Jedro

Iz povzetega osmega odstavka 22. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitev, da storilec izpolnjuje pogoje za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, nima možnosti določanja trajanja te prepovedi, saj je ta predpisana v določenem trajanju enega leta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za obdobje enega leta za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan 10. 11. 2019, ko je storil prekršek, s katerim je kot voznik motornega vozila B kategorije dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, plačila sodne takse pa ga je oprostilo.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma se pritožuje zaradi odločitve o sankcijah (1., 3. in 4. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo storilcu, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja izdanega na Hrvaškem, s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 10. 11. 2019, ki je postala pravnomočna 19. 11. 2019, za prekršek, ki ga je storil 10. 11. 2019 izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker osmi odstavek 22. člena ZP-1 določa, da sodišče vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta, je prvostopenjsko sodišče storilcu utemeljeno in zakonito izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za obdobje enega leta za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 10. 11. 2019. 5. Iz povzetega osmega odstavka 22. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitev, da storilec izpolnjuje pogoje za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, nima možnosti določanja trajanja te prepovedi, saj je ta predpisana v določenem trajanju enega leta. Poleg tega ne gre za postopek o prekršku, v katerem bi sodišče odmerjalo sankcijo za storjeni prekršek in zato sodišče v okviru predmetnega postopka nima zakonske podlage, da bi upoštevalo posledice, ki jih bo za storilca in njegovo življenje imela izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije in da bi na osnovi takih navedb storilca oprostilo izrečenega ukrepa ali mu skrajšalo obdobje prepovedi, kot to neutemeljeno predlaga v pritožbi. Tako so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da izrečen ukrep ogroža njegovo eksistenco, ker ima na območju Republike Slovenije v zakupu vinograd in druge kmetijske površine, ki predstavljajo njegov vir preživljanja.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede obveznosti plačila sodne takse, ko iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se ga oprosti plačila sodne takse iz obrazložitve pa, da mora plačati 30,00 EUR, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po splošnem pravilu pravnomočen postane le izrek sodne odločbe in zato velja odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, to je, da se storilca oprosti plačila sodne takse (kar je storilcu pojasnilo že prvostopenjsko sodišče).

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.