Jedro

Tožena stranka ni zatrjevala, da so bile zavarovalne pogodbe razdrte. Ob sklicevanju na določilo 913. čl. ZOR pa je pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeno, saj se tožbeni zahtevek nanaša na neplačane premije za čas, ko so zavarovalne police veljale in ne na čas po prenehanju veljavnosti le teh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna v osmih dneh povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 22.500,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. Ig 98/00018 z dne 22.1.1998 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki (prvi odstavek izreka) in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške (drugi odstavek izreka). Ker tožena stranka tožeči stranki premij, dogovorjenimi z zavarovalnimi pogodbami, ki so bile sklenjene leta 1994, ni plačala, je ocenilo, da je to na podlagi 897. čl. in 901. čl. ZOR dolžna storiti.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Temeljno načelo civilnega prava "pacta sumt servanda", izraženo v 1. odst. 17. čl. ZOR, po katerem so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, je za zavarovalne pogodbe konkretizirano v 897. čl. in 1. odst. 901. čl. ZOR, na katera je tudi prvostopno sodišče naslonilo svojo pravilno odločitev. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na vsebino vsakega od citiranih določil v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka ni zatrjevala, da zavarovalne pogodbe niso bile sklenjene ali da bi bile sklenjene zavarovalne pogodbe razdrte. V tem primeru bi bilo sporno razmerje potrebno presojati po določilu 132. čl. ZOR in naslednjih, ki obravnavajo posledice razdrte pogodbe. Ob sklicevanju na določilo 913. čl. ZOR pa je pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeno. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pravilno opozarja, da se tožbeni zahtevek nanaša na neplačane premije za čas, ko so zavarovalne police veljale in ne na čas po prenehanju veljavnosti le teh. Po določilu 2. odst. 913. čl. ZOR začne v primerih, kadar je dogovorjeno, da je treba premije plačati po zapadlosti pogodbe, teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno odškodnino na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja. V 3. odst. istega člena pa je določeno, da preneha v primeru, če sklenitelj zavarovanja ne plača premije do zapadlosti, zavarovalna pogodba po samem zakonu v 30-tih dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer ta rok ne more teči prej, preden ne preteče 30 dni od zapadlosti premije. V vsakem primeru pa neha zavarovalna pogodba veljati po samem zakonu, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti (4. odst. 913. čl. ZOR), torej za naprej. Tožbena navedba, da je tožeča stranka toženo stranko opominjala k plačilu premij, je pavšalna. Tožena stranka, ki se sklicuje na prenehanje zavarovalnih pogodb po preteku 30-dnevnega roka od prejemov opomina, pa ni zatrjevala, da bi bila v zvezi s katero od zavarovalnih pogodb sprejela od tožeče stranke kak opomin. Ker bi to trditev morala ona konkretizirati in dokazati (219. čl. ZPP/77) najkasneje že do konca glavne obravnave (1. odst. 496. čl. ZPP), tega pa ni storila, je njeno pritožbeno sklicevanje na prenehanje zavarovalnih pogodb v 30-tih dneh po prejemu opominov, neutemeljeno.

Kar se tiče pritožbene trditve, da so vse pogodbe nehale veljati najkasneje junija 1995 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožbenega zahtevka samega izhaja, da tožeča stranka terja le plačilo premij, zapadlih leta 1994. To izhaja iz dejstva, da od zapadlosti posameznih premij zahteva tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti najkasneje od julija 1994 dalje.

Ker ob predloženih listinskih dokazih, iz katerih izhaja utemeljenost terjatev tožeče stranke in neobrazloženem ugovoru, kaj več, kot je storilo, prvostopnemu sodišču ni bilo potrebno obrazlagati, je tudi pritožbena trditev, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, neutemeljena.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Ker tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZPP) ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odst. 154. čl., v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP/77.