Jedro

Dana je kršitev konkurenčne prepovedi po Kolektivni pogodbi tožene stranke (5. točka 86. člena KP) in po ZDR (prvi odstavek 7. člena), če je tožnik z namenom, da bi koristil podjetju, katerega lastnica je njegova žena in ki opravlja dejavnost prodaje blaga, ki ga izdeluje tožena stranka, posredoval pri prodaji preko ženinega podjetja, čeprav bi tožena stranka lahko neposredno prodajala blago strankam. Takšno tožnikovo ravnanje je vplivalo na gospodarske in druge interese tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 22.1. in 23.2.1993, ki so tožniku zaradi dveh hujših kršitev delovnih obveznosti izrekli diciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. (V zvezi z izrekom v 3. točki izreka sklepa Disciplinske komisije, je sodišče prve stopnje tožniku s pravnomočno sodbo z dne 5.3.1996 ugodilo.) Prvo kršitev je tožnik storil s tem, "ker je dne 2., 5. in 16.10.1992 sklenil prodajne pogodbe s podjetjem T. d.o.o. (katerega lastnica je njegova žena), za prodajo pokrovov za sveče v nasprotju z navodili komercialnega direktorja, zaradi česar je podjetju zaradi nezavarovanih plačil nastala škoda v višini 1.596,20 SIT, lahko pa bi nastala škoda v višini 259.490,00 SIT". Drugo hujšo kršitev delovnih obveznosti je tožnik storil tako, da "je dne 2., 5., 16., 20., 21. in 26.10.1992 ob sklenitvi prodajnih pogodb s podjetjem T., za podjetje T. opravil tudi dela, ki sodijo v dejavnost podjetja S. embalaža d.d., L.". S prvim dejanjem je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 29. točki (sklepanje pogodb, s katerimi se povzroči materialna škoda ali škoduje interesom organizacije, namenoma ali iz malomarnosti), z drugim pa po 5. točki (opravljanje dela in poslov v drugem podjetju ali pri drugem delodajalcu oziroma na svoj ali tuj račun, če je to v zvezi z dejavnostjo podjetja in če je to v nasprotju z interesi podjetja) 86. člena Kolektivne pogodbe za podjetja sistema S. (v nadaljevanju: KP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi nadaljnje tožnikove zahtevke na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo ter mu plačati plače in druge dajatve iz naslova delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obe navedeni hujši kršitvi delovnih obveznosti tožniku dokazani. V zvezi s prvo kršitvijo (29. točka 86. člena KP) je ugotovilo, da so dokazane posebne ("kvalifikatorne") okoliščine, ki jih določata 88. člen KP in 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Dokazani so tudi elementi za kršitev konkurenčne klavzule (pravilno: prepovedi) po 5. točki 86. člena KP in po drugem odstavku 7. člena ZDR.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazne zaključke sodišča prve stopnje in tudi njegovo pravno presojo. Za prvo dejanje (29. točka 86. člena KP) je bila na prvi stopnji dokazana materialna škoda in možna (preteča) škoda, torej posebna (kvalifikatorna) okoliščina. Za drugo kršitev (po 5. točki 86. člena KP) pa je ugotovilo, da je zaradi tega dejanja prišlo do bistvene otežitve poslovanja in končno do motenja delovnega procesa.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Navajala je, da ugotovljena škoda za prvo kršitev pomeni zamudne obresti, možna škoda v znesku 259.490,00 SIT pa ni dokazana. Škoda mora biti resnična, grozeča in konkretna. Zaradi nekajdnevnega zamika plačila pa nevarnosti za nastanek škode ni.

Zaključki v zvezi z drugo kršitvijo so v nasprotju z dokazi.

Tožnik pokrovčkov za sveče ni prodajal preko podjetja T., ki je last njegove žene. Tožnik za podjetje T. ni opravljal dela, ki sodi v dejavnost tožene stranke in zato ni storil navedene hujše kršitve delovnih obveznosti.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 29/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da so dokazane posebne okoliščine v zvezi s prvo kršitvijo delovnih obveznosti in da je v primeru druge kršitve prišlo do prodaje pokrovčkov za sveče dejansko preko podjetja T., katerega lastnica je tožnikova žena.

Tožena stranka je predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

Tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere delodajalec v svojih aktih določi, da se zanje lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, morajo biti po določbi 89. člena ZDR dokazane posebne (kvalifikatorne) okoliščine.

Ta člen določa, da se navedeni ukrep lahko izreče, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje ali zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Enaka po vsebini je določba 88. člena KP, ki tudi določa, da se za hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so navedene v točki B, torej v 86. členu KP, lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 29. točki 86. člena KP so že disciplinski organi tožene stranke ugotovili, da so dane posebne okoliščine po navedenih določbah ZDR in KP. Dokazana je nastala škoda v znesku 1.596,20 SIT in preteča škoda v znesku 259.490,00 SIT.

Takšna je ugotovitev Disciplinske komisije v sklepu na 7. strani spodaj. Enako je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in to navedlo v obrazložitvi sodbe na 5. strani. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, sodišče druge stopnje pa je tak zaključek sprejelo, da je bila preteča škoda večja škoda na podlagi določb (kot izhaja iz vsebine utemeljitve sodbe) 2. točke trinajstega odstavka 126. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 do 23/99) v zvezi s Poročilom o višini in mesečni stopnji rasti povprečnega mesečnega bruto osebnega dohodka na zaposlenega delavca v Republiki Sloveniji in v gospodarstvu Republike Slovenije za november 1992 in višini neto osebnega dohodka na zaposlenega delavca v obdobju september - november 1992, ki ga je izdal Zavod Republike Slovenije za statistiko (Uradni list RS, št. 6/93). Za pretečo škodo je pomembno le, da je dokazana možnost za njen nastanek. Višina takšne preteče škode pa je dokazana. Zaradi tega drugačne navedbe v reviziji v zvezi z razlago določb 89. člena ZDR in 88. člena KP niso sprejemljive.

Za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 5. točki 86. člena KP je bistveno, da je delavec opravljal dela in sklepal posle na svoj ali tuj račun, da morajo dela ali posli soditi v delovno področje ali dejavnost delodajalca in da je delovanje delavca vplivalo ali bi lahko vplivalo na interese delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Dokazni postopek na sodišču prve stopnje je dokazal, sodišče druge stopnje pa je dokazne zaključke sodišča prve stopnje sprejelo, da je tožnik v zvezi s prodajo pokrovčkov za sveče ravnal tako, da je imelo od tega materialne koristi podjetje T., katerega lastnica je njegova žena, in da je bilo to v nasprotju z ekonomskimi interesi tožene stranke. Opravljal je torej posle na tuj račun. Ti posli sodijo v dejavnost tožene stranke, opravljanje takšnih poslov pa je v nasprotju z njenimi interesi. S tem so dani vsi elementi za ugotovitev disciplinske odgovornosti tožnika tudi za to hujšo kršitev delovnih obveznosti po navedeni določbi KP, pa tudi po določbi prvega odstavka 7. člena ZDR, ki ureja konkurenčno prepoved.

Ker materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).