Jedro

Na podlagi določb 27. in 34. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) je bilo na podlagi izvedenskega mnenja možno glede revidentove zmanjšane delovne zmožnosti ugotoviti, da je ta posledica bolezni in ne nezgode pri delu, pri čemer je pravilno uporabilo določbe 30. člena ZPIZ. Zato ni mogoče slediti navedbam revizije, da pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja revidentu ni bilo dovolj upoštevano obstoječe zdravstveno stanje in vzroki, ki so do njega pripeljali.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi toženca I-986.101 z dne 14.12.1995 in 31.5.1995 ter da se ugotovi, da je III. kategorija invalidnosti pri tožniku posledica nesreče pri delu.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da bi moralo sodišče druge stopnje ugotoviti bistvene kršitve določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v sodbi sodišča prve stopnje, da sodišče ni sodilo v mejah postavljenih zahtevkov, da so nasprotja v mnenju izvedenca, da je odločitev revizijskega sodišča VIII Ips 20/2002 vplivala na odločitev tudi v tem sporu in da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revident je v reviziji poizkusil preko zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijati dejansko stanje. Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijska graja nasprotij v izvedenskem mnenju pomeni poseg v dejansko stanje in zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče tudi ni ugotovilo drugih v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Iz spisa (obravnavni zapisnik z dne 20.2.2003 na l. št. 71) res izhaja, da tožnik ni soglašal z mnenjem izvedenca, razlogov za nestrinjanje pa ni povedal. Tožnik je samo izjavil, da mu izvedenec ni odgovoril, "zakaj je prišlo do takega zdrsa vretenca v letu 1995 napram letu 1980". V izvedenskem mnenju pa je na to vprašanje dan odgovor in sicer na 6 strani (l. št. 61), kjer je izvedenec pojasnil, da je spondilolisteza izraz, ki se uporablja za defekt na obeh straneh vretenca z drsenjem prizadetega vretenca naprej. Ker je tožnik, kot je razvidno iz izvedenskega mnenja IK II z dne 26.10.1995 že v letu 1980 imel po ugotovitvi ortopeda zdrs 5. ledvenega vretenca za 5 mm naprej, je odgovor o premiku za nadaljnjih 5 mm v 15 letih jasen. Pri takem izvedenskem mnenju sodišče ni imelo razloga, da bi tožnika poučevalo v zvezi z izvedeniškim mnenjem. Zato kakšne kršitve določb ZPP, ki jo sodišču v zvezi s tem očita revizija, ni.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku postavljenem v tožbi. Vendar iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28.10.2002 ni povsem jasen namen tožnika z izjavo oziroma ali ni tožnik tožbenega zahtevka modificiral z navedbo, da v tem sporu ne uveljavlja I. kategorije invalidnosti, ampak izpodbija le vzrok nastanka invalidnosti III. kategorije invalidnosti. V vsakem primeru pa bi tožnik to bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je menil, da je do nje prišlo, moral uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, saj gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, tako da te kršitve v revizijskem postopku ni več mogoče uveljavljati.

Sodišče je, čeprav revizija navaja drugače, v izpodbijani sodbi izčrpno pojasnilo, katere bolezenske spremembe pri revidentu so povzročile invalidnost in je v zvezi s tem tudi popolno odgovorilo na pritožbena stališča. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti, kar pomeni, da tudi glede te revizijske graje ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po mnenju revizijskega sodišča tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Na podlagi določb 27. in 34. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) je bilo na podlagi izvedenskega mnenja možno glede revidentove zmanjšane delovne zmožnosti ugotoviti, da je ta posledica bolezni in ne nezgode pri delu, pri čemer je pravilno uporabilo določbe 30. člena ZPIZ. Zato ni mogoče slediti navedbam revizije, da pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja revidentu ni bilo dovolj upoštevano obstoječe zdravstveno stanje in vzroki, ki so do njega pripeljali.

Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 387. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.