Jedro

Določba 1. odstavka 255. člena KZ je t.i. tiha blanketna norma, zato je treba vsebino pojmov "carinska črta" in "carinski nadzor" poiskati v Carinskem zakonu in Zakonu o nadzoru državne meje. Če omenjeni dopolnilni normi nista navedeni v opisu kaznivega dejanja, je ta kljub temu sklepčen. V obrazložitvi sodbe pa mora biti razložen pomen omenjenih izrazov v skladu z navedenima zakonoma.

Ker rok, v katerem mora sodišče odločiti o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, v ZKP ni izrecno določen, velja splošna določba iz 2. odstavka 200. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega P.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 7.12.2000 zoper obdolženega P.V. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor do konca glavne obravnave. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 20.12.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 2.1.2001 zaradi kršitve kazenskega zakona in določb ZKP zagovornik obdolženega P.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in v celoti razveljavi sklepa sodišč prve in druge stopnje o podaljšanju pripora ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve niso podane. Poudarja, da je zagovornik vložil pritožbo zaradi neobstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga begosumnosti, ki pa nista pritožbena razloga po 370. členu ZKP. Zato ju je sodišče druge stopnje smiselno tolmačilo kot pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je bil kraj storitve kaznivega dejanja mednarodni mejni prehod Š. in da državni tožilec očita obdolžencu pomoč pri kaznivem dejanju tihotapstva, ko je bilo prenešeno, izogibajoč se ukrepom carinskega nadzorstva, čez carinsko črto blago velike premoženjske vrednosti. V obtožbi navedena vrednost namreč presega 50 neto plač v gospodarstvu. Zato vložniku zahteve, po mnenju vrhovne državne tožilke, ni mogoče pritrditi, da gre zgolj za prekršek. Ker je po njenem mnenju podan tudi priporni razlog begosumnosti, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega P.V. v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev in podaljšanje pripora na dveh ravneh. Tako prvenstveno navaja, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje sploh nima zakonskih znakov pomoči h kaznivemu dejanju tihotapstva po 1. odstavku 255. v zvezi s 27. členom KZ, podredno pa da zbrani dokazi ne potrjujejo stopnje utemeljenosti suma, potrebne za vložitev obtožnice.

Strinjati se je treba z vložnikovimi izvajanji, da mora obstajati popolna istovetnost med predvidenim (v normi opisanim primerom) in resničnim primerom, za katerega se norma uporablja. Pravilno je tudi stališče, da konkretni primer ne sme biti samo podoben primeru, ki je predviden v normi, ampak morata biti istovetna, pri čemer si je to istovetnost treba razlagati v smislu tiste istovetnosti, ki lahko obstaja med nekim zamišljenim in nekim resničnim primerom.

Določba 1. odstavka 255. člena KZ je "tiha" blanketna kazenskopravna norma, saj sta v njej uporabljena pojma carinske črte in carinskega nadzora, ki sta do podrobnosti urejena v nekem drugem pravnem področju in imata v celotnem pravnem sistemu enak pomen. Le takrat, ko ima lahko takšen pojem v predpisu z drugega pravnega področja drugačen pomen, mora biti njegov pomen v kazenskem pravu posebej normativno opredeljen. V 126. členu KZ, ki ureja pomen izrazov v tem zakonu, omenjena pojma nista posebej navedena. Zato je utemeljeno vložnikovo naziranje, da je vsebino (pomen) teh izrazov, ki zadevajo zakonski znak kaznivega dejanja tihotapstva, treba poiskati v Carinskem zakonu (CZ) in v Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM).

Opis kaznivega dejanja v obtožnici, v katerem dopolnilni normi sicer nista navedeni, je kljub temu sklepčen, tako da ni prepričljivo stališče, da že zgolj zaradi tega obdolžencem očitano ravnanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja. Seveda pa bi v primeru morebitnega izreka obsodilne sodbe, obrazložitev morala vsebovati tudi razlago pomena navedenih izrazov, kot ju določata navedeni dopolnilni normi.

Po opisu kaznivega dejanja v obtožnici naj bi obdolženi B.V., A.P., I.R. in J.Š. v sostorilstvu, izogibajoč se ukrepom carinskega nadzorstva, čez carinsko črto prenesli blago velike premoženjske vrednosti, obdolženi P.V. pa naj bi jim pri izvršitvi naklepoma pomagal. Vložnik zahteve navaja, da konkretni dejanski stan obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni izoblikovan, ker da se na obdolženega P.V. nanaša le očitek, da naj bi se peljal po avtocesti iz M. proti C. "za skrivnostnim T.", kar pa ni predpisano kot zakonski dejanski stan nobenega kaznivega dejanja.

Iz obtožnice je razvidno, da naj bi obdolženi P.V. prevažal in vnaprej obljubil, da bo ravnal po navodilih ostalih sostorilcev in prikril kaznivo dejanje ter v bližini mednarodnega mejnega prehoda Š. na avstrijski strani prevzel tovornjak, na katerem je bila že natovorjena otroška hrana, v tovornjaku počakal, da mu je obdolženi A.P. prinesel račun, ki se je glasil na podjetje iz Jajca in ga je ta dobil od B.V., nato pa po navodilih obdolženega P.pri špediterju uredil tranzitno enotno carinsko listino ter jo ob vstopu predložil carinski izpostavi Š., čeprav je že takrat vedel, da bo blago, vredno 8.554.567,00 SIT, razložil v Sloveniji. V P. naj bi se nato sestal z obdolženima A.P. in I.R. ter za njima vozil do C., v skladišču odstranil carinsko zalivko, odprl ponjavo na tovornjaku, tako da so delavci blago razložili. Enotno carinsko listino naj bi potem izročil B.V., ki je poskrbel, da je obdolženi B.Š. kot carinik skladno z dogovorom tranzitno enotno carinsko listino sprejel in potrdil ter v računalnik vnesel podatek, da je blago navedeno v tej enotni carinski listini izstopilo iz Slovenije ob 20.39 uri, čeprav to ni bilo res. Obdolženi P.V. naj bi naslednjega dne s praznim tovornjakom nameraval zapustiti Slovenijo. Na ta način naj bi se obdolženi B.V. na škodo Ministrstva za finance Republike Slovenije izognil plačilu carine in prometnega davka v znesku 2.318.116,00 SIT.

Iz takega opisa izhaja, da naj bi obdolženi P.V. po predhodnem dogovoru prenesel blago čez carinsko črto, s katero je omejeno carinsko območje in je identična z mejno črto, kakor je ta definirana v ZNDM (1. odstavek 2. člena CZ). Carinskemu nadzoru, ki po 6. točki 3. člena CZ pomeni splošne ukrepe carinskih organov, s katerimi se preprečuje neupravičeno ravnanje s carinskim blagom, dokler to ni spuščeno v prost promet in zagotavlja spoštovanje drugih predpisov v zvezi s carinskim blagom, pa naj bi se obdolženi P.V. izognil s tem, da je neresnično prikazal, da gre za tranzitno blago, za katerega velja poseben tranzitni postopek, urejen v 121. do 126. členu CZ. Če carinski postopek ni bil zaključen, se po 3. odstavku 151.c člena CZ šteje, da je carinski dolg nastal tam, kjer je za blago začet carinski postopek. Glede na to, da blago ni bilo predloženo v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu, naj bi po opisu kaznivega dejanja v obtožnici, dolg nastal v času vnosa blaga na mednarodnem mejnem prehodu Š. Glede na vrednost pa naj bi šlo za blago velike premoženjske vrednosti.

Vložnik zahteve navaja, da naj bi dejanje, ki je predmet obtožbe, vsebovalo le znake carinskega prekrške po 17. točki 1. odstavka 170. člena CZ (očitno mišljeno 22. točke iste določbe), ker naj bi obdolženci ravnali v nasprotju s 1. in 3. odstavkom 125. člena CZ. Tako stališče bi bilo prepričljivo, če bi opis dejanja v obtožnici vseboval samo očitek, da obdolženec kot voznik namembni carinarnici ni predal blaga, katerega vrednost ni presegala petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo. Kakor je bilo že pojasnjeno, je v obtožnem aktu natančno opisana vloga vsakega od sostorilcev in dejanja, s katerimi naj bi jim obdolženi P.V. nudil vnaprej obljubljeno pomoč. Že v času vnosa blaga naj bi bilo glede na poprejšen dogovor jasno, da bo blago ostalo v Republiki Sloveniji in da bo na tranzitni enotni carinski listini obdolženi B.Š. potrdil, da je blago zapustilo državo ter ta podatek vnesel tudi v računalnik ter da je zato nastal carinski dolg. Zato v obtožnici opisano dejanje nikakor ni mogoče omejiti zgolj na dejstvo, da blago ni bilo predano namembni carinarnici. Zato se ni mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da dejanje, tako kot je opisano v obtožnici, ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so navedeni dokazi, na podlagi katerih je sodišče spoznalo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi P.V. ostalim obdolžencem na opisani način pomagal pri storitvi kaznivega dejanja. Vložitev carinske deklaracije, glede na že podano razlago, sama na sebi zato ne izključuje storitve kaznivega dejanja tihotapstva, pač pa je potrebno to okoliščino vrednotiti v povezavi z ostalimi, za presojo utemeljenosti suma, pomembnimi okoliščinami. Kolikor pa vložnik zahteve v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi lastne presoje poudarja, da je bilo blago ocarinjeno in da so bili spoštovani vsi ukrepi carinskega nadzorstva ter da dokazi kvalitativno niso taki, da potrjujejo tolikšno stopnjo utemeljenega suma, potrebnega za vložitev obtožnice, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik v zahtevi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so pri obdolženem P.V. še dani razlogi za pripor, ne da bi obdolžencu zagotovilo, da bi se v okviru kontradiktornega postopka lahko branil pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njegove pravice in interese in je zato ravnalo v nasprotju z določbami ZKP.

Ko sodišče odloča o podaljšanju pripora na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP, predhodno zaslišanje strank ni potrebno. Prav tako ni podana kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja enako varstvo pravic, saj vložnik zahteve niti ne zatrjuje, da bi sodišče ravnalo drugače kot v drugih procesno gledano enakih primerih. Sicer pa zunajobravnavni senat pred podaljšanjem pripora ni zaslišal niti državnega tožilca, zato ta pri odločanju o tem vprašanju ni mogel biti v boljšem položaju kot obramba.

Pomotno je vložnikovo naziranje tudi v tistem delu, ko izpodbija ugotovitev v pravnomočnem sklepu, da je pri obdolženem P.V. podan priporni razlog begosumnosti. Sodišče je na obstoj tega pripornega razloga sklepalo na podlagi tega, da je obdolženi P.V. tujec, ki v naši državi nima ne stalnega, ne začasnega bivališča, da je bil prijet, ko je hotel zapustiti našo državo, kar ob upoštevanju teže kaznivega dejanja po oceni sodišča kaže na nevarnost, da bo pobegnil. Sklicevanje v zahtevi na Evropsko konvencijo o izročitvi iz leta 1957, ki regulira izvročitev obsojencev in obdolžencev, ni upoštevno, saj je obdolženec državljan BiH in ga ta kot svojega državljana našim oblastem, četudi bi bila zahtevana ekstradicija, ne bi izročila.

Pripor pa je bil v obravnavani zadevi odrejen zato, da se zagotovi obdolženčeva navzočnost in s tem potek tega kazenskega postopka.

Sodišče je v napadenem pravnomočnem sklepu tudi v zadostni meri obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je pri obdolžencu izkazana stopnja begosumnosti tako visoka, da z milejšimi ukrepi njegove navzočnosti v tem kazenskem postopku ni mogoče zagotoviti.

Zagovornik obtoženega P.V. v zahtevi tudi poudarja, da je Višje sodišče v Celju zavestno spremenilo pritožbene razloge in navedlo, da se je obdolženčev zagovornik pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav se je pritožil zaradi neobstoja utemeljenega suma pomoči pri storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 255. člena KZ in neobstoja pripornega razloga begosumnosti. Glede na to, da uveljavljana razloga nista pritožbena razloga po 370. členu ZKP, je sodišče druge stopnje na podlagi vsebine pritožbe štelo, da obdolženčev zagovornik uveljavlja razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nato pa je, in to je pomembno, sicer lakonično, tudi odgovorilo na pritožnikove navedbe.

Prav tako ne drži trditev v zahtevi, da sodišče druge stopnje o zagovornikovi pritožbi ni odločilo v zakonitem roku. Pritožbo je zagovornik obdolženega P.V. vložil dne 11.12.2000, višje sodišče pa je o njej odločilo dne 20.12.2000. Rok, v katerem mora sodišče odločiti o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožbe, v ZKP ni izrečno določen, pač pa velja splošna določba iz 2. odstavka 200. člena ZKP, ki predpisuje dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu.

Višje sodišče v Celju je pritožbo prejelo dne 19.12.2000 in o njej odločilo že naslednji dan, torej nemudoma. Ugotoviti je treba, da bi sodišče prve stopnje, neglede na to, da je po vložitvi pritožbe, preden jo je predložilo v reševanje pritožbenemu sodišču, opravilo več procesnih dejanj, moralo pritožbo, posredovati višjemu sodišču v krajšem času. Četudi tega ni storilo, pa navedena kršitev, ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe.

Kršitev zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega P.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.