Jedro

Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.

Izrek

Pritožbi Državnega odvetništva se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženca spoznalo za krivega pod točko I kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 in pod točko II kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I mu je na podlagi prvega odstavka 249. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko II mu je na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, kar mora obtoženi opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje Uprava Republike Slovenije za probacijo, pristojna probacijska enota. Če obtoženec deloma ali v celoti ne bo izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist ali se bo izmikal stiku s svetovalcem ali drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist, lahko sodišče na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Oškodovanca Republiko Slovenijo (RS) je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- obtoženčevi zagovorniki iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, "sodbo razveljavi in izda oprostilno sodbo",

- Državno odvetništvo RS glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba obtoženčevih zagovornikov ni utemeljena, pritožba Državnega odvetništva pa je utemeljena.

K pritožbi obtoženčevih zagovornikov

4.Po presoji podatkov spisa, izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v zvezi z odločbo o krivdoreku sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi napravilo pravilne dokazne zaključke, ki jih je tudi argumentirano in prepričljivo obrazložilo.

5.Neutemeljeno pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo kazenski zakon in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter da obtožencu ni moč očitati naklepa in posledično ne krivde. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi pravilno povzelo relevantne izvedene dokaze, jih ocenilo vsakega zase in vse skupaj ter nato prepričljivo in argumentirano obrazložilo vse zakonske znake obtožencu očitanega kaznivega dejanja davčne zatajitve, vključno z obstojem direktnega naklepa. Pritožnik razlogov izpodbijane sodbe niti izrecno ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja zagovor obtoženca (da ni zahteval vrnitve presežka DDV, niti v zvezi s tem DDV računovodkinji ni dal nikakršnih navodil in tudi ni zahteval pobota) ter selektivno izpostavlja izpovedbo računovodkinje (da je v obrazec DDV-O za mesec avgust 2015 za družbo A. v rubriko "presežek DDV" vnesla sama znesek presežka DDV v znesku 104.816,38 EUR), pri tem pa namerno spregleda, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo tako do zagovora obtoženca kot tudi do celotne izpovedbe računovodkinje, ju ocenilo v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi in nato pravilno zaključilo, da je obtožencu kaznivo dejanje davčne zatajitve nedvomno dokazano. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ki so izčrpni, prepričljivi in jim nima ničesar za dodati. Še posebej sodišče druge stopnje opozarja na točko 42 obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje glede na vse izvedene dokaze pravilno zaključilo, da družbi A. d. o. o. blago po spornih računih od družbe B. d. o. o. dejansko ni bilo dobavljeno in je bila prodajna veriga, vključno s spornima računoma družbe B. d. o. o. fiktivna in namenjena izključno izognitvi davčnih obveznosti družbe A. d. o. o. Teh razlogov pa pritožniki ne izpodbijajo, razen s pavšalnimi navedbami, da je bilo blago še vedno pri dobavitelju - prodajalcu, pri družbi A. d. o. o. pa knjiženo na zalogi, s katerimi pa ne morejo biti uspešni. Pravilni so namreč zaključki sodišča prve stopnje, da se je blago, ki naj bi bilo predmet spornih računov (elektro tehnika ter mešalna in črpalna tehnika), pojavilo v prodajni verigi, med družbami (C. d. o. o. - D. d. o. o. - B. d. o. o. - A. d. o. o.), lastniško in poslovno povezanimi z obtožencem. Za celotno prodajno verigo, ki je bila izvršena v obdobju zgolj desetih dni (14. 8. 2015, 17. 8. 2015 in 24. 8. 2015), v istem davčnem obdobju (avgust 2015), je kot organizator stal obtoženec (bil je direktor družb na začetku in koncu prodajne verige, lastnica druge družbe v prodajni verigi je bila obtoženčeva žena, v tretji družbi v prodajni verigi je bil obtoženi zaposlen, ta družba pa je imela sedež na istem naslovu kot prva in zadnja družba v prodajni verigi), cena blaga v prodajni verigi se ni spreminjala, prav tako blago v celotni prodajni verigi ni bilo plačano (po podatkih GVIN družbe C. d. o. o., D. d. o. o. in A. d. o. o. v spornem obdobju od 14. 8. 2015 - 24. 8. 2015 sploh niso imele odprtih bančnih računov v Sloveniji ali tujini, prav tako družba A. d. o. o. ni imela odprtega bančnega računa v času zapadlosti obeh spornih računov družbe B. 3 d. o. o., to je dne 23. 9. 2015; poslovnega računa ni imela odprtega že od 4. 3. 2013) in tudi nikoli ni prišlo do fizičnega prenosa te opreme na novega kupca. Računi, ki so bili izdani v družbah C. d. o. o. - D. d. o. o. - B. d. o. o. v zvezi z elektro tehniko ter mešalno in črpalno tehniko (kar je bil predmet prodaje) se glede na datum izdaje in oprave storitve ne ujemajo s številkami naslednjega izdanega računa v posamezni družbi, poleg tega je imela družba D. d. o. o., ki je bila velik davčni dolžnik, kot edino dejavnost vpisano dajanje vodnih plovil v najem in zakup, kar pomeni, da prodaja navedene opreme sploh ni sodila v dejavnost, ki jo je imela ta družba registrirano. Kljub večkratnim pozivom obtoženi kot direktor družbe A. d. o. o. davčni upravi ni predložil nobene specifikacije blaga, prejetega po obeh spornih računih, niti nobene dokumentacije, ki je povezana z nabavo navedenega blaga, temveč jim je predložil dva dobropisa družbe B. d. o. o., s katerima sta bila oba sporna računa družbe B. d. o. o., ki sta zapadla v plačilo 23. 9. 2015, stornirana dne 25. 11. 2016, več kot eno leto od izdaje, torej po tem, ko sta bila že uporabljena pri izračunu presežka DDV in v času, ko je že tekel davčni inšpekcijski nadzor nad obema družbama, A. d. o. o. in B. d. o. o. Prav tako davčni organ na poziv ni dobil nobene dokumentacije s strani družbe B. d. o. o. Izpovedba priče F. F., ki je bil direktor družbe B. d. o. o. v spornem obdobju, pa je bila v zvezi z dobavo blaga izpodbita z izvedenimi dokazi (točke 34 - 40 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pomembno pa je tudi dejstvo, da je družba A. d. o. o. do julija 2015 izkazovala velik davčni dolg, saj je imela oktobra 2015, ko je bil vložen DDV-O obrazec na podlagi obračunov DDV ter na podlagi odmerne odločbe skupno kar 87.809,72 EUR neplačanih davčnih obveznosti, kar pojasnjuje tudi obtoženčev motiv, da kot direktor družbe A. d. o. o. uveljavlja odbitek DDV po računih družbe B. d. o. o. v višini 104.816,38 EUR.

6.Na podlagi navedenega, kar vse je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, ni nobenega dvoma, da sta bila sporna računa B. d. o. o. fiktivna. Prav tako pa so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženi preko računovodkinje G. G. na FURS vložil DDV-O obrazec za avgust 2015, v katerem je bil v znesku presežka DDV-ja vključen tudi presežek DDV-ja po obeh spornih računih in je skupaj znašal 104.816,38 EUR. Tako iz glave obrazca DDV-O kot tudi izpovedbe računovodkinje G. G. izhaja, da je obrazec obračun DDV-ja za obravnavano obdobje (avgust 2015) dne 2. 10. 2015 vložila G. G. Slednja je prepričljivo pojasnila, da je bilo knjiženje računov in obračunavanje DDV-ja njena naloga, dokumentacijo pa so ji v knjiženje dostavljali zaposleni v družbi A. d. o. o. H. H. in I. I., občasno pa tudi direktor - torej obtoženi. In na podlagi teh računov se je obračunal DDV. Obračun DDV-ja je oddala potem, ko je dobila potrdilo, da to lahko stori, kontaktna oseba je bila H. H., ki je običajno preverila in ji nato sporočila, da lahko odda obračun. Priča H. H. je izpovedala, da je bila v družbi A. d. o. o. zaposlena kot administratorka, računovodkinji je nosila zgolj papirje, sama osebno ni odločala o tem ali računovodkinja lahko odda obračun in je verjetno potrditev dobila od nadrejenih, ne spomni pa se ali je bil nadrejeni obtoženi ali I. I. Glede na dejstvo, da je bil I. I. direktor družbe A. d. o. o. le do 15. 5. 2013, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil ravno obtoženi tisti, ki je H. H. dal navodila, da računovodkinji sporoči, da lahko odda obračun DDV-ja. Zato pritožniki s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, ki je zanikal, da bi dal računovodkinji kakšna navodila in ga je glede na vse zgoraj pojasnjeno, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neprepričljivega, ne morejo uspeti. Prav tako ne s selektivnim izpostavljanjem izpovedbe računovodkinje G. G., ki sicer res ni izrecno potrdila, da bi dobila navodila od obtoženca, vendar pritožniki spregledajo, da pa je izpovedala, da je delala po navodilih, da je bila kontaktna oseba H. H., slednja pa je prav tako delala po navodilih, ki ji jih je lahko dal le obtoženi, ki je bil v tistem času direktor, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da takšen zaključek sodišča prve stopnje potrjujejo tudi dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 42 obrazložitve izpodbijane sodbe, predvsem dejstvo, da je bila celotna prodajna veriga izvršena v desetih dneh med družbami, ki so bile vse povezane z obtoženim, bil je direktor prve in zadnje družbe v prodajni verigi, vse omenjene družbe so imele sedež na istem naslovu, razen družbe D. d. o. o., ki pa je imela sedež na naslovu obtoženčevega stalnega prebivališča. Tako, da ni nobenega dvoma, da je roko nad celotno prodajno verigo držal obtoženi in je zato tudi logično, da je bil on tisti, ki je dal navodilo H. H., kar je slednja prenesla računovodkinji. Ni pa bistveno kdo je obrazec fizično izpolnil in ga poslal davčnemu organu, kar vse je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 47 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do zagovora obtoženca, da računovodkinji ni naročil, da naredi pobot in v točkah 58 - 61 na podlagi izpovedb računovodkinj G. G., J. J. in finančne inšpektorice K. K. pravilno zaključilo, da je obtoženi vedel, da ima družba A. d. o. o. neplačane zapadle davčne obveznosti, da je vedel, da njegova družba v DDV-O obrazcu izkazuje presežek DDV-ja, prav tako pa je vedel, da bo FURS presežek iz naslova DDV-ja, katerega vračila obtoženi ni zahteval, avtomatsko pobotal z neplačanimi zapadlimi davčnimi obveznostmi. Zato računovodkinji niti ni rabil naročiti, da izvede pobot, kar izpostavljajo pritožniki.

7.Pritožniki prav tako ne morejo uspeti z navedbami, da pri obtožencu ni moglo biti naklepa v trenutku, ko je prišlo do presežka DDV, ker je do pobota s strani FURS avtomatično prišlo šele dne 18. 3. 2018, torej tri leta po oddanem obrazcu DDV-O. Skladno z določbo 18. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Kaznivo dejanje davčne zatajitve je dokončano, ko so lažni podatki dani pristojnemu davčnemu organu. Zato ni dvoma, da je obtoženčev naklep obstajal v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, torej 2. 10. 2015, ko je preko računovodkinje na FURS oddal obrazec DDV-O za obračun DDV-ja za mesec avgust. Samo dejstvo, da je do pobota prišlo šele kasneje, pa na obstoj obtoženčevega naklepa v času storitve kaznivega dejanja nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je v točki 64 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo obtoženčev direktni naklep, česar pa pritožniki ponovno sploh ne izpodbijajo, temveč zgolj pavšalno izražajo nestrinjanje s takšnim zaključkom. Uspešni ne morejo biti niti z izpostavljanjem dobropisov, s katerimi je obtoženi storniral oba sporna računa, saj je bilo zgoraj že pojasnjeno, da sta bila dobropisa družbe B. d. o. o., s katerima sta bila oba sporna računa družbe B. d. o. o., ki sta zapadla v plačilo 23. 9. 2015, stornirana dne 25. 11. 2016, izdana že več kot eno leto od izdaje obeh spornih računov, torej po tem, ko sta bila že uporabljena pri izračunu presežka DDV in v času, ko je že tekel davčni inšpekcijski nadzor nad obema družbama, A. d. o. o. in B. d. o. o. Obtoženi je oba dobropisa davčnemu organu predložil šele po večkratnih pozivih, da predloži kakršnokoli dokumentacijo, ki bi dokazovala nakup blaga po obeh spornih računih, obenem pa tudi po tem, ko sta bila oba sporna računa že uporabljena pri presežku DDV-ja družbe A. d. o. o. v DDV-O obrazcu z dne 2. 10. 2015.

8.Pritožniki prav tako grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom kaznivega dejanja ponarejanja listin, vendar zgolj s pavšalnimi navedbami, da obtoženi dejanja ni storil, da ni šlo za lažne listine ter da je sodišče brez podlage zavrnilo izpovedbo priče F. F., zagovor obtoženega in računovodkinje, da je bilo blago še vedno pri dobavitelju - prodajalcu, pri njih pa knjiženo na zalogi.

9.Pritožbeno sodišče takšne pavšalne, nekonkretizirane pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki sploh ne izpodbijajo razlogov prvostopenjske sodbe, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč že pri obrazložitvi, ki se nanaša na kaznivo dejanje davčne zatajitve (točke 4 - 64 obrazložitve), navedlo prepričljive in izčrpne razloge, ki omogočajo nedvomen zaključek, da sta bila oba sporna izdana računa s strani družbe B. d. o. o. lažna, pri tem pa se je izrecno opredelilo tudi do zagovora obtoženca, izpovedbe računovodkinje in izpovedbe priče F. F. Nato pa je v nadaljevanju, v točkah 65 - 71 obrazložitve prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je obtožencu brez dvoma dokazano tudi drugoočitano kaznivo dejanje, saj je računovodkinji odredil knjiženje obeh spornih računov v knjigo prejetih računov kljub vedenju, da sta računa fiktivna in zato lažna. Navsezadnje pritožniki tudi selektivno povzemajo izpovedbo računovodkinje, ki je sicer res povedala, da je blago knjižila na zaloge, vendar tudi, da je tako knjižila zato, ker so ji tako povedali, že zgoraj pa je bilo obrazloženo, da je navodila računovodkinji dajal obtoženi preko H. H.

10.Ker skladno z določbo 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi izbiro in odmero obtožencu določenih in nato enotno izrečene zaporne kazni in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni in obtožencu utemeljeno določilo kazen eno leto zapora za kaznivo dejanje davčne zatajitve, kazen šest mesecev zapora za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin in mu nato po določbah o steku izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist.

K pritožbi Državnega odvetništva

12.Pritožnik utemeljeno izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Pravilno namreč opozarja, da je obrazložitev prvostopenjske sodbe v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom zmotna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve družbi A. d. o. o. na škodo FURS omogočil izognitev plačilu davčnih obveznosti velike premoženjske vrednosti v znesku 77.899,10 EUR. Kljub temu je oškodovanko Republiko Slovenijo prvostopenjsko sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 122.465,74 EUR z zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2018 napotilo na pravdo. Kot razlog napotitve na pravdo je sodišče prve stopnje navedlo: 1. da se je stečaj družbe A. d. o. o. zaključil brez delitve upnikom, saj je bil unovčen le minimalni znesek, s katerim so se delno pokrili stroški stečajnega postopka, 2. da v stečajnem postopku družbe A. d. o. o. Republika Slovenija ni bila edini upnik (dolgovi družbe so bili po izpovedbi L. L. v milijonih EUR) in 3. s kaznivim dejanjem davčne zatajitve je bila oškodovana stečajna masa stečajnega dolžnika A. d. o. o., zato ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka zgolj enemu od upnikov, saj se v stečajnem postopku stečajna masa enakomerno deli med vse upnike. Pritožnik utemeljeno graja razloge izpodbijane sodbe, ki so zmotni in temeljijo na napačnih izhodiščih. Pritrditi je namreč pritožniku, ki izpostavlja, da se kazenski postopek ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavila zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno, takšno razlogovanje pa tudi dejansko ne pojasnjuje, zakaj v konkretnem primeru obtoženec kot storilec kaznivega dejanja ni zavezan za plačilo navedene škode, ko pa je v opisu dejanja, za katerega je bil obsojen, izrecno navedeno, da je obtoženi na škodo FURS družbi A. d. o. o. pridobil 77.899,10 EUR. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je višina škode zajeta v opisu kaznivega dejanja, katerega je bil obtoženec spoznan za krivega. Vzrok za nastanek škode oškodovanki izvira iz obtoženčevega protipravnega ravnanja, za katerega je bil z izpodbijano sodbo obsojen, zato je posledično tudi glede na določbe 131., 132. in 135. člena Obligacijskega zakonika (OZ) podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

13.Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja v kazenskem postopku pridružen (adhezijski) pravdni postopek, ko kazensko sodišče presoja o tem, ali gre za utemeljen premoženjskopravni zahtevek po pravilih civilnega prava. Smisel adhezijskega postopka je v tem, da se oškodovancu čim prej in s čim manjšimi stroški poravna škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem. Predmet premoženjskopravnega zahtevka je lahko le tisto, kar sme upravičenec uveljavljati v pravdi (101. člen ZKP). V primeru, ko je višina škode zajeta v opisu kaznivega dejanja, kot je to v konkretni zadevi, je že zaradi tega vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da se oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

14.Sodišče druge stopnje tako soglaša s pritožbenimi navedbami, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe 100., 101. ter drugega odstavka 105. člena ZKP, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke. Zaradi ugotovljene kršitve je tako bilo treba v izpodbijanem delu sodbo prvostopenjskega sodišča v skladu s prvim odstavkom 392. člena ZKP razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev. Sodišče prve stopnje bo v ponovnem odločanju o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke odločilo po opravljenem naroku za glavno obravnavo, pri čemer bo ustrezno odločitev sprejelo v obliki sodbe in se v izreku le sklicevalo na sodbo istega sodišča V K 9124/2021 z dne 19. 6. 2024 (v zvezi s popravnim sklepom V K 9124/2021 z dne 5. 11. 2024), ki je v krivdoreku ter kazenski sankciji že pravnomočna in predstavlja temelj za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka. Pri tem bo podrobno preučilo tudi preostale pritožbene navedbe oškodovanke in o utemeljenosti njenega premoženjskopravnega zahtevka znova odločilo. Svojo odločitev bo moralo ustrezno obrazložiti po merilih, ki jih je v zvezi s tem postavilo že Ustavno sodišče RS v odločbi Up-103/14 z dne 6. 6. 2018 in sicer, da je potrebno navesti formalne pravne vire, na temelju katerih je bila sprejeta odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji.

15.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče drugih kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je ob ugoditvi pritožbe Državnega odvetništva izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, sicer pa je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------

1Primerjaj tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 220/2009 z dne 1. 7. 2010 in I Ips 33299/2011 z dne 7. 4. 2016.

2Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017.

3Tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 63751/2020 z dne 11. 5. 2023.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 100, 101, 105, 105/2, 371, 371/2, 392, 392/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.