Jedro

V primeru hišnega zapora obseg in kvaliteta prikrajšanja osebne svobode posameznika kot tudi nepovratne daljnosežne posledice za posameznika ne dosegajo enake intenzitete kot v primeru prestajanja kazni zapora v zavodu. V kolikor bo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026 postal pravnomočen, bo s tem že preprečen popoln odvzem prostosti obsojencu in posledično tudi morebiten nastanek nepovratnih škodljivih posledic zanj zaradi prestajanja zaporne kazni v zavodu. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče predlogu le delno ugodilo in izvršitev pravnomočne sodbe za obsojenca odložilo do pravnomočnosti navedenega sklepa.

Izrek

I.Predlogu zagovornikov obsojenega A. A. se ugodi in se izvršitev pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru X K 7572/2018 z dne 13. 5. 2025, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru X Kp 7572/2018 z dne 12. 2. 2026, za obsojenega A. A. odloži.

II.Predlogu zagovornika obsojenega B. B. se delno ugodi in se izvršitev pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru X K 7572/2018 z dne 13. 5. 2025, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru X Kp 7572/2018 z dne 12. 2. 2026, za obsojenega B. B. odloži do pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026.

Obrazložitev

1.V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo X K 7572/2018 z dne 13. 5. 2025 pod točko A izreka obsojenega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenega A. A. pa je spoznalo za krivega pomoči pri kaznivem dejanju goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 229. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Obsojenemu B. B. je izreklo kazen devet mesecev zapora, obsojenemu A. A. pa je izreklo kazen eno leto zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo X Kp 7572/2018 z dne 12. 2. 2026 ob delni ugoditvi pritožbama zagovornikov obsojenega A. A. in po uradni dolžnosti glede obsojenega B. B. sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi v točki A izreka deloma spremenilo v opisu kaznivega dejanja, v preostalem pa je pritožbi zagovornikov obsojenega A. A., pritožbi zagovornika obsojenega B. B. in okrožnega državnega tožilca pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili:

zagovornik obsojenega B. B., s predlogom, da Vrhovno sodišče RS po četrtem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti;

zagovorniki obsojenega A. A., s predlogom, da Vrhovno sodišče RS odloži oziroma prekine izvršitev pravnomočne sodne odločbe do sprejema odločitve o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

3.Na zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni, glede predlogov za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe pa se ni opredelil.

4.Določba četrtega odstavka 423. člena ZKP je namenjena izključni uporabi Vrhovnega sodišča, ki ima diskrecijsko pravico, da odloči, ali bo navedeno določbo uporabilo ter tako po uradni dolžnosti odredilo odložitev oziroma prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe ali ne. Navedena pravna podlaga tako ne daje pravice vlagatelju zahteve za varstvo zakonitosti, da bi po tej določbi podal predlog za odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Slednje pa omogoča šesti odstavek 421. člena ZKP, zaradi česar se v obravnavani zadevi oba vložena predloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe obravnavata kot predloga po šestem odstavku 421. člena v zvezi s petim odstavkom 423. člena ZKP ter se ju po navedenih določbah tudi presoja.

5.Obsojenca sta bila ob vložitvi zahtev za varstvo zakonitosti in predlogov za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe na prostosti, prav tako pa tudi v času odločanja Vrhovnega sodišča o navedenih predlogih.

6.V primeru, ko je po šestem odstavku 421. člena ZKP podan predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče po petem odstavku 423. člena ZKP o njem odloči po prejemu odgovora Vrhovnega državnega tožilstva. Pri tem zahteve za varstvo zakonitosti ne obravnava celovito, ampak opravi le omejen preizkus predpostavk za odlog oziroma prekinitev izvršitve izpodbijane sodne odločbe. Ob takšnem omejenem preizkusu predlogov Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni prepoznalo razlogov za zavrženje nobene od zahtev (drugi odstavek 423. člena ZKP), obsojencema je bila izrečena kazen zapora, ob vložitvi zahtev in predlogov sta bila obsojenca na prostosti, vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi pa ni navajal, da sta le-ti očitno neutemeljeni (drugi odstavek 425. člena ZKP).

7.Iz spisovnih podatkov izhaja, da sta obsojenca podala predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. O predlogu obsojenega A. A. do dne odločanja Vrhovnega sodišča o predlogu obsojenčevih zagovornikov za odložitev oziroma prekinitev izvrševanja pravnomočne sodbe ni bilo še odločeno. Posledično je, ob upoštevanju, da so izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 421. člena in petega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovno sodišče predlogu zagovornikov obsojenega A. A. ugodilo in izvršitev pravnomočne sodbe za navedenega obsojenca odložilo.

8.O predlogu obsojenega B. B. pa je Okrožno sodišče v Mariboru odločilo s sklepom V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026, s katerim je predlog obsojenega B. B. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo, ugodilo pa je obsojenčevemu predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom. Navedeni sklep do dne odločanja Vrhovnega sodišča o predlogu obsojenčevega zagovornika za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe ni še postal pravnomočen.

9.Glede obsojenega B. B. je tako potrebno odločiti, ali bo odlog izvršitve zaporne kazni učinkoval tudi v primeru, da bo odločitev, da se zaporna kazen izvrši s hišnim zaporom, postala pravnomočna. Podobno vprašanje je Vrhovno sodišče že obravnavalo v kazenski zadevi VI Kr 3767/2019. V slednji je s sklepom z dne 16. 4. 2026 predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe zavrnilo iz razloga, ker je bilo s pravnomočno sodbo odločeno, da se izrečena kazen zapora izvrši z delom v splošno korist.

10.Za razliko od dela v splošno korist hišni zapor bistveno bolj omejuje posameznikovo svobodo gibanja. Tudi pri tej odločitvi je potrebno izhajati iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-P; EVA 2024-2030-0001) in odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-409/19, Up‑1455/19 z dne 8. 12. 2022 s pritrdilnima ločenima mnenjema sodnikov Marka Šorlija in dr. dr. Klemna Jakliča. Tako Predlog ZKP-P kot tudi navedena odločba Ustavnega sodišča naslavljata izključno situacijo, ko je posamezniku (obsojencu) svoboda popolnoma odvzeta, tj. ko mora obsojenec kazen zapora prestajati v zavodu, ne pa tudi, ko se kazen zapora izvršuje s katero od nadomestnih oblik prestajanja zaporne kazni. Že v sklepu VI Kr 3767/2019 z dne 16. 4. 2026 je bilo zavzeto stališče, da nadomestna izvršitev kazni zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe, to je, da preprečuje popoln odvzem posameznikove prostosti. Vsak od navedenih institutov tako onemogoča, da bi bilo v primeru, ko so podane z zakonom določene okoliščine, poseženo v osebno svobodo posameznika v takšnem obsegu, kot je to pri izvrševanju kazni zapora s prestajanjem v zavodu. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj.

11.Po presoji Vrhovnega sodišča v primeru hišnega zapora obseg in kvaliteta prikrajšanja osebne svobode posameznika kot tudi nepovratne daljnosežne posledice za posameznika ne dosegajo enake intenzitete kot v primeru prestajanja kazni zapora v zavodu. Ko prestaja zaporno kazen v zavodu, je posameznik popolnoma iztrgan iz svojega domačega okolja. Primoran je upoštevati pravila zavoda in sobivati z drugimi zaprtimi osebami. V primeru hišnega zapora sta oblika in intenzivnost teh okoliščin bistveno drugačna. Posameznik niti ni iztrgan iz svojega domačega okolja, ampak je omejen le v svobodi gibanja izven naslova, ki je določen za izvrševanje hišnega zapora.

12.V kolikor bo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026 postal pravnomočen, bo s tem že preprečen popoln odvzem prostosti obsojenemu B. B. in posledično tudi morebiten nastanek nepovratnih škodljivih posledic zanj zaradi prestajanja zaporne kazni v zavodu. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče predlogu zagovornika obsojenega B. B. le delno ugodilo in izvršitev pravnomočne sodbe za navedenega obsojenca odložilo le do pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026.

13.Zoper ta sklep ni pritožbe (četrti odstavek 399. člena ZKP).