Jedro

Šele po prenehanju zakonske skupnosti se ne morejo spremeniti deleži na skupnem premoženju, zato ni relevantno kdo odplačuje kredite po prenehanju življenjske skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijana odločba v točkah IV, V, VI in VII izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, to je v točki III izreka, potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Zahtevki strank**

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi; v nadaljevanju tožnica) je od tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeča stranka; v nadaljevanju toženec) zaradi zatrjevane velike nehvaležnosti in na podlagi 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zahtevala vrnitev darila, in sicer solastninskega deleža do 1/2 na parcelah 527/3 in 527/4 k. o. X, za nepremičnine parc. št. 527/1, 527/2 in 526/3, vse k. o. X, pa ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje in da je njen delež na tem premoženju 80 %, toženčev pa 20 %. Toženec je z nasprotno tožbo vtoževal, da v skupno premoženje sodijo tudi nepremičnine parc. št. 528/1, 528/2 in 530/3, vse k. o. X, do deleža 2/10 ter da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

**Odločitev prvostopenjskega sodišča**

2. V točkah I in II izreka je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za ugotovitev, da pripada tožnici zaradi preklica darila solastninska pravica na nepremičnini parc. št. 526/3 k. o. X ter za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe toženca kot solastnika do 1/2 na parc. št. 527/3, 527/4 in 526/3 ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na navedenih parcelah. V točki III izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev darila. Obrazložilo je, da toženčeva nezvestoba in prepiri med pravdnima strankama ne dosegajo pravnega standarda velike nehvaležnosti, ki je po paragrafu 948 Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki ga je treba uporabiti glede na datum sklenitve darilne pogodbe, razlog za preklic darila. Tudi pogojev za preklic darila po 84. členu ZZZDR ni, ker poglavitni razlog za daritev ni bila vera v dosmrtno skupno življenje, v ospredju so bili materialni, racionalni, ekonomski motivi. Ugotovilo je tudi, da sta podarjeni nepremičnini zaradi vlaganj spremenili identiteto, skupaj z nepremičninami parc. št. 527/1 in 527/2 k. o. X1 tvorijo funkcionalno celoto, gre za novo stvar in tudi zato zahtevek za vrnitev darila ni utemeljen.

V točki IV izreka je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku po tožbi in po nasprotni tožbi glede ugotovitve obsega skupnega premoženja in odločilo, da vanj sodijo nepremičnine parc. št. 527/1, 527/2, 526/3 do celote, parc. št. 528/1, 528/2 in 530 pa do deleža 2/10. Odločilo je, da imata vsak 50 % delež na skupnem premoženju, kar je zahtevala tožnica več glede deležev pa zavrnilo (točki V in VI izreka) ter da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka VII izreka).

**Povzetek navedb strank v pritožbenem postopku**

3. Tožnica se pritožuje zoper odločitev v točkah III do VI izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Predlaga tudi, naj se laična pritožba tožnice obravnava kot sestavni del po odvetnici vložene pritožbe, po potrebi naj pritožbeno sodišče dodatno zasliši pričo A. A. glede posebnega premoženja tožnice in nagiba za sklenitev darilne pogodbe s tožencem.

Ne strinja se, da ni uspela izkazati velike nehvaležnosti toženca. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. Tožencu je podarila polovico podedovanih nepremičnin, kar predstavlja darilo, ki ne sodi med običajna darila in pričakovala je, da bo toženec z njo preživel vse svoje življenje, zato je upravičena do vrnitve darila po 84. členu ZZZDR. Le nekatere nepremičnine predstavljajo skupno urejeno zemljišče okoli hiše. Izvedenec je pojasnil, da je za normalno rabo stavbe potrebna parcela 527/1, 527/2 in del parcele 527/3 v izmeri 150 m², kar se lahko doseže bodisi s parcelacijo parcele št. 527/3 ter pripisom odmerjenega dela parcele k stavbi kot funkcionalno zemljišče ali s služnostjo dostopa preko zahodnega dela parcele 527/3 do garaže. Enako velja tudi glede parcele 527/4. Na podlagi izvedenskega mnenja je možna vrnitev parcel 527/3 in 527/4 oziroma del teh parcel v naravi. Res je, da je s postavitvijo stavbe nastala nova stvar, vendar pa je možna delitev v naravi, ker hiša za funkcioniranje ne potrebuje vseh nepremičnin; parceli 527/3 in 527/4 predstavljata zelenico, del pa je tlakovano dvorišče, kar ne utemeljuje pojma nastanka nove stvari in je sodišče napačno ugotovilo odločilno dejstvo, da teh dveh parcel ni možno vrniti v naravi.

Parcele 527/1, 527/2 in 526/3 predstavljajo skupno premoženje, ker sta na parceli 527/1 zgradila hišo in je nastala nova stvar, parcelo 526/3 pa sta s skupnimi sredstvi kupila. Ker je v to skupno premoženje vložila svoje posebno premoženje, pa tudi več kot toženec je prispevala k nastanku skupnega premoženja zaradi višjih dohodkov, skrbi in vzgoje otrok in skrbi za dom in gospodinjstvo, je napačna odločitev, da sta deleža na skupnem premoženju enaka. V celoti je odplačala kredit za nakup solastniškega deleža do 2/10 pri parcelah 528/1, 528/2 in 530. Gotovo ga je sama odplačala vsaj v obdobju od razpada ekonomske skupnosti konec leta 2016, česar sodišče ni upoštevalo. Poudarja, da se je za nakup teh nepremičnin odločila sama, nakup ni bil opravljen za potrebe skupnega premoženja, toženec ni nič prispeval k odplačilu kredita. Posledično sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju, do česar se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Ker je upoštevalo le zakonsko domnevo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno je ugotovilo dohodke. Od leta 2011 do 2016 je ona prispevala 80,66 % dohodkov v gospodinjstvo, toženec le 19,34 %. Od leta 2013 dalje je imel vsako leto večkrat blokiran transakcijski račun, leta 2018 je imelo njegovo podjetje izgubo, potreboval je kredit, ki še vedno ni odplačan in je hipoteka vknjižena na hiši, ki je skupno premoženje. V decembru 2020 je prejela poziv Odvetniške pisarne ... za razdružitev solastnine parc. št. 528/1 in 528/2; iz priloženega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah N 9/2004 izhaja, da je B. B. prejela parcelo 528/1 v izmeri 417,90 m2, ostali solastniki pa preostale nepremičnine, zato parcela 528/1 v izmeri 439 m² ne more predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank. Da navedeni sklep sodišča ni bil realiziran, do sedaj ni vedela. Nepremičnine 527/1, 527/2, 527/3 in 527/4, katerih 1/2 je podarila tožencu, so njeno posebno premoženje, njeno posebno premoženje je tudi 35.000 EUR, kolikor je prejela na račun izplačila dediščine po očetu. Dokazala je, da je 20.000 EUR porabila za povračilo kredita za dokončanje hiše, 15.000 EUR pa je porabila za nakup notranje opreme v hiši in tlakovanje dvorišča. Njene navedbe kaj je kupila za 15.000 EUR, je sodišče prezrlo in brez ustrezne dokazne ocene zaključilo, da denar ni bil porabljen za skupno premoženje. Nekritično je sledilo navedbam toženca o njegovem posebnem premoženju. Kupnino za BMW je porabil za nakup gospodarskega vozila Mercedes Sprinter, ki ni predmet tega postopka. Toženec tudi ni izkazal pomoči njegovega očeta v znesku 20.000 DEM. Ne strinja se, da se sodišču ni treba opredeljevati do navedb in dokazov o tem, da toženec preživlja novo partnerko, o njegovem brezdelju, o dolgovih in neplačilu posojila. Napačna je ugotovitev, da ni izkazala, da je prejemala poleg rednega dohodka še dohodke iz naslova popoldanskega dela. Predložila je dokazila glede višine svojih dohodkov za obdobje od leta 2001 dalje, toženec pa jih ni predložil. Bančni izpiski ne predstavljajo toženčevega dejanskega dohodka, njegov dejanski dohodek je razviden iz poslovnega poročila za njegovo podjetje in vsakoletnih dohodninskih odločb, izpovedbe prič C. C. in D. D. so neizkazane. Toženec višine svojih dohodkov ni dokazal, saj v spis ni želel vložiti bilanc in dohodninskih odločb. Sodišče je prezrlo njene navedbe o najetih kreditih za odplačilo toženčevih dolgov. V posledici navedenega je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede višine dohodkov.

4. Toženec se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (točka VII izreka izpodbijane sodbe). Meni, da je uspeh tožnice minorn; uspela je z delom zahtevka, katere nepremičnine spadajo v skupno premoženje, sam pa je v celoti uspel z zahtevkom po nasprotni tožbi. O stroških bi moralo sodišče odločiti po prvem odstavku 154. člena ZPP. Podrejeno uveljavlja, da se izpodbijani sklep v stroškovnem delu ne da preizkusiti.

5. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnica lahko okoliščino, da je bila sklenjena darilna pogodba, uveljavlja le v postopku delitve skupnega premoženja, saj bi bila z vrnitvijo darila zaradi njegovega prispevka k nastanku skupnega premoženja obogatena. Podarjene nepremičnine so namenjene neposredni rabi stanovanjske hiše in tvorijo funkcionalno celoto, pravilno je tudi stališče, da ta kompleks nepremičnin tvori novo stvar. Vse, kar sta s tožnico pridobila v času trajanja zakonske zveze odplačno, predstavlja skupno premoženje. Tožničino prepričanje, da ni nič prispeval k odplačilu posojila in gre zato za njeno posebno premoženje, je zmotno. Tožničine navedbe glede parcele 528/1 so prepozne, razen tega sklep sodišča ni predložen v celoti in ni jasno ali je pravnomočen. Deleže na skupnem premoženju je sodišče pravilno ugotovilo, saj tožnica ni zmogla svojega dokaznega bremena v zvezi z večjim deležem. Lastnoročno pritožbo pa je treba zavreči, ker jo je napisal A. A. **Presoja višjega sodišča**

6. T.i. lastnoročna pritožba tožnice je v resnici rokopis A. A., ki je bil zaslišan kot priča. V njem dopolnjuje svojo izpovedbo ter podaja svoje videnje zadeve. Vsebinsko gre za pisno izjavo priče, ki je podana šele v pritožbenem postopku in je višje sodišče skladno z določili 337. člena ZPP ne upošteva, zato nanjo ne bo odgovarjalo.

**_Pritožba tožnice je delno utemeljena, posledično je utemeljena pritožba toženca zoper stroškovno odločitev._**

7. Premoženjski režim med zakoncema je kogentne narave. Po razvezi zakonske zveze se v primeru spora sodno ugotovi, katero premoženje sodi v skupno premoženje in kakšni so deleži bivših zakoncev na skupnem premoženju; slednje se ugotavlja po kriterijih iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanju zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Gre za skupnost vseh vrednostno ocenljivih pravic, ki pripadajo obema skupaj po nedoločenih deležih. Vse z delom v času trajanja zakonske skupnosti pridobljeno premoženje torej sodi v skupno premoženje, ne glede na to, kateri od zakoncev je vpisan v zemljiški knjigi, kdo je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem2 in kateri od zakoncev je prispeval denar za plačilo obrokov.3 Vprašanje dolgov skupnega premoženja se rešuje po pravilih obligacijskega prava (56. člen ZZZDR). Relevantno je celotno obdobje, ko sta zakonca živela skupaj. Pomembno je, kaj zakonca z delom ustvarita, ne za katere potrebe družine se določen zaslužek potroši. Večji denarni vložki enega partnerja, vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, večja skrb za družino in ohranjanje premoženja vplivajo na velikost deležev na skupnem premoženju.

8. Enotno stališče sodne prakse je, da so v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev, če so bila tako obsežna, da je premoženje spremenilo identiteto, povzročila transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek v skupno premoženje4. 9. Nesporno je, da je tožnica solastninski delež 1/2 nepremičnin, ki so bile njeno posebno premoženje, saj jih je podedovala po očetu, podarila tožencu, zato je v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik parc. št. 527/1, 527/2, 527/3 in 527/4 do 1/2. Na teh nepremičninah sta v času trajanja zakonske zveze zgradila hišo, uredila veliko tlakovano dvorišče in zelenico okoli hiše. Iz mnenja izvedenca in v spis vloženih fotografij je razvidno, da gre za funkcionalno celoto. Ni pomembno za presojo, kaj je potrebno za funkcioniranje hiše (ne gre za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi), odločilno je, kakšno premoženje sta pravdni stranki pridobili tekom zakonske zveze. Zgradila sta hišo in uredila njeno okolico tako, da je nastala nova stvar. Zato je treba vse parcele, ki predstavljajo funkcionalno celoto na naslovu ... obravnavati skupaj. Odločitev, da tožbeni zahtevek za vrnitev podarjenega solastniškega deleža le na parc. št. 527/3 in 527/4 že iz razloga, ker nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, saj gre za funkcionalno celoto, ni utemeljen (točka 18 obrazložitve izpodbijane odločbe), je pravilna. Ker je treba tožbeni zahtevek iz točke III odločbe sodišča prve stopnje zavrniti že iz tega razloga, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe v zvezi z zahtevkom za vrnitev darila ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in potrdilo točko III izreka prvostopenjske odločbe (353. člen ZPP).

10. Pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja in deležev na njem pa je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

11. Ker je presodilo, da ni utemeljen tožbeni zahtevek za vračilo darila, dveh tožencu podarjenih parcel sodišče ni upoštevalo pri presoji, kar je povzročilo, da skupnega premoženja pravdnih strank ni obravnavalo celovito. Na posebnem premoženju tožnice (podedovanih nepremičninah), del katerega je podarila zakoncu, sta s skupnim vlaganjem sredstev in dela ustvarila novo stvar. S tem je prišlo do transformacije tožničinih nepremičnin v skupno premoženje pravdnih strank. V takem primeru se zakoncu dano darilo „vrne“ na način, da se pri določanju deležev zakoncev na skupnem premoženju upošteva kot posebno premoženje darovalca.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za nastanek skupnega premoženja ni potrebna posebna volja in ni pomembno kdo in zakaj se je odločil za nakup solastniškega deleža parcel, ki so bile nesporno kupljene v času trajanja njune življenjske skupnosti (prodajna pogodba sklenjena 27. 10. 2010, priloga A 83), zato tudi nepremičnine parc. št. 528/1, 528/2 in 530 do deleža 2/10 sodijo v skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je izkazala, da je dopis s pozivom B. B. prejela po zaključku glavne obravnave v tej zadevi, zato je višje sodišče pritožbene navedbe v zvezi z delitvijo parc. št. 528/1 upoštevalo. Glede na zemljiškoknjižne podatke pritožbene navedbe, da ne more soditi v skupno premoženje, niso utemeljene. S trditvami, da se neka sodna odločba, za katero niti ni izkazano, da je pravnomočna, ni izvedla, tožnica ni izkazala, da njen solastniški delež na nepremičninah ne sodi v skupno premoženje. Kakšna je kvadratura nepremičnine, na presojo, ali sodi v skupno premoženje, ne vpliva.

13. Ker je skupno premoženje praviloma nedeljiv pravni pojem, bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo v okviru materialno procesnega vodstva pravdni stranki vzpodbuditi k postavitvi ustreznega tožbenega zahtevka.

14. Utemeljeno tožnica opozarja, da sodišče ni ugotavljalo oziroma upoštevalo dohodkov v celotnem obdobju življenjske skupnosti. Ni nepomembno za razsojo, da naj bi promet v toženčevem poslu od leta 2011 bistveno upadel, da je imel dolgotrajno izgubo, ki jo je pokrival z najemanjem kreditov. Pomembni so zaslužki bivših zakoncev skozi celotno obdobje skupnega življenja, ne glede na to, kdaj je pridobljen posamezen predmet skupnega premoženja. Ko je skupno premoženje ustvarjeno, ga je treba vzdrževati, še naprej nastajajo potrebe družine, itd. Šele po prenehanju zakonske skupnosti se ne morejo spremeniti deleži na skupnem premoženju, zato ni relevantno kdo odplačuje kredite po prenehanju življenjske skupnosti5. 15. V zvezi s pritožbenimi navedbami o izkazanosti dohodkov pravdnih strank višje sodišče pojasnjuje, da imajo v pravdnem postopku posamezni dokazi načeloma enako dokazno vrednost; sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Zato ni nujno, da se dohodki izkazujejo le z dohodninskimi odločbami in bilancami. Je pa treba, da stranka izpodbije zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju, dejstva, ki utemeljujejo višji delež enega zakonca, dokazati s stopnjo prepričanja. Trditveno in dokazno breme, da je denarna sredstva, ki jih je pridobila na račun izplačila dediščine po očetu, vložila v skupno premoženje, je na tožnici, torej mora izkazati, da je (tudi) 15.000 EUR porabila za skupne potrebe družine. Višje sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tudi toženec uspel dokazati, da je vložil v skupno premoženje svoje posebno premoženje - s prodajo vozila BMW pridobljena sredstva. Da vozilo Mercedes, za katerega je porabil del prejete kupnine, ni predmet tega postopka, ni pomembno, glede na to, da je šlo za vozilo, s pomočjo katerega je ustvarjal dohodek, to je skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbene navedbe glede 20.000 DEM pomoči toženčevega očeta, ob dejstvu, da sodišče te pomoči ni štelo kot posebno premoženje toženca, niso razumljive.

16. Zaradi materialnopravno napačnih stališč, opisanih v predhodni obrazložitvi, sodišče prve stopnje skupnega premoženja pravdnih strank ni obravnavalo v celoti in ni ugotavljalo celih sklopov pravno relevantnih dejstev. To bo moralo storiti v ponovljenem postopku, saj bo le na ta način pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je višje sodišče moralo ugoditi pritožbi tožnice v delu, ki se nanaša na ugotovitev skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem ter zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je že izvedlo večino dokazov in jih bo v ponovljenem sojenju lahko le ponovno ocenilo, drugostopenjsko sodišče pa bi jih moralo zaradi zagotovitve načela neposrednosti ponovno izvajati. To pomeni, da se zaradi vrnitve zadeve na prvo stopnjo postopek ne bo bistveno podaljšal. Razen tega bi bila v okoliščinah konkretnega primera (o delu skupnega premoženja se ni odločalo in tudi ne o celem relevantnem obdobju) strankama kršena pravica do pravnega sredstva, če bi sodišče druge stopnje v celoti meritorno odločilo.

17. Po obrazloženem bo treba za materialnopravno pravilno razsojo o obsegu skupnega premoženja pravdnih strank in njunih deležev na njem ugotoviti, koliko napram celotnemu skupnemu premoženju (nepremičnine na naslovu ... in v letu 2010 kupljen solastniški delež 2/10 nepremičnin) predstavljajo nepremičnine, ki so bile posebno premoženje tožnice. Kaj predstavljajo v letu 2010 kupljene nepremičnine v naravi oziroma kakšna je vrednost 2/10 teh nepremičnin, ni raziskano. Za ugotovitev tega dejstva je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato bo treba angažirati izvedenca oziroma dopolniti že izdelano mnenje izvedenca s temi ugotovitvami. Ker se lahko delež določa le na skupnem premoženju kot celoti, mora sodišče, tudi če tožbeni zahtevek ne obsega celotnega (znanega) skupnega premoženja odločiti o njem celovito; dosojena deleža veljata tudi za vse tisto skupno premoženje, ki ni zajeto v zahtevku.

18. Ker je v tem razveljavitvenem sklepu opravljeno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), ne velja prekluzija glede morebitnega navajanja novih dejstev in dokazov, ki so v zvezi z navedenimi pravnimi stališči. 19. Ker je v pretežnem delu razveljavilo izpodbijano sodbo, je višje sodišče skladno z četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo. Posledično je ugodilo tudi toženčevi pritožbi.

1 Vse nepremičnine so v k. o. X, zato jih sodišče v nadaljevanju ne bo več označevalo z k. o. 2 Prim. odločbe VS RS II Ips 442/2008, II Ips 595/2008. 3 Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 348/2008. 4 Prim. odločbe VS RS II Ips 688/96, II Ips 15/97, II Ips 26/97, II Ips 191/2018. 5 Gl. npr. odločbo VS RS II Ips 869/2008.