Jedro

Tožnikova škoda sodi med zelo težke škode, ni pa katastrofalna (kamor uvrščamo na primer poškodbe, ki povzročijo paraplegijo ali tetraplegijo). Res je tožnik utrpel več hudih in nekaj zelo hudih poškodb sočasno, kar se upošteva pri določitvi višje odškodnine, ne pa kot seštevek posameznih hudih poškodb.

Po večinskem stališču sodne prakse so stroški sestave pred pravdo podanega odškodninskega zahtevka del pravdnih stroškov, če gre za strošek, ki je nastal zaradi ali v zvezi s pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v točki II. glede nepremoženjske škode in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavo sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za premoženjsko škodo v zneskih, naštetih v prvi do peti alineji I. točke izreka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo 85.533,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nepremoženjsko škodo in povrnitev stroškov zastopanja pri vložitvi odškodninskega zahtevka na zavarovalnico ter delno za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov prisojene materialne škode, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 937,20 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, razen v delu, ki se nanaša na delno zavrnitev obrestnega dela odškodnine za premoženjsko škodo. V pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oz. podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče pomanjkljivo povzelo vsebino zdravniške dokumentacije, povezano z nesrečo in poškodbami, ki jih je utrpel v takoimenovani balonarski nesreči ter izpovedbo tožnika in vsebino izvedeniškega mnenja. Na podlagi ugotovljenih poškodb in vrste nastale škode je sodišče naredilo tudi napačne zaključke in v zvezi s posamezno škodo napačno presodilo, kako visoka odškodnina je primerna satisfakcija tožniku. Kljub navajanju številnih primerov iz sodne prakse je brez upoštevanja vseh individualnih posebnosti primera kot primerno odškodnino tožniku določilo povprečje med takoimenovanimi hudimi primeri in zelo hudimi primeri (Fischer IV in V). Takšen zaključek je napačen, ker gre pri tožniku za kombinacijo vrste poškodb, ki so sicer razvrščene med hude in zelo hude primere, zato ne gre za povprečje, ampak se hude poškodbe med seboj seštevajo. Pritožnik se podrobneje sklicuje na odločbe VS RS, v katerih je bila oškodovancem za sicer drugačne poškodbe, vendar podobne posledice, prisojena precej višja odškodnina kot tožniku in sicer v odškodninskih zadevah VS RS II Ips 681/93, 278/93, 295/93, 615/92, 52/2003 in predvsem 166/2004. Po mnenju pritožnika je sodišče napačno ovrednotilo pomen njegove starosti za dosojanje odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ni upoštevalo, da bo preostanek svojega življenja preživel kot povsem neaktiven upokojenec, čeprav je bil prej nadpovprečno aktiven in se je udejstvoval na športno rekreativnem, glasbenem in intelektualnem področju. Glede na obsežnost in vrsto poškodb, trajanje in intenzivnosti bolečin ter strahu, hudih nevšečnosti med zdravljenjem ter ob upoštevanju stopnje invalidnosti in spremenjenosti, tožnik meni, da mu vse to narekuje bistveno višjo odškodnino, kot je bila dosojena. Neupravičeno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za povračilo odvetniških stroškov za zastopanje pri vložitvi odškodninskega zahtevka na zavarovalnico, ki mu ob izplačilu 91.200,00 EUR odškodnine ni priznala nobenih odvetniških stroškov. Za ta zahtevek je tožnik podal zadostno trditveno podlago in bi mu moralo sodišče zato ugoditi.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik se je poškodoval kot potnik toplozračnega balona dne 23. 8. 2012 na ... Tožena stranka je že pred tem pravdnim postopkom priznala odškodninsko odgovornost svojega zavarovanca, lastnika balona ..., d.o.o. in tožniku izplačala odškodnino 91.200,00 EUR (90.000,00 EUR za nematerialno škodo in 1.200,00 EUR za materialno škodo za tujo pomoč in postrežbo). V tej pravdi tožnik zahteva še razliko, ker meni, da je upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, poleg tega pa zahteva še povrnitev stroškov zastopanja pri vložitvi odškodninskega zahtevka na zavarovalnico. V pritožbenem postopku je sporna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, tožnik zahteva poleg že plačane odškodnine 90.000,00 EUR še razliko 84.000,00 EUR, skupaj 174.000,00 EUR ter povrnitev stroškov predpravdnega odškodninskega zahtevka 1.533,54 EUR.

6. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi prvostopenjsko sodišče pomanjkljivo povzelo vsebino dokazov, ki se nanašajo na tožnikove poškodbe, ne drži. Sodba izčrpno povzema in pri odločitvi upošteva vse ugotovitve izvedenca medicinske stroke, nanje se v pritožbi sklicuje tudi tožnik. V sodbi so pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna še sporna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava (179. člen Obligacijskega zakonika) pri ugotavljanju višine denarne odškodnine.

7. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je 73-letni tožnik v nesreči utrpel sledeče poškodbe: izpahnjen zlom V. in VI. prsnega vretenca, izliv krvi v hrbtenjačo v nivoju V. prsnega vretenca, zlom prsnice, zlom I. do III. rebra levo, serijski zlom reber desno, izliv krvi in zraka v prsno votlino, udarnino pljuč, udarnino desne ledvice, zlom zoba drugega vratnega vretenca, udarnino glave s podkožnim hematomom, zlom desnega sekalca. Navedene telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med hude primere (IV. skupina) in med zelo hude primere (V. skupina).

8. Da sodišče ni v zadostni meri oziroma ni pravilno upoštevalo dejstvo, da gre pri tožniku za kombinacijo vrste poškodb, kar bi terjalo seštevanje, ne pa ugotavljanje povprečja dosojenih odškodnin ob primerjavi že dosojenih odškodnin, je osrednji pritožbeni očitek. Po mnenju tožnika je predvsem zato skupna pristojna odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka.

9. Prvostopenjsko sodišče je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno navedlo vsa izhodišča za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in jih v nadaljevanju tudi pravilno upoštevalo. Ugotovilo je obseg nepremoženjske škode in se opredelilo do teže tožnikovih poškodb in ostalih okoliščin primera, med katerimi je upoštevna tudi tožnikova starost, nato pa prisojeno odškodnino primerjalo s podobnimi odškodninskimi primeri. Tožnikova škoda sodi brez dvoma med zelo težke škode, ni pa katastrofalna (kamor uvrščamo na primer poškodbe, ki povzročijo paraplegijo ali tetraplegijo). Res je tožnik utrpel več hudih in nekaj zelo hudih poškodb sočasno, kar se upošteva pri določitvi višje odškodnine, ne pa kot seštevek posameznih hudih poškodb, kot meni pritožba. Tudi v ostalih odškodninskih primerih, s katerimi je prvostopenjsko sodišče primerjalo prisojeno odškodnino, so oškodovanci trpeli kombinacijo hudih oziroma zelo hudih poškodb (podroben pregled desetih primerov iz sodne prakse v 11. točki obrazložitve sodbe). Kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, v primerljivi sodni praksi ni točno takega primera kombinacije poškodb, kot jih je utrpel tožnik. Na podobne odškodninske primere, ki so razvidni iz informatizirane baze nepremoženjske škode (NEGM) ter v zbirkah odškodninskih primerov, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče,(1) se sklicuje tudi tožnik, ki v sodbi zajete odškodninske primere na splošno šteje za neustrezne. Sam pa v pritožbi ponuja v primerjavo šest odškodninskih primerov, ki pa so po presoji pritožbenega sodišča neprimerljivi, očitno hujši oziroma drugačni od tožnikovega primera. Pritožbeno sodišče je še samo za primerjavo pregledalo novejše primere iz sodne prakse, ki sodijo v V. in VI poškodbeno skupino, v kateri so poškodbe hrbtenice in reber, glede na to, da so te poškodbe najhujše, ki jih je tožnik utrpel v nesreči.(2) Konkretno opredeljevanje prav do vsakega primera posebej po oceni pritožbenega sodišča ni smiselno, za približno enak obseg in posledice škode je bila oškodovancem prisojena odškodnina od 71 do 110 povprečnih neto plač ob izdaji sodbe, v najbolj podobnih pa 88 oziroma 87 povprečnih plač. To pa pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno objektiviziralo višino odškodnine v tožnikovem primeru na znesek 86.800,00 EUR, preračunano 83,9 povprečnih neto plač v RS ob izdaji sodbe, kar pomeni, da je bila tožniku s plačilom akontacije odškodnine 90.000,00 EUR (revalorizirani znesek na dan odločanja sodišča 87.930,00 EUR) primerna denarna odškodnina že plačana.

10. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo stroškov odvetniškega zastopanja pri vložitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva povrnitev stroškov zastopanja pri vložitvi odškodninskega zahtevka na zavarovalnico v skladu z Odvetniško tarifo in sicer po tarifni številki 2200, skupaj z DDV 1.533,54 EUR. Iz navedenega izhaja, da tožnik očitno zahteva povrnitev odvetniških stroškov zastopanja v predpravdnem postopku kot posebno odškodninsko postavko v okviru materialne škode. Po večinskem stališču sodne prakse so stroški sestave pred pravdo podanega odškodninskega zahtevka del pravdnih stroškov,(3) če gre za strošek, ki je nastal zaradi ali v zvezi s pravdo. Tudi če bi tožnik ta strošek priglasil v okviru pravdnih stroškov, ne more uspeti z zahtevkom na povrnitev, ker je v pravdi uspel zgolj s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka in mora zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti toženi stranki njene stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišča paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): dr. Dunja Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001. Op. št. (2): Odločbe VS RS II Ips 281/2014, 117/2012, 110/2010, 903/2009 pa tudi starejši odločbi II Ips 637/2003, II Ips 199/99. Op. št. (3): Primerjaj VSL sodba II Cp 2585/2013, I Cp 2652/2011, sklep II Cp 3318/2010, enako Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar mag. Nine Betetto k 151. členu.