Jedro

Pojem premikajočega se motornega vozila zajema ne le situacije, ko se vozilo fizično premika z močjo lastnega motorja, marveč tudi, ko sicer miruje, a v prometno nevarnem položaju, ki je nastal kot posledica obratovanja.

Izrek

Pritožbi toženih strank se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odškodninske odgovornosti (solidarna odgovornost toženih strank za 70 % tožničine škode), zavrneta kot neutemeljeni in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba.

Tožničini pritožbi pa se v celoti, pritožbama toženih strank pa v delu, ki se nanašata na odločitev o znesku tožbenega zahtevka, ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu ter v odločbi o stroških postopka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki zavezalo, da morata tožnici solidarno plačati 770.000 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki jo je le-ta utrpela v prometni nesreči dne 29.6.1992. Pri tem je ugotovilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za 70 % tožničine škode.

Zoper zavrnilni del te sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica in predlaga spremembo. Navaja, da je upravičena do celotne zahtevane odškodnine. Poudarja, da ji je delno odvzeta poslovna sposobnost ter da je vezana na posteljo. Giblje se lahko le nekaj 10 metrov in še to s pomočjo bergel. Ker nima sredstev za plačilo izvedenca, ki bi lahko objektivno ocenil njeno nepremoženjsko škodo, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec druge tožene stranke zgolj za njene potrebe. Vendar tudi iz tega izvedenskega mnenja izhaja, da je zaradi poškodbe desne nadlahtnice omejena moč roke, da je gibljivost ramenskega sklepa zmanjšana, da se tožnica ne more oblačiti in slačiti na desni strani, oz. da dela to tako nerodno, da ji je treba pomagati. Poškodba je torej še dodatno zmanjšala njene življenjske aktivnosti. Zaradi slabe moči desne roke lahko uporablja bergle le za gibanje po stanovanju.

Ne more več pometati, ribati, čistiti, prati, obešati perila, nositi kurjave itd. Težave ima tudi s hojo na stranišče. Vse te navedbe niso v nasprotju z izvedenskim mnenjem, sicer pa bi o vsem tem sodišču lahko povedala sama. Zato predlaga svoje zaslišanje.

Zoper dajatveni del sodbe se pritožujeta toženi stranki. Prva tožena stranka uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da je bila tožnica ob nesreči peška, ki jo je podrlo vozilo, zavarovano pri drugi toženi stranki. Z utemeljitvijo sodišča prve stopnje bi se bilo mogoče strinjati, če zavarovalna vsota, ki je bila na razpolago s sklenjenim zavarovnajem avtomobilske odgovornosti pri drugi toženi stranki, ne bi zadoščala. Ker pa to ne drži, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem prometne stroke, ki bi ugotovil krivdo za nastalo nesrečo. Tako pa sodišče prve stopnje dopušča, da se toženi stranki v pravdnem ali nepravdnem postopku dogovorita glede krivde, kljub temu, da bi o tem lahko odločilo samo.

Druga tožena stranka se pritožuje iz vseh razlogov in navaja, da za nezgodo njen zavarovanec ni odgovoren, saj je vozil v skladu s predpisi. Sodišče bi moralo izvesti dokaze o sokrivdi ali krivdi udeležencev v prometni nesreči. Samo pavšalna ugotovitev, da bosta toženi stranki v drugem postopku ugotavljali deleže krivde, ni utemeljena, saj bodo nastali dodatni stroški in nove pravde.

Stališče, da lahko tožnica ne glede na krivdo zahteva od kateregakoli voznika odškodnino, je krivično do stranke, ki ni kriva, ima pa stroške. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o višini zahtevka brez izvedenca medicinske stroke. Stroški postopka so odmerjeni previsoko, sodišče prve stopnje pa jih tudi ni specificiralo.

Tožnica je odgovorila na pritožbi toženih strank, pri čemer zavrača njuna pravna naziranja in predlaga, naj ju pritožbeno sodišče zavrne in v obsodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožničina pritožba je utemeljena, pritožbi toženih strank pa sta delno utemeljeni.

Predpostavka za solidarno odgovornost imetnikov motornih vozil za škodo, ki jo utrpijo drugi (kot obliko obveznosti več udeležencev deliktne odgovornosti jo določa 4. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) je sicer res to, da je škoda nastala pri nesreči premikajočih se motornih vozil. Dobesedna razlaga bi zato izključevala solidarno odgovornost prve tožene stranke, saj se je nesreča pripetila tako, da je zavarovanec druge tožene stranke trčil v zadnji levi del mirujočega vozila zavarovanca prve tožene stranke ter ob tem zadel tudi tožnico (ki je stala ob zadnjem delu zavarovančevega vozila). Vendar je treba pojem premikajočega se motornega vozila razlagati širše in v povezavi z drugimi določbami ZOR o odškodninski odgovornosti od nevarne stvari.

Zato zajema ne le situacije, ko se vozilo fizično premika z močjo lastnega motorja, marveč tudi, ko sicer miruje, a v prometno nevarnem položaju, ki je nastal kot posledica obratovanja. Situacija, kakršna je bila konkretna, ko je vozilo zaradi okvare v temi obtičalo na odprti in neosvetljeni cesti (pri čemer je bilo tudi samo neosvetljeno) je pravzaprav še nevarnejša od samega obratovanja v ožjem pomenu besede (t.j. premikanja z močjo lastnega motorja).

Bistveno je torej, da je škoda nastala (tudi) zaradi nevarnih lastnosti motornega vozila zavarovanca prve tožene stranke. Solidarna odgovornost iz 4. odst. 178. čl. ZOR je tedaj podana vselej, ko sta imetnika motornih vozil objektivno odgovorna, ko je torej škoda, ki jo je utrpel tretji, posledica hkratnega delovanja nevarnih lastnosti vozil. Pojma premikajočega se motornega vozila potemtakem ni mogoče ločevati od pojma motornega vozila v obratovanju oz. nevarnih lastnosti motornega vozila. Konec koncev bi bilo tudi nelogično, da bi bil oškodovanec, ki je utrpel škodo zaradi hkratnega delovanja motornih vozil, od katerih se eno ali več ni premikalo, a je kljub temu njegov imetnik objektivno odgovoren za škodo (ker je nastala kot posledica nevarnih lastnosti vozila - 173. čl. ZOR) v slabšem položaju od oškodovanca, ki je utrpel škodo kot posledico nesreče premikajočih se motornih vozil. V trenutku trčenja tožnica res ni bila v vozilu. Kot že rečeno, je stala ob njegovem zadnjem delu. Zato na prvi pogled kaže, da bi jo bilo treba obravnavati le kot peško, ter da ji je škodo povzročilo zgolj vozilo zavarovanca druge tožene stranke. A če imamo pred očmi vse okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, se pokaže, da je škoda tudi posledica v prejšnjem odstavku opisanega obratovanja vozila zavarovanca prve tožene stranke (da je torej nastala kot posledica nevarnih lastnosti njegovega motornega vozila). Ko je v temi obtičalo na neosvetljenem delu odprte ceste, je nastala za tožnico, ki se je do tedaj v njem vozila, situacija, še nevarnejša od tiste, ki ji je bila izpostavljena pred tem (ko je vozilo še obratovalo v ožjem pomenu besede). Čeprav v trenutku trčenja ni bila v vozilu, je treba zato škodni dogodek pripisati nevarnim lastnostim vozila prve tožene stranke, ki je s svojim obratovanjem ustvarilo prometno nevaren položaj. Ta je bil v tem, da se je tožnica ponoči znašla na odprti in neosvetljeni cesti.

Četudi je k nastanku škode prispevala tudi sama (ker se ni umaknila s ceste, marveč je stala ob zadnjem delu pokvarjenega vozila), ta njen prispevek ne predstavlja podlage za oprostitev odgovornosti iz 2. odst. 177. čl. ZOR (okoliščin iz 2. odst. 177. čl. ZOR, da je do nesreče prišlo izključno zaradi njenega dejanja, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, prva tožena stranka niti ni zatrjevala), marveč le za njeno zmanjšanje (3. odst. 177. čl. ZOR).

Tako je podana podlaga za odškodninsko odgovornost prve tožene stranke (173. čl. ZOR), obenem pa tudi podlaga za solidarno odgovornost po 4. odst. 178. čl. ZOR.

Zavrniti je treba tudi pritožbeno trditev druge tožene stranke, "da za nezgodo njen zavarovanec ni odgovoren, saj je vozil skladno s predpisi". Kajti imetnik nevarne stvari je objektivno (torej ne glede na krivdo) odgovoren za škodo, ki izvira iz te stvari (173. in 174. čl. ZOR). Njegova krivda je pomembna le pri oceni oškodovančevega prispevka k nastanku škode. Le-ta je namreč obratno sorazmeren s povzročiteljevo krivdo. Zato je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožničine soodgovornosti (3. odst. 177. čl. ZOR) pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da zavarovanec prve tožene stranke svojega vozila, ki je obtičalo na cesti, ni označil z varnostnim trikotnikom ter da zavarovanec druge tožene stranke hitrosti ni prilagodil vožnji z zasenčenimi lučmi (te ugotovitve sodišča prve stopnje druga tožena stranka ne more ovreči z zgolj pavšalno navedbo, da je njen zavarovanec "vozil skladno s predpisi"). Glede na ti krivdni ravnanji imetnikov motornih vozil se pokaže, da ima tožničin prispevek k nastanku škode (ki je v tem, da se ni umaknila s ceste, marveč je stala ob zadnjem delu avtomobila) za posledico 30 % oprostitev odgovornosti toženih strank.

Kljub vsemu pa je pritožbeno sodišče pritožbam toženih strank ter v celoti tožničini pritožbi ugodilo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosodilo 650.000,00 SIT, v razlogih pa navedlo zgolj to, da se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo ter da se je njena življenjska aktivnost zmanjšala za 15 %. Ničesar pa ni povedalo o odločilnih dejstvih, t.j. o posledicah poškodbe, zaradi katerih naj bi bila oškodovankina normalna aktivnost omejena in otežkočena.

Znesek pravične odškodnine je namreč odvisen od narave in teže vseh prizadetosti oškodovanca, vezanih na to obliko škode. Odstotek trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti je le pomožen element za oceno obsega škode ter s tem za odmero pravične denarne odškodnine.

Razen tega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo, sama pa v pritožbi predlaga svoje zaslišanje. Prav ta dokaz je v konkretnem primeru, ko (zaenkrat) ni mogoče izvesti dokaza z izvedencem medicinske stroke, še posebej pomemben za ugotovitev obsega negmotne škode. Pritožbeno sodišče zato opravičeno dvomi v pravilnost in popolnost ugotovitve obsega tožničine negmotne škode.

Ker je pritožbeno sodišče tako mnenja, da odločitev o znesku tožbenega zahtevka temelji na zmotni in tudi na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, hkrati pa se strinja z odločitvijo o podlagi tožbenega zahtevka, je pritožbo toženih strank zavrnilo v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka in v ugotovitvenem delu (v odločitvi o podlagi) z vmesno sodbo (330. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) potrdilo sodbo prve stopnje, medtem ko je pritožbam toženih strank zoper odločitev o znesku in v celoti tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v dajatvenem delu ter v odločbi o stroških postopka (le-ta je namreč odvisna od končnega uspeha strank) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. in 2. odst. 370. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo zaslišati tožnico (če ne drugače, na njenem domu) ter odločiti o njenem predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka (glej vlogo z dne 12.11.1997).