Jedro

Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v kasnejši sodni odločbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. V obravnavni zadevi pa z ugoditvijo predlogu za začasno odredbo za toženca vzpostavitev prejšnjega stanja že po naravi stvari same ne bi bila več mogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se izvršitev sklepa upravnega odbora KZS, št. ... z dne 25. 1. 2018 zadrži in se tožeči stranki dovoli, da v letu 2018 organizira prijavljene kinološke prireditve, kot so bile potrjene s sklepom upravnega odbora tožene stranke št. ..., sprejetim na 32. redni seji dne 19. 12. 2017. 2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje o predlogu odločilo po liniji najmanjšega odpora, pri tem pa odločitev ostaja praktično brez obrazložitve. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja, bi moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze, vključno z zaslišanjem tožeče stranke. Tožeča stranka vse od ustanovitve dalje (že več kot 40 let) organizira prireditve na različnih ravneh, pri čemer je to tudi njena glavna dejavnost. Brez možnosti organiziranja prireditev se postavlja pod vprašaj tudi smiselnost njenega obstoja. Tožeča stranka je imela z 39 lovskimi družinami sklenjene pogodbe o sodelovanju, s katerimi se je zavezala za njih opravljati kinološke usluge, in sicer: - organizirati in pripraviti kinološke prireditve, na katerih lahko lovci člani podpisnic pogodb brezplačno telesno ocenijo in delavno preizkusijo svoje lovske pse; - omogočiti brezplačen nastop tekmovalcev na lokalnih državnih ali mednarodnih tekmovanjih lovskih psov, katerih organizator je; - vsako leto organizirati tečaj osnovnega šolanja lovskih psov; in - v skladu s posebnim dogovorom zagotoviti strokovno usposobljenost vodnikov lovskih psov. Upoštevaje sporni sklep tožene stranke z dne 25. 1. 2018, na podlagi katerega se je tožeči stranki odvzela organizacija vseh prireditev za leto 2018, slednja zgoraj navedenih obveznosti ne bo mogla izpolniti oziroma jih že ni mogla izpolniti. V primeru, da tožeča stranka obvez iz sklenjenih pogodb ne bo izvajala in bo prišlo do prekinitve le-teh, bo ostala brez finančnih sredstev za svoje delovanje, kar bo v končni posledici lahko vodilo v njen propad. Zaradi nastale situacije se je število članov tožeče stranke zmanjšalo za 50, kar predstavlja približno 20 % članstva. Predlagatelj začasne odredbe mora sicer res zatrjevati nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, vendar pa trditev ni potrebno tako specificirati, kot da bi šlo za ugotavljanje višine že nastale škode. Ocena delavne in telesne pripravljenosti psov znaša 40,00 EUR oz. 50,00 do 100,00 EUR za ostale preizkušnje. Navedene stroške na podlagi sklenjenih pogodb krijejo lovske družine in se ne krijejo iz članarine. Glede na to, da tožeča stranka za člane lovskih družin pogodbenih storitev ne more opravljati, mora za te preizkušnje, ki so zakonsko obvezne, tretjim plačati. Meni, da je škoda, ki bi jo utrpela z neizdajo začasne odredbe, precejšnja, lahko tudi nenadomestljiva. Nasprotno pa tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Tožeča stranka zmotno navaja, da je njena glavna dejavnost organizacija kinoloških prireditev. Društvo je samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanoviteljice oz. ustanovitelji ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov. Društva se zato ne smejo ukvarjati s pridobitno dejavnostjo. Sopogodbenice tožeče stranke niso njene članice, niti ustanoviteljice, zato izvajanje teh pogodb ne spada v dejavnost društva. Še manj je dejavnost društva izvajanje storitev za člane sopogodbenic. Organizacija prireditev za tretje osebe (ali v njihovo korist) tako pade izven obsega dejavnosti, ki jo društvo legitimno izvaja. Zatrjevani upad članstva zato ne more biti v vzročni zvezi z domnevno nezmožnostjo izvajanja kinoloških prireditev in domnevnimi prekinitvami pogodb. Tožeča stranka lahko še vedno izvaja prireditve, le zunaj okrilja KZS. Stališče tožeče stranke, da toženi stranki z začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda, je popolnoma napačno. KZS je edina članica FCI v Republiki Sloveniji in tako edina upravičena izvajati prireditve, ki spadajo pod okrilje FCI ter jih podeljevati v izvajanje svojim članicam. To so prireditve, ki imajo na mednarodnem nivoju najvišji ugled. Da lahko KZS od FCI pridobiva dovoljenja za izvajanje prireditev, mora ves čas paziti na svoj ugled in na to, da se prireditve, ki jih izvaja sama in tiste, ki jih podeljuje drugim, izvajajo po najvišjih standardih kinološke stroke. Škoda, ki bi nastala toženi stranki na njenem ugledu, če bi dovolila, da tožeča stranka izvaja prireditve potem, ko je ugotovila, da je kršila direktna navodila FCI v zvezi nostrifikacijo rodovnikov, bi bila nepopravljiva. Tožena stranka bi bila dejansko zavezana, da priznava rezultate iz prireditve, za katero ve, da jo izvaja prireditelj, ki nima ustreznega strokovnega kadra.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je predlagana začasna odredbe regulacijska. Namen takšne začasne odredbe je v ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočnostjo sodne odločbe o glavni stvari. Njeno bistvo je v varstvu določenega dejanskega stanja, ne pa v zavarovanju kasnejše izvršbe. Regulacijska začasna odredba izrazito posega v položaj toženca, zato terja restriktivni pristop. Poleg verjetnosti terjatve in izpolnitve pogoja, da bi zaradi sile ali nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, poznejše sodno varstvo ostalo brez pomena (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), je za njeno izdajo potrebno izpolniti še t.i. pogoj reverzibilnosti, to je, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje ob obsodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. 2

6. Sodišče je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe vezano na trditveno podlago stranke. Ker z dokazi ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage (7. člen ZPP), sodišče prve stopnje v postopku za izdajo začasne odredbe utemeljeno ni zaslišalo tožeče stranke.

7. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala nastanka težko nadomestljive škode, saj ni niti opredeljeno navedla, kakšna škoda bi ji zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti do tretjih oseb oziroma do posameznih lovskih družin, lahko nastala. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je trditvena podlaga, da tožeča stranka zaradi sklepa s katerim ji je bila odvzeta organizacija vseh prireditev za leto 2018, ne more izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti do posameznih lovskih družin, zato ji zaradi izpada plačila članarin nastaja škoda, kar bi lahko pripeljalo do tega, da bo prenehala delovati, nezadostna oziroma nekonkretizirana za izkaz nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Prav tako tožeča stranka ni navedla obsega škode, da bi lahko sodišče sklepalo o preobsežnosti škode, za kar se zavzema v pritožbi. Konkretizirane pritožbene navedbe glede višine škode ki bi z neizdajo začasne odredbe nastale tožeči stranki, pa so prepozne in jih pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ne more upoštevati. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, tudi ni jasno, zakaj tožeča stranka, kljub izdanemu sklepu tožene stranke, ne bi mogla izvajati prireditev zunaj okrilja KZS, oziroma zakaj ne bi mogla izvajati šolanja in ocenjevanja psov. Tožeči stranki je bilo namreč prepovedano izvajati le prireditve, ki se organizirajo pod okriljem tožene stranke.

8. Sodna praksa o tem, ali je izdaja regulacijskih začasnih odredb mogoča zgolj ob izpolnjenosti pogoja iz 3. alineje 272. člena ZIZ, ni enotna. V nekaterih odločbah se možnost izdajanja regulacijskih začasnih odredb povezuje le s pogojem iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, v drugih pa tudi s pogojem iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ne glede na navedeno, pa je začasno odredbo mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, v kasnejši sodni odločbi s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. V obravnavni zadevi pa gre ravno za tak primer. Z ugoditvijo predlogu za začasno odredbo, za toženca vzpostavitev prejšnjega stanja že po naravi stvari same ne bi bila več mogoča. 9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

10. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Up - 275/97.