Jedro

Po določbi 1. odst. 153. čl. ZOR je sopogodbenik, ki je drugemu jamčil, da bo tretja oseba nekaj storila (ali opustila) pa do tega ni prišlo, odškodninsko odgovoren za morebitno škodo, ki jo v posledici drugi utrpi. Zapisano ni obljuba, da bo konkretni kupec povrnil z vlaganji nastale stroške tožeči stranki, pač pa, da bo navedeno (kot pogoj prodaje) navedla v razpisu oziroma ponudbi za prodajo. Ker tega prvotoženka ni izpolnila, pravno pomeni, da pogodbene obveznosti ni izpolnila pošteno v vsem, kot se je glasila (prim. 1. odst. 262. čl. ZOR). V takšnem primeru je vsekakor podana pravica do povračila škode drugi pogodbeni stranki, vendar pa jo je ta dolžna uveljaviti tako, kot je določeno v pravilih ZOR o povrnitvi izvenpogodbene škode (gl. 269. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji morata prvo in drugo toženka solidarno povrniti znesek vloženih reparacijskih vlaganj v višini 49.127.070,78 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov prvotoženke v znesku 1.451.539,20 SIT in drugotoženke v znesku 136.200,00 SIT. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. tč. I. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnjemu sodišču v novo sojenje. Pritožnica očita prvostopnjemu sodišču, da ni upoštevalo vsebine obeh najemnih pogodb (za kalilno peč Ipsen - priloga A1 in za Verigarno - priloga A2) in razpoznavnega namena strank, da tožeča stranka vzame v najem verigarno in kalilno peč zaradi ohranitve proizvodnje. Tako tudi ni upoštevalo, da je prvotoženka v določbi 5. odst. 3. čl. obeh pogodb dala soglasje tožnici za izvedbo reparacijskih del proti povračilu stroškov. Druge peči brez takšnega soglasja tožnica namreč ne bi vzela v najem. Sklicevanje prvostopnega sodišča na določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ter določbe o zakupu v ZOR je zato po mnenju pritožnice brez upoštevanja dejanske podlage v obeh pogodbah, ki pa v citiranem določilu pomenita vnaprej dano soglasje za nujna reparacijska dela, kar je po 10. čl. ZOR na področju svobodnega urejanja obligacijskih razmerij možno. Zlasti pa po mnenju pritožnice zato, ker je pogodbo sestavljalo prvotoženka, eventuelne nejasnosti v njej glede na 100. čl. ZOR ne morejo biti v škodo tožeči stranki. Iz notarskega zapisa je razvidno, da je bil temelj nujnih reparacijskih vlaganj nesporen in da je bila sporna le višina nad zneskom 11.907.395,85 SIT, kar naj bi po mnenju pritožnice prvostopno sodišče prav tako napačno interpretiralo. Pritožba sicer dopušča, da so med zatrjevanimi reparacijskimi vlaganji tudi takšna, ki jih tako ni mogoče opredeliti, vendar pa je to po njenem vprašanje višine in ne temelja zahtevka. Višine pa prvostopno sodišče še ni obravnavalo. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka podlage za obveznost prvotoženke v smislu določbe 1. odst. 153. čl. ZOR ni dokazala, ker se slednja ni zavezala, da bo drugotoženka plačala reparacijska vlaganja. Prav tako je ugotovilo, da za tožbeni zahtevek zoper drugotoženko ni podana zatrjevana pogodbena obveznost. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek proti prvotoženki temeljila izrecno na določbi 5. odst. 3. čl. obeh najemnih pogodb v zvezi s 1. odst. 153. čl. ZOR. Trdila je, da prvotoženka ni izpolnila obljube iz obeh najemnih pogodb, ko v razpisu oziroma v ponudbi za svojo prodajo ni navedla, da mora kupec vsa nujna reparacijska vlaganja plačati tožeči stranki. Proti drugotoženki pa je tožbeni zahtevek na solidarno plačilo vtoževanega zneska temeljila na pogodbenem dogovoru. Po določbi 1. odst. 153. čl. ZOR je sopogodbenik, ki je drugemu jamčil, da bo tretja oseba nekaj storila (ali opustila) pa do tega ni prišlo, odškodninsko odgovoren za morebitno škodo, ki jo v posledici drugi utrpi. Tožnica in prvotoženka sta obe najemni pogodbi sklenili zaradi najema verigarne oziroma peči proti plačilu najemnine. Po določbi 5. odst. 3. čl. obeh pogodb je prvotoženka dovolila tožnici opravo nujnih reparacijskih vlaganj, ni pa se zavezala kot plačnik, pač pa, da bo "v razpisu za prodajo oziroma v ponudbi za prodajo navedla, da mora kupec vsa nujna reparacijska vlaganja plačati CMC". Jasne dikcije te določbe (uporaba določb ZOR o razlagi nejasnih določil torej ni bila potrebna) ni mogoče razumeti v smislu abstraktnega dejanskega stanja določbe 1. odst. 153. čl. ZOR, saj zapisano ni obljuba, da bo konkretni kupec povrnil z vlaganji nastale stroške tožeči stranki, pač pa, da bo navedeno (kot pogoj prodaje) navedla v razpisu oziroma ponudbi za prodajo. Ker tega prvotoženka ni izpolnila, pravno pomeni, da pogodbene obveznosti ni izpolnila pošteno v vsem, kot se je glasila (prim. 1. odst. 262. čl. ZOR). V takšnem primeru je vsekakor podana pravica do povračila škode drugi pogodbeni stranki, vendar pa jo je ta dolžna uveljaviti tako, kot je določeno v pravilih ZOR o povrnitvi izvenpogodbene škode (gl. 269. čl. ZOR). Kdor v pravdi uveljavlja odškodninski zahtevek, mora zanj navesti vsa po določilih 154. čl. ZOR potrebna pravotvorna dejstva. V kolikor tega ne naredi, gre za materialnopravno nesklepčen tožbeni zahtevek, kar je po mnenju pritožbenega sodišča prav tožbeni zahtevek v tem gospodarskem sporu. Tožeča stranka bi namreč morala navesti dejstva in predlagati dokaze, da ji je prav zaradi opustitve navedenega "pogoja" v razpisu prodaje nastala škoda. V dejanski tožbeni podlagi ni zaslediti dejstev o vzročni zvezi med opustitvijo razpisnega pogoja in zatrjevano škodo. Tako v trditvah tožnice ni zaslediti dejstev o tem, da naj bi ji gmotna škoda v vtoževanem znesku nastala, kot posledica (nepopolnega) razpisa o prodaji prvotoženke. Zaenkrat je iz zatrjevanih dejstev mogoče ugotoviti le, da so tožnici nastali določeni stroški v zvezi z vlaganji za predmete najema. Vendar pa se k povrnitvi teh stroškov ni zavezala prvotoženka, ki tudi ni obljubila, da jih bo plačala drugotoženka. V tožbi dejstev glede zatrjevane solidarne odgovornosti (prim. 206. čl. ZOR) pa tožnica ni niti zatrjevala, še manj dokazovala. Predvsem iz teh materialnopravnih razlogov je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Vprašanje glede vrste nujnih reparacijskih del in soglasja za njihovo izvedbo namreč ni bilo potrebno obravnavati, kajti tožnica ni zatrjevala dejstev, niti ponujala dokazov, da uveljavlja tožbeni zahtevek na povrnitev vlaganj od prvotoženke iz naslova vzdrževanja stvari v zakupnem oziroma najemnem razmerju. S temi razlogi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje pri preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in napadeno sodbo potrditi (353. čl. ZPP). O pritožbenih stroških ni bilo potrebno odločiti, ker jih pritožnica ni priglasila.