Jedro

Vrednosti nepremičnine nikoli ni možno ugotavljati „same za sebe“ oziroma brez celostnega upoštevanja vseh njenih karakteristik (ki vplivajo tudi na njeno vrednost). Med drugim je treba upoštevati tudi sestavine nepremičnine, kot sta to v konkretnem primeru stavbi, stoječi na parceli št. 13/2, k.o. X. Okoliščina, da naj bi bila glede na kupoprodajno pogodbo omenjena parcela uporabljena za izgradnjo cestnega telesa, ne zadostuje za zaključek, da ta predstavlja javno dobro, saj gre zgolj za ugotovitev sopogodbenikov, čemu naj bi bil nakup parcel(e) namenjen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 15.4.2014 odločilo: - da se določi meja med parc. št. 13/1 in 13/2, obe k.o. X., last predlagatelja J.Ž., ter parc. št. 8/8 in 8/9, obe k.o. X, last Občine Krško, ki poteka od točke 5136 do točke A (v kateri je bil zabit kovinski čep), nato po zunanjem robu škarpe od točke A preko točk B, C, D in E do točke F (v kateri je bil postavljen mejnik), v nadaljevanju pa od točke F preko točk G, H in I do točke 5001 (v točkah G, H in I so bili prav tako postavljeni mejniki); - da je dolžna nasprotna udeleženka povrniti predlagatelju skupne stroške v višini 298,15 EUR ter da ostale stroške krijeta stranki sami.

2. Zoper omenjeni sklep sta se pritožila predlagatelj in nasprotna udeleženka.

3. Nasprotna udeleženka se zoper omenjeni sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da mejo določi po močnejši pravici (in sicer na podlagi zemljiškega katastra), podrejeno pa da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Poudarja, da bi moralo sodišče predlog v delu, ki se nanaša na določitev meje med parcelama št. 13/1 in 13/2, obe k.o. X. (last predlagatelja) in parc. št. 8/9, k.o. X. (last pritožnice), zavreči oziroma zavrniti. Parc. št. 13/1 in parc. št. 13/2 namreč ne mejita s parc. št. 8/9, zato meje med njimi tudi ni mogoče urediti. Nadalje navaja, da naj bi bila ocena sodišča, češ da naj bi vrednost spornega mejnega prostora znašala 4.500,00 EUR, napačna. Predlagatelj je v pripravljalni vlogi in popravi predloga za sodno ureditev meje z dne 3.2.2010 vrednost mejnega prostora ocenil na 4.500,00 EUR, hkrati pa predlagal, da se v primeru nestrinjanja nasprotnih udeležencev z ocenjeno vrednostjo sodišča angažira cenilca. Sodišče prve stopnje pa je nato poziv na plačilo predujma za izvedenca cenilca napačno vročilo prejšnjemu nasprotnemu udeležencu H. S., ki pa je v svoji vlogi z dne 19.3.2010 pojasnil, da je poziv sodišča zmoten, saj je izvedbo dokaza s cenilcem za nepremičnine predlagal predlagatelj, predujem pa mora plačati tisti, ki prvi predlaga izvedenca v postopku. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da kupne pogodbe v prilogi B2 ni upoštevalo, ker je štelo, da predstavlja v njej navedena vrednost zemljišča le sporazum pogodbenih strank, ki ne temelji na strokovni oceni, ni utemeljena. V pogodbi je navedena realna tržna vrednost nepremičnin, primerljiva s podobnimi nepremičninami na tem območju. Glede na navedbo sodišča prve stopnje, da ta ocena ni strokovna, pa poudarja, da tudi ocena predlagatelja, ki je vrednost mejnega prostora ocenil na 4.500,00 EUR, ni strokovna in je bistveno pretirana. Izračun, ki ga je sodišče naredilo na podlagi vpogleda v Geodetski portal glede vrednosti nepremičnin, je napačen. Kot vrednost parcele št. 13/2, k.o. X., je namreč upoštevalo vrednost parcele vključno z dvema stavbama, ki stojita na njej. Iz javnega vpogleda v podatke o nepremičninah na prostorskem portalu Republike Slovenije izhaja, da na navedeni parceli stojita kar dve stavbi (stavba št. 33 in stavba št. 36). Iz izpiska na Prostorskem informacijskem sistemu (PISO) izhaja, da je stavba št. 33 hlev, katerega vrednost znaša 1.122,72 EUR, stavba št. 36 pa je stanovanjska stavba, katere vrednost znaša 52.277,20 EUR. Sodišče bi moralo pri izračunu upoštevati vrednost zemljišča, katerega vrednost znaša 5.143,60 EUR. Slednje pa je pri izračunu vrednosti spornega mejnega prostora napačno upoštevalo tudi vrednost stavb, stoječih na parceli št. 13/2. Povprečna vrednost m2 predmetnih nepremičnin naj bi znašala 1,41 EUR na m2, vrednost spornega mejnega prostora pa 263,67 EUR. V posledici napačne in previsoke ocene vrednosti spornega sveta je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno mejo določilo po zadnji mirni posesti (moralo pa bi jo na podlagi močnejše pravice, to je po stanju katastra). Poudarja, da pojem mirne posesti izključuje vse tiste situacije, ko lastniku ni znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja sporni prostor ter da je na javnem dobrem posest izključena, zaradi česar meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti (sklicuje se na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1268/2010 z dne 30.6.2010 in II Cp 39/2009 z dne 6.5.2009). Ker je teh izredno veliko, je z njene strani fizično nemogoče, da bi opravljala kontrolo vseh svojih zemljišč. Pojasnjuje, da lahko cestni svet kot javno dobro vsak prosto uporablja na način in pod določenimi pogoji. Predlagatelj je ves čas vedel, da predmetno zemljišče ni njegovo, kar so potrdile tudi priče. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da parcela št. 8/8 ni javno dobro, ne drži. Enako velja za zaključek, da omenjena parcela javnega dobra ne predstavlja zato, ker je po podatkih Geodetskega portala RS opredeljena kot pozidano zemljišče – dvorišče. Navedena parcela predstavlja javno dobro kljub temu, da takšen status ni vpisan v zemljiški knjigi. Že iz same pogodbe, s katero je tožnica predmetno zemljišče odkupila od H. S., izhaja, da ga je kupila prav zato, ker je bilo uporabljeno za izgradnjo cestnega telesa občinske javne ceste kot prometne površine splošnega pomena za cestni promet. Predmetna nepremičnina tako predstavlja del cestnega telesa občinske kategorizirane poti J1 691761 A. - G. - R. V sodni praksi je sprejeto stališče, da vpis v zemljiško knjigo za nastanek javnega dobra ni konstitutivnega pomena. Javno dobro tako niso le tiste nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot javno dobro, ampak vse tiste, ki javno dobro dejansko tudi predstavljajo. Tako naj bi se izrekla tudi sodna praksa (sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 405/2010 z dne 18.11.2010 in odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 324/2000 z dne 23.11.2000). Iz sodne prakse tudi izhaja, da na zemljišču, ki spada v sklop javne ceste, ki je javno dobro in zato ni v pravnem prometu, ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Izvedenec je prav tako v izvedeniškem mnenju jasno navedel, da zemljišče parc. št. 8/8 predstavlja brežino med cestnim telesom in parc. št. 13/1 in 13/2. Tudi v primeru morebitnega priposestvovanja (do katerega pa ni prišlo) predlagatelj te okoliščine glede parcele št. 8/8 z ozirom na določbo drugega odstavka 44. člena SPZ ne bi mogel uspešno uveljaviti, saj je na tej parceli pritožnica pridobila lastninsko pravico še pred tem, ko je predlagatelj uveljavil svojo pridobljeno pravico. Pritožnica izpodbija tudi stroškovni del odločitve, saj meni, da skupnih stroškov sama ni dolžna trpeti oziroma jih vračati predlagatelju. Predlagatelj je tisti, ki je sprožil predmetni postopek, zato bi moral skupne stroške v celoti trpeti sam.

4. Predlagatelj je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe nasprotne udeleženke.

5. Predlagatelj se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper 6. točko izreka izpodbijanega sklepa in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da nasprotnemu udeležencu naloži, da mu povrne tudi ostale stroške postopka oziroma da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (to je 16. točke obrazložitve) ni možno razbrati, kako je sodišče izračunalo, da polovica skupnih stroškov znaša 298,15 EUR. Omenja, da je za predlog plačal sodno takso v višini 65,68 EUR, za nagrado sodnega izvedenca po sklepu z dne 5.5.2011 649,00 EUR (in 38,94 EUR), za nagrado sodnega izvedenca po sklepu z dne 19.9.2013 472,40 EUR (in 41,81 EUR) ter za sodno takso za sklep 82,10 EUR. Polovica od teh navedenih stroškov pa znaša 647,97 EUR in ne 298,15 EUR.

6. Nasprotna udeleženka na predlagateljevo pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo nasprotne udeleženke:

8. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, na kakšen način je ugotovilo vrednost mejnega spornega prostora. Nasprotna udeleženka (kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) v postopku v zvezi s tem ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem (ki bi sporno zemljišče ocenil), med tem ko njeno pritožbeno sklicevanje na ugovore, ki jih je v zvezi s tem v vlogi z dne 19.3.2010 podal H. S., ne more biti upoštevno. Gre namreč za trditve, ki jih je podal drug (nasprotni) udeleženec in ki zato zanjo (tudi če bi bile utemeljene) ne morejo učinkovati. Sodišče prve stopnje se je v okviru 5. točke obrazložitve nadalje prepričljivo opredelilo do vsebine kupoprodajne pogodbe sklenjene med H. S. in pritožnico v zvezi z nakupom parcel št. 8/8 in 8/9, k.o. X., oziroma njuno pogodbeno vrednostjo - kupnino. Ta je seveda lahko indikator (prave) vrednosti prodane nepremičnine, ne more pa sama po sebi predstavljati njenega izključnega spoznavnega vira. Sodišče prve stopnje je na drugi strani do ocene vrednosti mejnega spornega prostora prišlo na podlagi podatkov državnega organa (to je z vpogledom v geodetski portal), kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezen način. Hkrati pa je brezpredmetno pritožbeno oporekanje strokovnosti ocene, ki jo je podal predlagatelj (4.500,00 EUR), saj ji sodišče prve stopnje ni zgolj nekritično sledilo. Z vpogledom v geodetski portal jo je preverilo, pri tem pa ugotovilo drugačno vrednost (4.020,50 EUR). Zmotno je tudi pritožbeno navajanje, češ da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednosti parcele št. 13/2, k.o. X., ne bi smelo upoštevati dveh stavb, ki stojita na njej. Vrednosti nepremičnine (to popolnoma velja tudi za predmetni postopek sodne določitve meje, ki ne more biti nobena izjema od „celostnega“ obravnavanja nepremičnine) nikoli ni možno ugotavljati „same za sebe“ oziroma brez celostnega upoštevanja vseh njenih karakteristik (ki vplivajo tudi na njeno vrednost). Ena od teh „značilnosti“ pa so prav gotovo sestavine nepremičnine (ki so v tem svojstvu zgolj njen del (1)), kot sta to v konkretno primeru stavbi stoječi na parceli št. 13/2, k.o. X. (8. člen SPZ). Ker torej pri oceni vrednosti nepremičnine takšne okoliščine ni moč spregledati, jo je moč ugotoviti le na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Slednje je tudi v temu oziru pravilno uporabilo pravo, zaradi česar neutemeljenim pritožbenim očitkom ni moč slediti.

9. Uporaba kriterija zadnje mirne posesti (4. odst. 77. člena SPZ) je bila v konkretnem primeru utemeljena ne zgolj upoštevaje vrednost mejnega spornega prostora, ampak tudi dejstvo, da pritožnica s svojimi trditvami, češ da obe njeni parceli predstavljata javno dobro, ni uspela prepričati. Nasprotna udeleženka je bila namreč tista, ki je bila dolžna (glede na svoje trditve) v postopku izkazati, da parcela št. 8/8, k.o. X (2), predstavlja javno dobro. Sodišče prve stopnje pa je v 9. točki obrazložitve natančno in prepričljivo navedlo, zakaj temu ni tako. Okoliščina, na katero se je in se še vedno sklicuje nasprotna udeleženka, da naj bi bila glede na kupoprodajno pogodbo sklenjeno med njo in H. S. (priloga B2) omenjena parcela uporabljena za izgradnjo cestnega telesa, za zaključek, da ta predstavlja javno dobro, ne zadostuje. Gre zgolj za ugotovitev sopogodbenikov, čemu naj bi bil nakup parcel(e) namenjen. Kot je bilo poudarjeno, je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa opozorilo na vse tiste okoliščine, ki izkazujejo nasprotno. Pri tem pa je okoliščina, da omenjena parcela v zemljiški knjigi ni vpisana kot javno dobro, le ena od njih. Sodišče prve stopnje namreč ni opozorilo le na „formalne“ ovire (oziroma dejstvo, da parcela kot javno dobro v zemljiški knjigi ni vpisana, niti kaj takega ne izhaja iz Geodetskega portala RS), ampak tudi na okoliščino, kaj predstavlja v naravi (3). Z ozirom na to je pritožbeno navajanje (oziroma sklicevanje na sodne odločbe), da javnega dobra ne predstavljajo zgolj tiste nepremičnine, ki so kot take vpisane v zemljiški knjigi, ampak tudi tiste, ki javno dobro dejansko predstavljajo, brezpredmetno. Takšno pa je tudi omenjanje sodnih odločb, v skladu s katerimi meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti, oziroma tistih, v skladu s katerimi na parceli, ki predstavlja javno dobro, lastninske pravice ni mogoče pridobiti (4). Neprepričljivo pa je tudi pritožbeno sklicevanje na izvedeniško mnenje (5) v tej zadevi angažiranega sodnega izvedenca geodetske stroke Iztoka Ilca (priloga C1). Slednji je glede parcele št. 8/8, k.o. X., navedel, da zemljišče le-te predstavlja „zgolj“ brežino med cestnim telesom in parcelama št. 13/1 ter 13/2 (k.o. X.) (6). Vsebina omenjene navedbe ne le, da ne potrjuje trditev nasprotne udeleženke (oziroma vsebine kupoprodajne pogodbe v prilogi B2, iz katere, kot je bilo omenjeno, izhaja, da naj bi bila tudi parcela št. 8/8, k.o. X, uporabljena za izgradnjo cestnega telesa), ampak jim celo nasprotuje (potrjuje pa zaključke sodišča prve stopnje).

10. V nasprotju z določbo 139. člena ZNP (7) pa so pritožbene navedbe glede stroškov. Iz omenjene določbe jasno izhaja, da trpijo skupne stroške postopka udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Tak z zakonom predviden kriterij je bil tako upravičeno uporabljen tudi v konkretnem primeru.

V zvezi s pritožbo predlagatelja:

11. Čeprav v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa res ni izrecno navedlo, katere s strani predlagatelja priglašene stroške je štelo med skupne stroške, pa z ozirom na to, koliko naj bi ti oziroma (pravilno) njihova polovica znašali (298,15 EUR), ne more biti nobenega dvoma, katere je sodišče prve stopnje imelo v mislih. Pri tem upravičeno ni upoštevalo stroškov predloga za sodno takso v višini 65,68 EUR in nagrade za sodnega izvedenca po sklepu z dne 5.5.2011, ki jih predlagatelj omenja v svoji pritožbi. V tem delu gre namreč za stroške, ki so nastali v (prvotnem) postopku N 1/2008 (8). Glede teh stroškov je bilo namreč v okviru sodne poravnave z dne 6.4.2011 v 5. točki (izrecno) dogovorjeno, da nepravdni stranki krijeta vsaka svoje. Nadaljnji stroški v zvezi s sodnim izvedencem, ki jih v pritožbi navaja tudi predlagatelj in ki jih je sodišče prve stopnje priznalo, pa so nastali z delom, ki ga je le-ta opravil v predmetni nepravdni zadevi (postopku).

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zaradi neuspeha pritožnika sama nosita svoje z vložitvijo pritožbe nastale stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP (9) v zvezi s 37. členom ZNP). Predlagatelj sam nosi tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale odločitvi o pritožbi nasprotne udeleženke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) 16. člen Stvarnopravnavnega zakonika (SPZ), Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

(2) Kot je razvidno iz skice, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, kot tudi skice izmere v prilogi C2 (glej tudi skico v prilogi B3), tako parcela št. 8/8 kot tudi parcela št. 8/9 (obe k.o. X.) v svojem skrajnem SV delu mejita s parcelo št. 13/2, k.o. X. Zato ne drži pritožbena navedba, da parcela št. 8/9 ne meji s parcelama predlagatelja. A ker vendarle razen omenjene točke „tromeje“ (5001) nadaljnje meje med obema predlagateljevima parcelama in parcelo št. 8/9, k.o. X., ni, je zaradi morebitne njene spornosti (v tem postopku) tudi ni bilo potrebno urejati.

(3) Glej tudi 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

(4) V isti okvir sodi zatrjevanje, da predlagatelj upoštevaje določbo 2. odstavka 44. člena SPZ omenjene parcele ni mogel priposestvovati. Pritožnica v tej zvezi spregleda tudi, da sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ni ugotavljalo, ali je predlagatelj parcelo št. 8/8, k.o. X., priposestvoval, ampak le okoliščino zadnje mirne posesti na njej (glej 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je bila zadnja mirna posest na omenjeni parceli (z izjemo dela zemljišča, kjer se nahaja perišče) predlagateljeva, je natančno in prepričljivo pojasnilo v točkah 9 – 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tega zaključka pritožba prav tako z ničemer ne omaje.

(5) Ki ga je sodišče prve stopnje prejelo dne 3.5.2011. (6) In ne torej, da tudi sama predstavlja cestno telo.

(7) Zakon o nepravdnem postopku,Uradni list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.

(8) Iz katerega je bila s sklepom N 1/2008 z dne 11.4.2011 obravnavana zadeva izločena.

(9) Zakon o pravdnem postopku,Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.