Jedro

V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožnika zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katero je do pravnomočnega zaključka postopka zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe, notarskega zapisa te pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper to začasno odredbo zavrnilo ter odločilo, da so stroški v zvezi z ugovorom nadaljnji pravdni stroški.

2.Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3.Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev in priglašata stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ2 o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF3, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe ZPotK4, ZVPot5 ter temeljna načela OZ6, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Pogoj o vračilu kredita v tuji valuti je glavni predmeti pogodbe7. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

7.Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožnikov, da jima je bil kredit v tuji valuti predstavljen kot ugoden in varen, ter da ju toženka ni opozorila na možnost večjih tečajnih nihanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb, ter ugotovilo enako: iz toženkinih navedb ne izhaja, da bi tožnika opozorila, da ima lahko kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosila. Toženka v pritožbi teh ugotovitev niti ne izpodbija. Svoje očitke usmerja na ugotovitve v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. Pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev8, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek9, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev10.

8.Sodba C-287/22 je bila sprejeta v postopku predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo sodišče v Varšavi v zvezi s tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je imela valutno klavzulo v CHF11. Tožnika sta v postopku predlagala odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Finančni produkt in okoliščine iz zadeve C-287/22 so v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde, zato je neutemeljen pritožbeni pomislek o uporabljivosti v sodbi zavzetih stališč.

9.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela (prejela sta 79.427,37 EUR, toženki pa sta do aprila 2024 že plačala 101.160,49 EUR).

10.Pritožnica gornje ugotovitve ne izpodbija. Navaja le, da sodišče ne upošteva plačila dogovorjenih pogodbenih obresti za več kot 18 let, da utemeljuje scenarij na podlagi brezplačnega kredita in zanemari dokazno breme tožnikov. Utemeljuje, da tožnika sploh nista podala substanciranih trditev, zakaj povečana protivrednost mesečne anuitete predstavlja relevantno breme za njune finančne obveznosti in trdi, da sta tožnika glede na redno plačevanje vseh obveznosti sposobna plačevati zdajšnji znesek mesečnih obveznosti.

11.V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožnika zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Potrošnikov finančni položaj je kot pravno pomembna okoliščina oziroma pogoj za začasen odlog plačila zapadlih mesečnih obrokov, v sodbi C-287/22 izpostavljen izključno v povezavi z omenjenim finančnim bremenom12. To pomeni, da navedbe o težko nadomestljivi škodi, kot jo razlaga dosedanja sodna praksa v ne-potrošniških sporih, niso potrebne. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.

12.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

13.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (151. člen ZPP). O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (prvi odstavek 165. člen in šesti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami; v postopku zavarovanja se smiselno uporablja na podlagi 239. in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

2Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.

3Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20 ter odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 in C-405/21.

4Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

5Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

6Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

7Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018 ter odločbo SEU C-186/15.

8Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.

9Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

10Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.

11Sodba C-287/22, 12. in 13. točka obrazložitve.

12Sodba C-287/22, 53. in 59. točka obrazložitve.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-9, 21, 21/3