma,4 ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi. Drži, da se v zadnjem obdobju težišče glede meril ugotavljanja resnice premika k uporabi dokaznega standarda pretežne verjetnosti,5 vendar (v luči konkretnega primera) morebitna napačna uporaba strožjega dokaznega standarda po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, relativnih kršitev pa tožnik ne zatrjuje6. 16. Očitek o kršitvah materialnega prava se osredotoča na domnevno napačno uporabo 190. člena OZ, ki naj bi govoril le o neupravičeni obogatitvi (in ne o prikrajšanju). S strani revidenta ponujena interpretacija navedene določbe ni vzdržna že z vidika jezikovne razlage, saj je v prvem odstavku navedene določbe jasno določen pogoj, da je do obogatitve prišlo „na škodo drugega“. Ob tem pa velja izpostaviti, da se novejša teorija zavzema za oblikovanje predpostavk glede na način nastanka neupravičene obogatitve, ki je pri kondikcijah v izpolnitvi, in se torej osredotoča na izpolnitev samo, ki je bila opravljena brez pravne podlage ter je zato pripeljala do neutemeljenega premika premoženja, za razliko od utemeljevanja kondikcij na podlagi rezultata, ki ga v premoženju prejemnika in izpolnitelja povzroči taka izpolnitev (prikrajšanje, obogatitev).7 Po novejši teoriji je tako na izpolnitelju kot upniku v kondikcijskem razmerju dokazno breme glede dejstev: 1) da je bilo na škodo upnika opravljeno izpolnitveno ravnanje, 2) da je dolžnik na podlagi tega izpolnitvenega ravnanja nekaj prejel in 3) da za izpolnitev oziroma za to, da bi prejemnik prejeto obdržal, ni veljavnega pravnega temelja.8 Vsebina pravnega razmerja ostaja enaka, drugače pa je razporejeno dokazno breme, tako da vsaka od strank dokazuje dejstva, ki spadajo v njeno sfero.9 Ne glede na s strani teorije ponujeno novo možnost utemeljevanja kondikcij pa dokazno breme glede namena izpolnitve določene poslovne obveznosti ostaja na upniku kondikcijskega razmerja, tj. tožniku. Bistvo kondikcije je namreč v izpolnjevanju poslovne obveznosti, za izpolnitveno ravnanje pa mora imeti izpolnitelj poslovni namen izpolniti obveznost v razmerju do druge stranke obligacijskega razmerja.10 Po oceni nižjih sodišč tožnik konkretnega poslovnega namena ni uspel dokazati, revizijsko sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje vezano. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je bilo pravilno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu, ki je glede namena izpolnitve poslovne obveznosti na tožniku (upnik kondikcijskega razmerja). Ker ta ni bil dokazan, predpostavke kondikcijskega zahtevka niso izpolnjene. Zato je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen.

17. Navedbe tožnika v reviziji, ki so usmerjene v grajo dokazne ocene sodišč nižjih stopenj (v smislu njene nelogičnosti in neprepričljivosti; npr. neknjiženost plačila zneska 50.000,00 EUR, verodostojnost knjigovodske kartice družbe A. d.o.o., da bi moral toženec sredstva nakazati v stečajno maso družbe A. d.o.o.), pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

**Odločitev o reviziji**

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je dolžna povrniti stroške revizijskega postopka tožene stranke (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo11 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 1.119,96 EUR (1.500 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT – 30 točk, 22% DDV).

1 J. Zobec, v: L. Ude in dr. (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2009, str. 307. 2 Prav tam, str. 309. 3 T. Pavčnik, Dokazni standardi, v: Podjetje in delo, 6-7/2012, str. 1407 in nasl.; J. Zobec, v: L. Ude in dr. (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba: Ljubljana, 2006, str. 332 in nasl. 4 Prav tam. 5 Prav tam. 6 Gl. tudi: J. Zobec, Ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji, v: Pravni letopis, 2009, str. 25. 7 K. Lutman, Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu: doktorska disertacija, Pravna fakulteta, UL: Ljubljana, 2018, str. 105. 8 Prav tam, str. 145. 9 Več o tem: prav tam, str. 105 in nasl. 10 N. Plavšak, v: N. Plavšak in dr. (ur.), Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba: Ljubljana, 2009, str. 931. 11 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.