Jedro

Za izpodbijanje odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi je legitimiran prejemnik koristi, ki mu je premoženjska korist odvzeta, ne pa obsojenec.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 54/2006 z dne 31. 1. 2008 spoznalo D. K. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ je N. K. odvzelo znesek 631.031,40 SIT, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi in ji naložilo, da ta znesek plača Republiki Sloveniji Upravni enoti ..., s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano Republiko Slovenijo Upravno enoto ... napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 120/2008 z dne 15. 4. 2009 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec dne 1. 10. 2009 in njegovi zagovorniki dne 7. 9. 2009 vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec je zahtevo vložil iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga na podlagi 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Obsojenčevi zagovorniki so vložili zahtevo zaradi kršitve 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne v novo odločitev, podredno pa, da sodni odločbi spremeni in izreče sodbo, s katero zavrne obtožbo.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Meni, da je v izreku sodbe kaznivo dejanje natančno opredeljeno, datumsko so (kot čas storitve kaznivega dejanja) navedeni vsi sporni sklepi, ki jih je osumljeni izdal, kot tudi časovno obdobje, v katerem je bila N. K. pridobljena protipravna premoženjska korist. Izrek vsebuje tudi podatke, ki niso odločilni za konkretizacijo znakov kaznivega dejanja, kar pa je le prispevalo k razumljivost opisa. Podana ni niti kršitev 383. člena ZKP, saj je bila sodba skladno s 503. členom ZKP vročena N. K., ki je imela na podlagi petega odstavka 367. člena ZKP možnost vložiti pritožbo glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi, na podlagi 504. člena ZKP pa zahtevati obnovo kazenskega postopka. Glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi je legitimirana samo N. K., neutemeljene pa so tudi navedbe, da delovnopravna razmerja ne spadajo v delokrog uradnih opravil načelnika upravne enote. Trditve zagovornika, da obsojenec ni imel namena pridobiti N. K. protipravne premoženjske koristi, da so na kadrovski službi vlade tolerirali prenose količnikov, kot tudi glede pravne zmote, po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja glede obsojenčevih navedb o predpostavljanju neizpolnjevanja pogoja izobrazbe za zasedbo delovnega mesta, sprejemu dvomljivega pričanja priče V. H., obsodbi zaradi napačne interpretacije določb 31. in 31. a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi in napačni oceni višine ugotovljene protipravno pridobljene premoženjske koristi.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenec se o njem ni izjavil, njegovi zagovorniki pa so v podani izjavi izrazili nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca in vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva tako materialno kot procesno-pravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; B-II.

6. Neutemeljeno zagovorniki trdijo, da je podana kršitev 23. člena Ustave in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na čas storitve kaznivega dejanja in število kaznivih dejanj nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, enako pa velja tudi za razloge sodbe glede časa storitve kaznivega dejanja, ki so nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju; posledično pa tudi ni jasno s čim je obtoženec storil kaznivo dejanje.

7. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če je opis dejanja sam s seboj v nasprotju ali če gre za nasprotje med posameznimi odločitvami, ki so navedene v izreku. Po ustaljeni sodni praksi je izrek sodbe nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje je obtoženec bil spoznan za krivega. Nerazumljivost se mora nanašati na dejanski temelj sodbe, torej na odločilna dejstva, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja.

8. Pritrditi gre zagovornikom, da obsojenec, glede na opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe, spornih odločb in sklepov ni izdal v času od 9. 6. 2000 do 30. 6. 2005, saj je izdal zadnjo sporno odločbo 19. 9. 2003, kar pa ne vpliva na razumljivost opisa dejanja v izreku, saj so v njem poleg obdobja, v katerem je obsojenec deloval in iztek katerega se ne ujema z datumom izdaje zadnje sporne odločbe, navedeni tudi datumi vseh posameznih sklepov in odločb, ki jih je izdal obsojenec, kot tudi časovno obdobje, v katerem je N. K. pridobila protipravno premoženjsko korist, to je od septembra 2000 do 30. 6. 2005. 9. Zagovorniki pravilno izpostavljajo, da so v izreku navedeni tudi podatki, ki niso odločilni za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, kar pa ni povzročilo nerazumljivosti opisa, temveč je kot ugotavlja že vrhovni državni tožilec le prispevalo k njegovi razumljivosti, saj brez predhodnih odločb, ne bi bilo moč pridobiti N. K. protipravne premoženjske koristi, ki je bila sledeč opisu dejanja v izreku pridobljena skozi postavke neupravičeno priznane, obračunane in izplačane razlike med količnikoma 2,75 in 3,10. Odločba z dne 30. 8. 2000, ki je podlaga očitku pridobitve premoženjske koristi, saj je bila z njo N. K. kljub neizpolnjevanju pogojev razporejena za nedoločen čas na delovno mesto referent I – za stanovanjske zadeve in uvrščena za tri plačilne razrede višje, je bila namreč izdana na podlagi predhodnih odločb, navedenih v izreku. Navedeno izhaja tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, v katerih so povzete vsebine vseh v izreku navedenih sklepov in odločb, kar jasno kaže kako so potekali dogodki, in sicer od zaposlitve N. K. na Upravni enoti ... do izdaje odločbe z dne 30. 8. 2000, na podlagi katere je obsojenec N. K. pridobil protipravno premoženjsko korist. Zato Vrhovno sodišče glede zatrjevane nejasnosti razlogov sodbe v celoti pritrjuje sodišču druge stopnje, ki je v sicer skopi opredelitvi do pritožbenih navedb pojasnilo, da je v razlogih sodbe jasno obrazloženo „s čim je dejansko obdolženi storil kaznivo dejanje“.

10. Sodišče je obsojenca spoznalo za krivega storitve enega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ. Navedbe zagovornika v zahtevi v smeri nadaljevanega kaznivega dejanja oziroma celo storitve več kaznivih dejanj so obsojencu v škodo, zato niso dovoljene.

11. Obsojenec s trditvijo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, podano pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah v postopku, ni zadostil zahtevi po minimalni določnosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljene kršitve zakona, zato zahteve v tem delu ni bilo moč presoditi. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do izpovedbe M. K., s trditvijo, da je bilo pričanje V. H., na katerega se je oprlo sodišče, dvomljivo, pa obsojenec izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenega dokaza. Utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa kot že navedeno ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

12. Zahteva zagovornikov ni utemeljena niti kolikor trdijo, da urejanje delovno pravnih razmerij zaposlenih ne spada v delokrog uradnih opravil načelnika upravne enote, pri katerih načelnik lahko zlorabi svoj uradni položaj. Vsebina pojma uradne osebe je določena v drugem odstavku 126. člena KZ. Po tretji točki navedenega odstavka je uradna oseba po tem zakonu tudi oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje je imel načelnik upravne enote na podlagi 3. a člena Zakona o delavcih v državnih organih (v nadaljevanju ZDDO), veljavnega v času izdaje spornih odločb in sklepov, pooblastila predstojnika, ki se nanašajo na uresničevanje pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Obsojenec je bil torej kot načelnik upravne enote pristojen za urejanje delovnih razmerij in za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij. Uradni položaj, ki ga je imel na podlagi zakona, pa je z izdajo spornih odločb in sklepov, s katerimi je kršil določbe Uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v organih državne uprave, Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi in Pravilnika o dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, izrabil z namenom pridobiti N. K. protipravno premoženjsko korist. 13. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe jasno izhaja očitek obsojencu, da je obravnavano dejanje storil z namenom N. K. pridobiti protipravno premoženjsko korist, saj je izdal sporne odločbe in sklepe, s katerimi ji je omogočil ne samo zaposlitev, pač pa tudi napredovanje v plačilnem razredu, kljub zavedanju, da N. K. ne izpolnjuje pogojev niti za zasedbo delovnega mesta referent I – za stanovanjske zadeve, kaj šele za napredovanje v plačilnem razredu, na podlagi katerega je imenovana pridobila protipravno premoženjsko korist. 14. Prav zaradi izkazanega obarvanega naklepa, torej evidentnosti obsojenčevega namena pridobiti N. K. protipravno premoženjsko korist, ne gre pritrditi obsojencu, da bi bilo lahko njegovo ravnanje zgolj podlaga za disciplinsko odgovornost oziroma da bi z njim lahko izpolnil le znake prekrška po 4. točki prvega odstavka 229. člena ZDR, ki določa kazen za delodajalca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela; prekrška po 3. točki prvega odstavka 183. člena Zakonu o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki določa globo za prekršek predstojnika, ki v izbirnem postopku izbere osebo, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev oziroma prekrška po 2. alineji prvega odstavka 44. člena Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), ki določa kot prekršek dejanje odgovorne osebe uporabnika proračuna, ki sprejme v službo oziroma razporedi uslužbenca v nasprotju z določilom 3. člena tega zakona. Takšnega zaključka ne moreta omajati niti sklep Vlade RS z dne 30. 7. 2009 in revizijsko poročilo Računskega sodišča RS za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za leto 2006, na katera se sklicuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti.

15. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih navedb glede naklepa, očitna pomota do katere je prišlo pri sklicevanju na razloge sodbe sodišča prve stopnje pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritrditi gre vložnikom zahteve, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo naklepa v zadnjem odstavku na strani 12 in v prvem odstavku na strani 13, kot to navaja sodišče druge stopnje, pač pa v zadnjem odstavku na strani 13 in v prvem odstavku na strani 14, kjer je prepričljivo in razumno pojasnilo, da se je obsojenec zavedal protipravnosti svojega ravnanja, ki ga je tudi hotel storiti, o čemer je sklepalo na podlagi dejstva, da je ob sprejemu N. K. v delovno razmerje vedel, da imenovana ne izpolnjuje pogojev za zaposlitev na delovno mesto referent - I za stanovanjske zadeve, pa je vseeno z njo sklenil delovno razmerje in jo uvrstil v plačilni razred s količnikom 3,10, da je kot načelnik upravne enote (in diplomirani pravnik), ki je bil pristojen tudi za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij nedvomno poznal zakone, uredbe in pravilnike, ki so urejali zaposlovanje delavcev v državni upravi in njihovo napredovanje, da ga je tudi V. H., ki je po njegovih navodilih pripravila osnutke sklepov in odločb v zvezi s sporno zaposlitvijo in napredovanjem, opozorila, da N. K. ne pripada takšen količnik kot ga je imela na prejšnjem delovnem mestu, priča M. K. pa je izpovedal, da ni bil vprašan za mnenje v zvezi z zaposlitvijo N. K. na upravni enoti. Na podlagi navedenega je zaključilo, da se je obsojenec zavedal, da N. K. ni izpolnjevala pogojev iz Uredbe iz leta 1998 o pogojni razporeditvi in da jo je ob nastopu delovnega razmerja uvrstil v plačilni razred, ki ji ni pripadal, ravno to pa je tudi hotel storiti, torej je bil njegov namen N. K. pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini razlike med plačilnim razredom s količnikom 2,75, ki bi ji pripadal in plačilnim razredom s količnikom 3,10. S trditvami, da obsojenec ni imel namena N. K. pridobiti protipravno premoženjsko korist, kar naj ni potrjevalo dejstvo, da je bila zaposlitev izvedena na podlagi razpisa zaradi potreb Upravne enote ..., da kadrovska služba vlade, kateri so bile poslane vse odločbe in sklepi, upravne enote ni pozvala na odpravo morebitnih nepravilnosti, da med obsojencem in N. K. ni obstajal noben dogovor, kot tudi veliko število zaposlenih uslužbencev brez ustrezne izobrazbe v kritičnem času, obsojenec in njegovi zagovorniki navajajo lastno presojo, česa se je obsojenec zavedal in kaj je hotel, s tem pa grajajo sprejeto dokazno oceno v zvezi z naklepom. Tudi kolikor zatrjujejo, da je bil obsojenec v pravni zmoti, ker se ni zavedal protipravnosti svojega ravnanja, saj je menil, da velja 31. a člen Pravilnika o dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi tudi za N. K., ki je opravljala podobno delo v lokalni skupnosti, kjer je že imela količnik 3,1, v praksi državnih organov pa so se takšna napredovanja konstantno dogajala, zagovorniki svoje trditve o pravni zmoti opirajo na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Enako velja glede očitka sodišču, da ni ugotavljalo, kakšna je praksa pri ostalih državnih organih, ki pomeni uveljavljanje razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in ne kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, kot zatrjujejo zagovorniki. Ob tem Vrhovno sodišče pritrjuje razumni presoji sodišča prve stopnje o nepotrebnosti ugotavlja prakse pri drugih državnih organih, ker morebitna drugačna praksa na drugih upravnih enotah po Sloveniji obsojenca, ki je kot načelnik poznal zakonske in podzakonske akte v zvezi z zaposlovanjem delavcev, ne more razbremeniti odgovornosti. V zadevi I Ips 242/2004 z dne 14. 12. 2004, na katero se sklicujeta obe zahtevi, pa Vrhovno sodišče ni odločalo o enaki situaciji. V navedeni zadevi je namreč obsojenec izkazal opravičljivo pravno zmoto s preverjanjem pri pravnih strokovnjakih, kar v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno.

16. Obsojenec in njegovi zagovorniki nimajo prav, ko sklicujoč se na pravno teorijo trdijo, da je bila N. K. okoriščena le s samo zaposlitvijo, s katero je pridobila ugodnejši položaj, kot ji je šel glede na veljavne predpise, kar pa predstavlja le nepremoženjsko korist, saj prejeto plačilo ni bilo višje od tistega, ki bi ji pripadalo po predpisih za opravljeno delo; delavec, ki kljub manjkajočemu pogoju zasede delovno mesto pa dobi plačilo za opravljeno delo in ne za izobrazbo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijan pravnomočni sodbi na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je obsojenec v obdobju od septembra 2000 do 30. 6. 2005 pridobil N. K. protipravno premoženjsko korist v znesku 631.031,40 SIT skozi postavke neupravičeno priznane, obračunane in izplačane razlike med količnikom 2,75 in 3,10. Za delovno mesti „referent I – za stanovanjske zadeve je v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji Upravne enote ..., določen začetni količnik 2,75, z napredovanji v plačilnih razredih pa je bilo moč pridobiti količnik 3,10. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe N. K. ni izpolnjevala pogojev za napredovanje v plačilnih razredih, zato predstavlja neto plača izračunana na podlagi količnika 3,10, v znesku, ki presega neto plačo, izračunano na podlagi količnika 2,75, premoženjsko korist. 17. Ob ugotovitvi, da je obsojenec z obravnavanim dejanjem pridobil N. K. protipravno premoženjsko korist, ne gre pritrdi zagovornikom, ki trdijo, da je obtožencu mogoče očitati le kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 261. člena KZ, v okviru katerega je inkriminirana izraba uradnega položaja z namenom drugemu pridobiti nepremoženjsko korist in pregon katerega potrditvah zagovornikov v času izrekanja sodbe zaradi zastaranja, ni bil več dovoljen.

18. Kršitev 111. člena KZ uveljavlja tudi obsojenec, ki navaja, da je od storitve kaznivega dejanja dne 9. 6. 2000 oziroma 30. 8. 2000, ko sta bila izdana sklep, s katerim je bilo odločeno, da se na delovno mesto referent I – za stanovanjske zadeve sprejme N. K. in odločba, s katero je bila N. K. pogojno razporejena na delovno mesto referent I za stanovanjske zadeve, do vložitve obtožnice dne 6. 3. 2006 preteklo več kot pet let, kar pomeni, da je kazenski pregon zastaral. Po tretjem odstavku 112. člena KZ zastaranje kazenskega pregona pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Kot takšno procesno dejanje se glede na kazensko teorijo (Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001) in tudi sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 278/2006 z dne 19. 10. 2006) šteje zahteva za uvedbo preiskave, ki jo vloži državni tožilec. V tem primeru je okrožni državni tožilec vložil zahtevo za preiskavo dne 31. 5. 2005. S tem procesnim dejanjem je bilo pretrgano zastaranje. Zato nima prav obsojenec, ko trdi, da kazenski pregon ob vložitvi obtožbe zaradi zastaranja ni bil več dovoljen.

19. Zagovorniki trdijo, da je bila odločitev obtoženca glede uvrstitve N. K. v plačilni razred s količnikom 3,1, ob upoštevanju 31.a člena Pravilnika o dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, pravilna, saj je N. K. navedeni količnik pridobila že v času zaposlitve na Mestni občini ..., torej v lokalni skupnosti, za katero tudi velja navedeni pravilnik. Skladno z določbo prvega odstavka 31. a člena navedenega pravilnika, zaposleni, če je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Razporejanje delavcev iz enega v drug državni organ ureja 31. člen ZDDO, ki v tretjem odstavku določa, da se v takem primeru delovno razmerje v drugem organu sklene brez javnega natečaja, v četrtem odstavku pa še, da o takšni razporeditvi delavca sporazumno odločita predstavnika. Navedena določba torej ureja situacije, ko pride do razporeditve zaposlenega na drugo delovno mesto v državni upravi; v obravnavanem primeru pa ni šlo za razporeditev N. K. iz enega v drug organ na podlagi sporazumne odločitve predstojnikov obeh organov, torej z delovnega mesta, ki ga je zasedala na Mestni občini ... na delovno mesto v Upravni enoti ... N. K. se je namreč zaposlila na upravni enoti na podlagi razpisa oziroma javne objave prostega delovnega mesta na Zavodu za zaposlovanje, zato navedena določba ne more biti podlaga za ohranitev plačilnega razreda s količnikom, pridobljenim z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu.

20. Skladno s tretjim odstavkom 44. člena Pravilnika o dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, na katerega se sklicuje obsojenec v svoji zahtevi, lahko zaposleni ob prvi razporeditvi, ne glede na določbo prve alinee 2. člena tega pravilnika (zahtevana stopnja strokovne izobrazbe za delovno mesto) napreduje pogojno, če z delodajalcem sklene pogodbo o izobraževanju, s katero se zaveže, da bo v času, določenem z vzgojno-izobraževalnim programom, pridobil ustrezno strokovno izobrazbo. Iz obrazložitve odločbe z 30. 8. 2000 je razvidno, da N. K. ni napredovala na podlagi 44. člena navedenega pravilnika, temveč na podlagi 31. a člena istega pravilnika, po katerem delavka obdrži enako število plačilnih razredov, kot jih je dosegla na prejšnjem delovnem mestu, kot delavka zaposlena v lokalni skupnosti, kjer je napredovala za tri plačilne razrede. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je na podlagi tretjega odstavka 44. člena navedenega pravilnika možno napredovanje, zgolj v primeru, da zaposleni skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 2. člena istega pravilnika izpolnjuje druge zahtevane pogoje za razporeditev na delovno mesto, kot tudi pogoje za napredovanje, določene z zakonom in tem pravilnikom. Glede na to, da N. K. poleg zahtevane stopnje strokovne izobrazbe, ni izpolnjevala tudi drugih pogojev za zasedbo delovnega mesta referent I – za stanovanjske zadeve, saj ni imela opravljenega strokovnega izpita v upravnem postopku, ji napredovanja ni omogočal niti tretji odstavek 44. člena navedenega pravilnika.

21. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede protipravno pridobljene premoženjske koristi pojasnilo, da N. K. pri zaposlitvi na Upravni enoti ... ni mogla obdržati števila plačilnih razredov, ki jih je dosegla na prejšnjem delovnem mestu, kar pomeni, da je v obdobju od septembra 2000 do 30. 6. 2005 neupravičeno prejemala plačo na podlagi količnika 3,10, saj bi jo morala prejemati na podlagi količnika 2,75. Glede višine premoženjske koristi pa se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke M. Z., ki je izračunala razliko med neto plačami od septembra do vključno meseca junija 2005 med količnikoma 3,10 in 2,75 ter ugotovila, da je N. K. v navedenem obdobju prejela preveč izplačanih neto plač v znesku 631.031,40 SIT. Zato ne gre pritrditi obsojencu, ki trdi, da sodišče ni utemeljilo protipravne pridobitve premoženjske koristi, ki je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Nestrinjanje glede višine pridobljene premoženjske koristi pa ostaja na ravni izpodbijanja s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja.

22. Glede upravičenosti zagovornikov obsojenca v pritožbi izpodbijati odločbo o odvzemu protipravno pridobljene premoženje koristi, Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, ki je pojasnilo, da zagovorniki niso upravičeni izpodbijati te odločbe, saj za kaj takega upoštevaje, da se odločba ne nanaša na obtoženega D. K., nimajo zahtevanega pravnega interesa. Sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ N. K. odvzelo znesek 631.031,40 SIT, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi in ji naložilo, da ta znesek plača Upravni enoti ..., zato ima le N. K. pravni interes izpodbijati odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Kot je razvidno iz vročilnice na list. št. 219 spisa, je bila sodba sodišča prve stopnje, skladno z določbo tretjega odstavka, po katerem se prepis sodbe vroči tudi prejemniku koristi, če je sodišče izreklo odvzem premoženjsko koristi prejemniku koristi, dne 12. 3. 2008 vročena N. K. Skladno s petim odstavkom 367. člena ZKP ima prejemnik koristi, ki mu je odvzeta premoženjska korist, pravico do pritožbe. Tako je glede izpodbijanja odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi nedvomno legitimirana samo N. K., ne pa obsojenec, kateremu protipravna premoženjska korist ni bila odvzeta, zato za pritožbo v tem delu izreka nima pravnega interesa, saj na njegov položaj ta del izreka ne vpliva.

C.

23. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenca in njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

24. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.