Jedro

Toženec se je s poroštvenimi pogodbami napram tožnici zavezal kot porok in plačnik (solidarni porok), kar pomeni, da ima tožnica pravico izpolnitev nastale obveznosti uveljavljati bodisi od glavnega dolžnika ali od njega (ali pa od obeh skupaj).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: »I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 107.553,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe tj. od 15.2.2010 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.

II. Kar zahteva tožeča stranka več, torej še plačilo 29.576,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe tj. od 15.2.2010 dalje do plačila, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 4.187,3 EUR v 15 dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila.«

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške pritožbenega postopka v višini 1.590,3 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.9.2011 odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati znesek 83.325,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva vložitve tožbe (od 15.2.2010) do plačila (I. točka izreka). V višjem delu je zahtevek tožeče stranke (in sicer da ji je dolžna tožena stranka plačati še 53.803,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2010 dalje do plačila) zavrnilo (II. točka izreka). Na koncu je odločilo tudi, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati pravdne stroške v višini 2.958,09 EUR (III. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper zavrnilni del sodbe in (posledično zoper) odločitev o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni, tožencu pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Poudarila je, da je sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja določil Zakona o DDV (in drugih zakonov) napačno uporabilo materialno pravo, prav tako je napačno interpretiralo tožničine navedbe iz njene prve pripravljalne vloge z dne 5.7.2010 (kar je bistvena kršitev postopka). Tožnica nikjer ni navedla, da je tožena stranka upravičena do povrnitve že plačanega DDV (v VI. točki je bilo jasno navedeno, da dobropis DDV v konkretnem znesku ni bil odštet, ker ni bil potrjen s strani glavnega dolžnika P. d.o.o.). Vrnitev preplačanega DDV bi bila izvršena glavnemu dolžniku in ne poroku (tožencu), vendar samo pod pogojem, da bi glavni dolžnik podpisal dobropis za vrnitev preplačanega DDV (ki je pogoj za vračilo), česar pa ni hotel storiti (DURS pa je zaradi nespoštovanja predpisov s strani glavnega dolžnika nato celo prepovedal vračilo DDV). Če dobropis ni (obojestransko) podpisan, potem DDV ostane plačan. Dobropis za DDV tožeča stranka pošlje svojim leasingojemalcem v primeru predčasnega poplačila leasinga ali odstopa od pogodbe (ter predčasne zapadlosti v plačilo) in ga je tudi v konkretnem primeru poslala glavnemu dolžniku. V takem primeru zapadejo vsi še nezapadli bodoči obroki v plačilo in je zaradi diskontiranja vrednost posla znižana (za bodoče obresti oziroma znesek diskonta). Ker se je DDV plačal v celoti ob sklenitvi posla, je bil zaradi kasnejšega diskontiranja plačan v prevelikem znesku. V kolikor obe pogodbeni stranki podpišeta dobropis (zaradi preveč obračunanega zneska DDV), potem DURS preveč plačani davek povrne tožnici, slednja pa za ta znesek zmanjša terjatev in morebitno preplačilo vrne leasingojemalcu (ki pa mora taisti znesek zaradi naknadno zmanjšanega vstopnega DDV vrniti DURS, česar pa v konkretnem primeru glavni dolžnik ni želel in ni hotel podpisati dobropisa). Medtem ko dobropis v praksi niti DURS-u in niti leasingojemalcu ne spreminja končnega položaja, pa ima zanj interes predvsem tožeča stranka (leasingodajalec), saj dobi terjatev do DURS, ki je v nasprotju z mnogimi strankami (kot glavni dolžnik v tej zadevi) dober plačnik. Ker v konkretnem primeru glavni dolžnik ni hotel potrditi dobropisov, tožeča stranka (ki bi imela največji interes za takšno potrditev) ni mogla zmanjšati svoje terjatve. V zvezi z znižanjem odškodnine zaradi ugotovitve sodnega izvedenca, da je bila tržna vrednost vozil nižja (1) od prodajnih cen, ki jih je uspela iztržiti tožeča stranka, slednja poudarja, da je pred pravdo angažirala sodne cenilce in vozila nato prodajala na podlagi z njihove strani ugotovljenih vrednosti. Za nazaj naj bi bilo neopravičeno kritizirati neuspešnost doseganja višjih cen. Sama je ravnala kot dober gospodarstvenik (pridobila je izvedenska mnenja, informacije na trgu in zaradi hitrega padanja cen hitro tudi najugodnejšega kupca) in več od nje ni moč pričakovati (sama ne more napovedati, kdaj se bo tržna cena dvignila, niti ni njena funkcija, da bo z odvzetimi avtomobili mešetarila). Ker so bila s strani sodnega izvedenca ugotovljena le manjša odstopanja v ceni, ni moč trditi, da prodaja ni bila strokovna. V zvezi s konkretnimi prodajami naj bi bilo potrebno tudi upoštevati, da je prodajala na trgu zasičenem s primerljivimi vozili, da ni vedela, da se bo stanje izboljšalo (medtem ko je splošno znano dejstvo, da cene vozilom s časom padejo). Tako toženec kot glavni dolžnik sta imela sama možnost odkupiti vozila in poplačati terjatve, a se za to nista odločila.

Tožena stranka se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila zoper I. in III. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje (tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka). Poudarja, da je ugovarjala neobstoj pravnega interesa tožeče stranke za predmetno tožbo, saj ima slednja kot pravna oseba interes do vložitve izvršilnega predloga na podlagi 23. člena ZIZ (verodostojne listine) in nima pravnega interesa po vlaganju tožbe na podlagi določb ZPP, zaradi česar bi bilo potrebno tožbo zavreči. Dejansko stanje je glede poroštvenih obveznosti zmotno ugotovljeno (posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo), saj je tožena stranka podala materialnopravni ugovor, da predloženih poroštvenih pogodb ni podpisala in jih kot porok ni sklenila. Toženec se obravnav ni mogel udeležiti zaradi finančne stiske, iz istega razloga tudi svojemu pooblaščencu ni mogel zagotoviti plačila storitev. Terjatev tožeče stranke po pogodbah o finančnem posojilu napram družbi P. d.o.o. ne obstaja. Pravno pravilno je tožnik na podlagi 23. člena ZIZ sprožil sodne postopke zoper omenjeno družbo. Ker o teh zahtevkih še ni bilo pravnomočno odločeno, na strani morebitnega poroka družbe P. d.o.o. obveznost tudi hipotetično ni mogla nastati. Zato toženec kot domnevni porok predlaga, da se predmetni postopek do odločitve o omenjenih zahtevkih zoper družbo P. d.o.o. prekine. Ker bo šele v primeru ugotovitve terjatve do omenjene družbe moč soditi o terjatvi napram tožencu v tej zadevi, gre za predhodno vprašanje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa naj bi bila podana zaradi dejstva, ker niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagal toženec.

Pritožbi sta bili poslani v odgovor, a ga nobena od strank ni podala.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene pa v celoti neutemeljena.

Okoliščina, da lahko upnik zoper dolžnika v skladu s 23. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZIZ) izvršbo za izterjavo denarne terjatve sproži že na podlagi verodostojne listine, mu seveda ne jemlje pravnega interesa, da namesto tega za uveljavitev iste terjatve zoper njega vloži tožbo (v kolikor dolžnik utemeljeno ugovarja terjatvi naloženi v sklepu o izvršbi izdanim na podlagi takšnega izvršilnega predloga, se nato tak predlog obravnava kot tožba, postopanje v zvezi s sporno terjatvijo pa se nadaljuje v pravdnem postopku – 62. člen ZIZ). Zgolj upniku, ki v zvezi s terjatvijo razpolaga z ustrezno verodostojno, je torej v celoti prepuščeno, ali bo izvršilni naslov za terjatev „poskušal“ doseči v pravdnem postopku ali pa bo vložil izvršilni predlog po 23. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje je glede toženčevih poroštvenih obveznosti v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje (in hkrati pravilno uporabilo materialno pravo). V tem okviru je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni bilo moč slediti njegovim ugovorom, da predloženih poroštvenih pogodb ni podpisal oziroma da jih kot porok ni sklenil. Toženec namreč na naroku 15.3.2011 ni več trdil, da poroštvenih pogodb ni podpisal (2), ampak „zgolj“ da jih ni podpisal zavestno, pri čemer je hkrati navedel, da jih ni nikoli izpodbijal. Nadalje je bilo v okviru 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovljeno, da se je toženec s poroštvenimi pogodbami napram tožnici zavezal kot porok in plačnik (solidarni porok),(3) kar pomeni, da ima tožnica (4) pravico izpolnitev nastale obveznosti uveljavljati bodisi od glavnega dolžnika ali od njega (ali pa od obeh skupaj).(5) Zato pritožbene navedbe (skupaj s predlogom po prekinitvi postopka, ker naj bi šlo za predhodno vprašanje), češ da bi bilo moč zoper njega terjatev uveljavljati šele po tistem, ko bi bila ta pravnomočno ugotovljena zoper glavnega dolžnika, to je družbo P. d.o.o., niso utemeljene. Sklicevanje na finančne razloge, zaradi katerih se ne on in ne njegov odvetnik nista udeležila narokov dne 10.5.2011 in 20.9.2011, je brezpredmetno. Prav tako ni bilo moč slediti pavšalno podanim pritožbenim očitkom o bistveni kršitvi pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je toženec predlagal. Ob tem, da je bil slednji na narok dne 15.3.2011 vabljen tudi na zaslišanje, pa (brez kakršnegakoli opravičila) ni pristopil, v pritožbi tudi ni pojasnjeno, kateri konkretni dokazi (po toženčevem prepričanju) neupravičeno niso bili izvedeni. Poleg tega bi moral toženec z ozirom na določbo 286.b člen ZPP najkasneje do zaključka glavne obravnave dne 20.9.2011 (torej že v postopku pred sodiščem prve stopnje) opozoriti na to morebitno postopkovno kršitev (torej zaradi po njegovem mnenju neutemeljeno neizvedenih predlaganih dokazov oziroma kršitve pravice do dokazovanja), saj je bilo na omenjenem naroku (6) jasno, da sodišče prve stopnje ostalih dokazov ne bo izvedlo oziroma da jih je zavrnilo.(7)Ker z ozirom na vse navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo (20. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), zakaj nima razloga dvomiti v strokovnost ugotovitev v postopku angažiranega sodnega cenilca B. J., zakaj je dejanska vrednost (cena) posameznega konkretnega vozila v času njegove nabave ustrezno izhodišče za ugotavljanje njegove vrednosti tudi v času, ko ga je tožnica prodala, in zakaj pripombe slednje glede cenilčevih ugotovitev niso prepričljive. Na tej podlagi je zato lahko utemeljeno zaključilo, da tožnica pri prodaji vozil ni ravnala z zadostno (strokovno) skrbnostjo. Obsežno pritožbeno navajanje o tem, kaj vse je tožnica postorila v zvezi s prodajo vozil oziroma česa od nje ni bilo moč pričakovati, je ne samo neprepričljivo, ampak v večjem (oziroma bistvenem) delu predstavlja (ob dejstvu, da je toženec v postopku na prvi stopnji postavil izrecne in konkretne navedbe glede neustreznosti cene, po katerih je tožnica vozila prodala, in posledično njene premajhne skrbnosti) nedopustno pritožbeno novoto.(8) Utemeljene pa so tožničine pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njenega zahtevka za znesek plačanega DDV ne samo napačno uporabilo materialno pravo, ampak tudi napačno interpretiralo njene v zvezi s tem podane navedbe. Slednja namreč nikoli v tem postopku ni navedla, da naj bi bil toženec (oziroma glavni dolžnik), za katerokoli od vozil upravičen do povračila že plačanega DDV. Tako v tožbi, še bolj natančno in obrazloženo v pripravljalni vlogi z dne 5.7.2010, pa tudi na naroku 15.3.2011, je jasno navajala, da, ker glavni dolžnik dobropisov ni podpisal (potrdil), mu DDV ni bil vrnjen oziroma pravilno odštet od dolga. Teh trditev toženec tudi nikoli ni zanikal.(9) Upoštevaje navedeno nadalje ni razvidna materialnopravna podlaga, v skladu s katero bi morala tožnica svojo terjatev zmanjšati za plačani DDV. Zaradi takšne napačne uporabe materialnega prava je bilo potrebno odločitev v I. točki izreka spremeniti (358. člen ZPP) tako, da se prisojeni znesek poveča za plačane zneske DDV v skupni višini (3 x 6.022,22 EUR +138,87 EUR + 6.022,38 EUR) 24.227,91 EUR, zaradi česar je tožnica upravičena do glavnice v skupni višini 107.553,67 EUR. Posledično je bilo potrebno sodbo spremeniti tudi v zavrnilnem delu (II. točka izreka), saj znesek glavnice, s katerim tožnica ni uspela, znaša 29.576,00 EUR, in v odločitvi o stroških (III. točka izreka). Ker po spremembi tožničin uspeh znaša 78,4 %, toženčev pa 21,6 %, je bilo moč ob upoštevanju višine stroškov, ki jih je za vsako od strank ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je ti dve ne izpodbijata), ugotoviti, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v višini 4.465,6 EUR, toženec pa v znesku 278,3 EUR. Po njihovem medsebojnem pobotanju je dolžan toženec tožnici plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 4.187,3 EUR. Ostali tožničini pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela (približno 45%), ji je dolžna tožena stranka v tem razmerju povrniti stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. in 2. odstavek 165. člena ZPP), in sicer v znesku 1.590,3 EUR. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (ki jih tudi sicer ni konkretizirala), odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njene pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Pravilno višja.

(2) Tudi sicer bi bil on tisti, ki bi bil dolžan takšno trditev izkazati.

(3) Glej tretji člen poroštvenih pogodb.

(4) Glej tudi tretji odstavek 1019. člena OZ.

(5) Teh ugotovitev o naravi (vsebini) poroštva, ki je bilo v okviru poroštvenih pogodb dogovorjeno, pritožba ne izpodbija.

(6) Na katerega tožena stranka sicer ni pristopila, a svojega izostanka ni opravičila niti ni predlagala preložitve naroka.

(7) Določba 286.b člena ZPP stranki namreč nalaga (glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 196/2011 z dne 16.4.2012 in opr. št. VIII Ips 118/2011 z dne 20.3.2012), da mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in se zato kršitve, na katere se sklicuje pozneje, upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti oziroma če gre za kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Toženec v pritožbi ne navaja (utemeljenih) razlogov, zakaj kršitev brez svoje krivde ni navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako pa pri zatrjevanih kršitvah ne gre za absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

(8) V pritožbenem kontekstu predstavlja novoto tudi v pripravljalni vlogi z dne 5.7.2010 sicer podana trditev, da sta imela tako toženec kot glavni dolžnik sama možnost odkupiti vozila.

(9) Na naroku dne 15.3.2011 je to (ob razlagi, zakaj ni prišlo do podpisa dobropisov) celo izrecno potrdil.