Jedro

Obravnavni spor se nanaša na vprašanja notranjega oziroma internega delovanja znotraj fakultete, konkretno na vprašanja, ki se nanašajo na volitve, imenovanja in odpoklic organov v skladu s statutom in drugimi akti. To pa so področja, ki so po izrecni določbi osme alineje drugega odstavka 6. člena ZViS, na katerih delujejo univerza in visokošolski zavodi po načelih avtonomije. Predmet spora je tudi kadrovsko in upravljavsko vprašanje ter razmerje med pristojnostmi rektorja državne univerze in člani akademskega zbora ter senata članice državne univerze, kar pa so vse vprašanja avtonomnega oziroma samostojnega urejanja notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom iz druge alineje drugega odstavka 6. člena ZViS. ZViS in tudi katerikoli drug zakon pa ne določajo oziroma ne predvidevajo zoper tovrstne odločitve dekana ali rektorja kakršnihkoli pravnih sredstev, niti da je zoper tovrstne odločitve mogoče sprožiti upravni spor. Izpodbijani sklep se torej nanaša izključno na področja avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze oziroma njene članice in ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. V obravnavani zadevi ne gre niti za akt organa ali dejanje iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj v. d. dekana (niti rektorja) pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti. Morebitne kršitve v postopku imenovanja dekana fakultete (vključno s kršitvami zatrjevanih ustavnih pravic) pa bodo tožniki (seveda ob izpolnjevanju vseh procesnih predpostavk) lahko uveljavljali s pravnim sredstvom zoper končno odločbo o imenovanju dekana fakultete pred pristojnim delovnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1186/2012-28 z dne 10. 10. 2012 se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 19. člena in 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Kopru. Tožeča stranka je s tožbo izpodbijala sklep vršilca dolžnosti dekana Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (v nadaljevanju v. d. dekana), št. 092-30/12 z dne 30. 7. 2012, s katerim je ta na podlagi 65. člena Statuta Univerze na Primorskem (Statut UP-UPB1, Ur. 1. RS, št. 124/2008 in 96/2011 (v nadaljevanju Statut UP)), in 31. člena Pravil o organizaciji in delovanju Fakultete za humanistične študije (v nadaljevanju Pravila FHŠ), skladno s 67. členom Statuta UP in 39. členom Pravil FHŠ ter na podlagi Odločbe o imenovanju dekana oziroma v. d. dekana odločil (v 1. točki izreka), da se skladno s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. I U 800/2012-17 z dne 9. 7. 2012, odpravi sklep o začetku postopka volitev in imenovanje volilne komisije, sprejet na 35. redni seji senata Univerze na Primorskem, Fakultete za humanistične študije (v nadaljevanju sklep Senata FHŠ), z dne 1. 3. 2012 pod točko 8 – začetek postopka za volitve dekana fakultete, in sicer skupaj z rokovnikom volilnih opravil, ki je priloga tega sklepa. Razveljavijo se vsa volilna opravila in ustavi se postopek volitev kandidata za predlog rektorju Univerze na Primorskem za imenovanje dekana Univerze na Primorskem, Fakultete za humanistične študije, ki je začet po opravljenem sklepu. V 2. točki sklepa je odločeno, da se postopek izvolitve kandidata za predlog imenovanja dekana FHŠ skladno s 67. členom Statuta UP in 39. členom Pravil FHŠ prične s 5. 10. 2012, t. j. šest mesecev pred iztekom mandata dosedanjemu v. d. dekana, poteka pa po rokovniku, ki je priloga in sestavni del tega sklepa. V 3. točki sklepa pa je imenovana volilna komisija. Hkrati s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev navedenega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožnikov zoper navedeni akt v tem upravnem sporu.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je treba v skladu z izpeljavo argumentacije Vrhovnega sodišča, podane v sklepu I Up 408/2012 z dne 13. 9. 2012, tožbo tožnikov presojati po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je že v razveljavljenem sklepu ugotovilo, da tožniki v bistvu uveljavljajo sodno varstvo pravice iz 75. člena Ustave RS in ne kakšno drugo ustavno pravico ter v zvezi s tem tudi niso izrazili nobenega nestrinjanja v nadaljevanju upravnega spora. Tudi iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje glede tega sprejelo nepravilno stališče. Po določbi 5(l)(b) člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Pravica iz 75. člena Ustave RS je taka pravica iz delovnega razmerja, na kar nakazuje tudi Vrhovno sodišče v 9. točki obrazložitve sklepa. To pomeni, da upravno sodišče ne more sprejeti tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe tožnikov v vsebinsko obravnavo niti na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ker je sodno varstvo zagotovljeno pred pristojnim delovnim sodiščem.

3. Tožena stranka (pritožnica) zoper sklep prvostopenjskega sodišča vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe in tožbo v celoti zavrže oziroma podredno, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen oziroma podredno razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabilo neustrezno pravno podlago, posledično pa zmotno zaključilo, da ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi. Pripominja, da tožena (pravilno tožeča) stranka ni zatrjevala, da ji je bila kršena pravica iz 75. člena Ustave RS, ta pravica pa tudi ni pravica iz delovnega razmerja oziroma pravica, o kateri bi se lahko odločalo v individualnem delovnem sporu, saj gre v tem primeru za pravice iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sklep, ki se izpodbija v predmetnem postopku, je namreč izdal v. d. dekana članice Univerze na Primorskem, ki pa ni delodajalec v smislu določil ZDDS-1, ampak je delodajalec Univerza na Primorskem. Meni tudi, da zoper izpodbijani sklep v. d. dekana ni samostojnega pravnega sredstva, saj navedeni sklep predstavlja zgolj procesni sklep v postopku imenovanja dekana članice ter je samostojno pravno varstvo možno in zagotovljeno zgolj zoper odločbo rektorja o imenovanju dekana članice, v okviru tega sodnega varstva pa se lahko uveljavljajo morebitne postopkovne kršitve v postopku predhodnega odločanja. Priglaša stroške postopka.

4. Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da tožena stranka nima pravnega interesa, zato je treba njeno pritožbo zavreči, saj jo je vložila kljub temu, da je bilo njeni pritožbi v celoti ugodeno, naslovno sodišče pa je sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Zato je očitni namen tožene stranke, da z zlorabo procesnih pravic zavlačuje postopek, ker očitno želi izpeljati »svoje« nezakonite volitve.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je že v svojem sklepu I Up 408/2012 z dne 13. 9. 2012 zavzelo stališče, da izpodbijani akt v. d. dekana ni akt iz 2. člena ZUS-1 in je sodišču prve stopnje naložilo, da ponovno preizkusi procesne predpostavke vložene tožbe v celoti oziroma tudi o tožbenem zahtevku, podanem po 4. členu ZUS-1. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi lahko kvečjemu za kršitev ustavne pravice do soodločanja iz 75. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), ne pa za kršitev ustavnih pravic do upravljanja javnih zadev (44. člen Ustave RS) oziroma volilne pravice (43. člen Ustave RS), kot jih sicer s tožbo dejansko uveljavljajo tožniki, in da bi obravnavani spor po svoji vsebini lahko sodil na področje delovnega prava oziroma da gre za morebitni spor iz delovnega razmerja.

8. Delovno sodišče je sicer pristojno odločati v zadevah v zvezi uresničevanjem pravic iz 75. člena Ustave RS kot tudi o tožbah zoper odločitve rektorja v zvezi z imenovanjem dekana fakultete. Vprašanje v obravnavani zadevi pa je, ali je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi o morebitnih tožbah zoper katerikoli akt, ki ga med postopkom za imenovanje dekana izdajo pristojni organi univerze oziroma fakultete. Po presoji Vrhovnega sodišča ne.

9. Odločitev sodišča prve stopnje, da se izreče za nepristojno za odločanje in da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Kopru, je preuranjena, saj bi moralo sodišče prve stopnje pred to svojo odločitvijo tudi presoditi, ali tožniki in sama vsebina tožbe v obravnavanem primeru izpolnjujejo vse pogoje za odločanje pri navedenem sodišču. 10. Po 75. členu Ustave RS namreč delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogoji, kot jih določa zakon. Za spore, ki izvirajo iz uresničevanja te pravice, je pristojno delovno sodišče, če so za to izpolnjeni pogoji. Sodno varstvo pravice do sodelovanja delavcev pri upravljanju se po določbi 6. d člena ZDSS-1 uveljavlja lahko le v kolektivnem delovnem sporu. V katerih primerih je mogoče sprožiti kolektivni delovni spor, je določeno v 52. členu ZDSS-1. Po prvem odstavku 52. člena ZDSS-1 delovno sodišče odloča v kolektivnem delovnem sporu o zahtevi sveta delavcev za imenovanje delavskega direktorja, o pritožbi zoper sklep volilne komisije o zavrnitvi predlogov kandidatov za člane sveta delavcev oziroma o neveljavnosti volitev članov sveta delavcev in o zahtevi za razveljavitev volitev. V obravnavanem sporu, ko so tožbo vložili posamezni delavci (sicer člani senata fakultete) in ne senat kot organ, ter zoper sklep dekana o razveljavitvi sklepa o začetku postopka volitev z rokovnikom volilnih opravil, ne gre za nobenega od primerov iz prvega odstavka 52. člena ZDSS-1. 11. Sodno varstvo v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju je poleg naštetih primerov iz 52. člena ZDSS-1 v kolektivnem delovnem sporu dopustno tudi, če tako določa zakon (6. g člen ZDSS-1). Tak zakon je Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (v nadaljevanju ZSDU), ki sodno varstvo pred delovnim sodiščem (106. člen ZSDU) predvideva v primerih iz 33., 44., 49., 53., 83., 102. in 104. člena zakona. Vendar nobena od pravnih situacij, ki so zajete v navedenih določbah, v obravnavanem primeru ni podana. Na izvedbo volitev se nanašajo prve štiri navedene določbe, ki pa sodno varstvo predvidevajo le zoper sklepe volilne komisije oziroma v primeru, ko se zahteva razveljavitev že izvedenih volitev. Iz navedenega izhaja, da obravnavanega spora ni mogoče šteti za kolektivni delovni spor o sodelovanju delavcev pri upravljanju, za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče. 12. Tožniki, ki izpodbijajo sklep dekana o razveljavitvi sklepa o začetku postopka volitev z rokovnikom volilnih opravil, tudi ne uveljavljajo nobene individualne pravice iz delovnega razmerja (5. člen ZDSS-1). Zato pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem konkretnem sporu ni podana.

13. To pa ne pomeni, da je zato (ker ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) podana pristojnost za odločanje upravnega sodišča po 4. členu ZUS-1. Tožniki namreč izpodbijajo enega izmed aktov (konkretno akt, s katerim se postopek za imenovanje dekana začne), ki jih avtonomni predpisi tožene stranke (in fakultete kot njenega dela) določajo v postopku imenovanja dekana fakultete, in v tem okviru zatrjujejo kršitev ustavnih pravic, zato izpodbijani sklep, ki se nanaša zgolj na notranja vprašanja in razmerja, ni bil izdan v okviru javnih pooblastil, temveč na področjih delovanja univerze in v tem okviru fakultet, na katerih je z zakonom določeno avtonomno urejanje zadev.

14. Obravnavani spor se torej nanaša na vprašanja notranjega oziroma internega delovanja znotraj fakultete, konkretno na vprašanja, ki se nanašajo na volitve, imenovanja in odpoklic organov v skladu s statutom in drugimi akti. To pa so področja, ki so po izrecni določbi osme alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS), na katerih delujejo univerza in visokošolski zavodi po načelih avtonomije. Po presoji sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi predmet spora tudi kadrovsko in upravljavsko vprašanje ter razmerje med pristojnostmi rektorja državne univerze in člani akademskega zbora ter senata članice državne univerze, kar pa so po mnenju Vrhovnega sodišča tudi vse vprašanja avtonomnega oziroma samostojnega urejanja notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom iz druge alineje drugega odstavka 6. člena ZViS. ZViS in tudi katerikoli drug zakon pa ne določajo oziroma ne predvidevajo (prav tako pa ne statut in drugi interni akti UO in FHŠ), zoper tovrstne odločitve (v. d.) dekana ali rektorja kakršnihkoli pravnih sredstev, niti da je zoper tovrstne odločitve mogoče sprožiti upravni spor. Tega je mogoče po ZViS sprožiti le zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv oziroma v postopku za odvzem naziva (59. člen) in zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem (79. člen).

15. Izpodbijani sklep se torej nanaša izključno na področja avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze oziroma njene članice in ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Izpodbijani sklep je izdal v. d. dekana v okviru svojih lastnih pristojnosti (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZViS oziroma 65. in 67. člena statuta Univerze na Primorskem ter 31. in 39. člena člen Pravilnika o organizaciji in delovanju FHŠ). Zato ne glede na siceršnje pooblastilo rektorja v. d. dekana, na katero se med drugim v preambuli, predvsem pa v obrazložitvi sklicuje izpodbijani sklep, to ne pomeni, da v primeru njegove nezakonitosti rektor na podlagi 28. alineje prvega odstavka 28. člena Statuta UP ne bi mogel zadržati izvedbe tudi akta v. d. dekana. Da bi tožniki tak predlog rektorju posredovali in tako obravnavani spor poskušali reševati v okviru internih postopkov, pa iz dokumentacije spisa ne sledi, niti ne sledi, da bi bila dana pobuda ali predlog (šesti odstavek 64. člena statuta UP) za razrešitev v. d. dekana zaradi razlogov, npr. iz 2., 3., in 4. točke 64. člena Statuta UP.

16. Zato Vrhovno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ne gre niti za akt organa ali dejanje iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj v. d. dekana (niti rektorja) pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti. Pooblastila in odgovornosti dekana so določene v 24. členu ZViS, po katerem je dekan strokovni vodja članice univerze, ki v okviru svojih nalog skrbi in odgovarja za zakonitost dela (na tej podlagi pa je bil tudi z izpodbijanim sklepom odpravljen predhodni sklep dekanje), ta naloga oziroma pristojnost pa mu ne daje položaja oblastvenega organa v razmerju do drugih organov fakultete, niti do zaposlenih znanstveno-pedagoških in drugih delavcev fakultete. Pa tudi iz narave obravnavanega posega ni mogoče zaključiti, da je sodno varstvo v upravnem sporu (tako po 2. kot po 4. členu) zagotovljeno zaradi narave stvari (2. člen ZUP), saj ni šlo za odločanje o upravni zadevi oziroma za odločanje organa oblasti.

17. Ne glede na to, da tožniki s tožbo uveljavljajo kršitev ustavnih pravic in da se sicer človekove pravice in temeljne svoboščine, med katere spada tudi pravica iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), uresničuje neposredno na podlagi Ustave RS (prvi odstavek 15. člena Ustave RS), in da mora biti zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave RS), na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pa to ne pomeni, da je mogoče po 2. in 4. členu ZUS-1 iz navedenih razlogov v upravnem sporu uveljavljati kakršnokoli morebitno kršitev ustavnih pravic zoper katerikoli akt, saj je po tem členu mogoče uveljavljati le tiste kršitve oziroma morebitne posege v ustavne pravice, ki so storjene z akti (in/ali dejanji), definiranimi s tema členoma, ali z drugim zakonom. Zato ne zadostuje, da je sodno varstvo zagotovljeno že zgolj s tem, da se tožniki sklicujejo na kršitev ustavnih pravic.

18. Vrhovno sodišče tako meni, da v obravnavani zadevi ne gre za akt po 2. ali po 4. členu ZUS-1 in da je treba zaradi tega tožbo in posledično zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, oziroma da tožniki v tej fazi postopka imenovanja dekana fakultete nimajo samostojnega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Morebitne kršitve v postopku imenovanja dekana fakultete (vključno s kršitvami zatrjevanih ustavnih pravic) pa bodo tožniki (seveda ob izpolnjevanju vseh procesnih predpostavk) lahko uveljavljali s pravnim sredstvom zoper končno odločbo o imenovanju dekana fakultete pred pristojnim delovnim sodiščem (sklep VS RS VIII R 12/2012 z dne 6. 11. 2012).

19. Ker je sodišče prve stopnje torej preuranjeno odločilo, da se zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Kopru, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 36. člen ZUS) in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku mora sodišče prve stopnje upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, podana v obrazložitvi tega sklepa.

20. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek prvostopenjskemu sodišču, je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo.