Jedro

Ugotavljanje posebnih (kvalifikatornih) okoliščin po 89. členu ZDR sodi med ugotavljanje dejanskega stanja. Po prvem odstavku 370. člena ZPP-77 ima sodišče druge stopnje le dve možnosti. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na sodišču prve stopnje lahko razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje ali pa samo opravi glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje ni tako ravnalo, temveč je brez ponovljenega dokaznega postopka ugotovilo, da so dane posebne okoliščine po 89. členu ZDR. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Posebne posledice so dejanska podlaga ugotavljanja pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki jih morajo ugotoviti disciplinski organi delodajalca, v dokaznem postopku pa jih preizkusi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato ne sme samo, mimo določbe prvega odstavka 370. člena ZPP-77, ugotavljati posebnih (hujših, kvalifikatornih) okoliščin oziroma posledic.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o suspenzu (točka 1. b) izreka prvostopne sodbe) zavrže. V preostalem delu se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v točkah 1. a) in 2. razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Zavrnilo je tudi nadaljne zahtevke za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 10. 1994 dalje, prav tako pa tudi zahtevek za razveljavitev sklepov o suspenzu. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku glede priznanja letnega dopusta in plačila razlike regresa za letni dopust. Tožniku je naložilo plačilo stroškov tožene stranke.

Pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopne sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik 13. 7. 1998 vložil revizijo (Vrhovnemu sodišču je bila predložena 3. 10. 2001) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obsežnih navedbah ponuja svojo razlago, zakaj ni storil očitane kršitve konkurenčne prepovedi. Bistvo teh navedb je v trditvi, da tožena stranka ni odkupovala višenj in bezga, zato odprtje akreditiva za drugo družbo za nakup teh sadežev ni moglo vplivati na interese tožene stranke. Iz istega razloga tudi ni podlage za zaključek sodišča druge stopnje, da je obstajala kvalifikatorna okoliščina in sicer bistvena motenost delovnega procesa, ki je pogoj za zakonitost ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Navaja še, da disciplinski organi sploh niso ugotavljali njegove odgovornosti, ampak je to storilo sodišče samo. Sodišče naj bi tudi nepravilno štelo podpis naloga za odprtje akreditiva za opravljanje dejavnosti. Sodišče druge stopnje naj bi bistveno kršilo določbe postopka, ker se sploh ni opredelilo do pritožbe glede očitane kršitve izostanka z dela, glede suspenza in glede stroškov postopka.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odstranitvi tožnika z dela (suspenzu) ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. Po 25. členu ZDSS revizija ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na odstranitev z dela ali iz organizacije. V tem delu je bilo treba revizijo zato zavreči (392. člen ZPP-77).

V preostalem delu je revizija utemeljena iz naslednjih razlogov.

S sklepom disciplinske komisije z dne 8. 7. 1994 je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po prvem in drugem odstavku 7. člena (takrat še veljavnima) Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR/90) in lažjo kršitev po 5. točki 5. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti. Hujšo kršitev je storil s tem, da je 27. in 28. 6. 1994 podpisal sporočilo o otvoritvi akreditiva za podjetje A. S., d.o.o., lažjo kršitev pa s tem, da je dne 29. 6. 1994 neupravičeno izostal z dela. Z neupravičenim izostankom je toženi stranki povzročil škodo v višini 3.344,00 SIT, glede škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi pa je disciplinska komisija sklenila, da "se odškodninski postopek nadaljuje, ker je potrebno zbrati dokazni material" in je zato odločanje o odškodninski odgovornosti tožnika preložila. Delavski svet tožene stranke je ugovor tožnika zavrnil kot neutemeljen.

Po določbi prvega odstavka 7. člena ZDR/90 delavec ni smel za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije ali delodajalca. Ravnanje v nasprotju s to prepovedjo, je po drugem odstavku 7. člena ZDR/90 opredlejena kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Po 89. členu ZDR/90 se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja "ogroženo življenje in zdravje delavcev, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca." Disciplinski organi tožene stranke okoliščin iz 89. člena ZDR/90 niso ugotavljali. Povzročitev škode je disciplinska komisija ugotovila zaradi enodnevnega neupravičenega izostanka z dela. Ker pa gre za lažjo kršitev delovne obveznosti, zanjo tudi ob ugotovljenem obstoju škode (če pustimo ob strani vprašanje, ali gre tudi za "večjo škodo") ni mogoče izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Škode, ki bi lahko bila povzročena s kršitvijo konkurenčne prepovedi, pa disciplinska komisija nedvomno ni ugotavljala, saj je odločanje o tem preložila. Tako ni bilo ugotovljeno, ali je sploh nastala kakšna škoda oziroma ali bi sploh lahko bila povzročena kakšna škoda, s tem pa tudi ne ali gre za večjo škodo. Drugih okoliščin iz 89. člena ZDR/90 odločba disciplinske komisije niti ne omenja. Pri tem je treba upoštevati, da je vpliv nelojalnega ravnanja delavca na interese organizacije oziroma delodajalca element kršitve delovne obveznosti po prvem odstavku 7. člena ZDR/90 in ne ena od kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR/90. Tudi sodišče prve stopnje okoliščin iz 89. člena ZDR/90 ni ugotavljalo. Ugotovilo je le, da je tožnik kršil zakonsko konkurenčno prepoved in s tem ogrozil interese tožene stranke, ter, da je kršitev storil "zavestno, vedoma in hoteno". Šele sodišče druge stopnje je presodilo, da so kvalifikatorne okoliščine podane. Štelo je, da zadostuje že domneva, da bi (zaradi ravnanja tožnika) lahko bil bistveno moten delovni proces.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP-77 v zvezi s 370. členom ZPP-77 (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP-77), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Ugotavljanje posebnih (kvalifikatornih) okoliščin po 89. členu ZDR sodi med ugotavljanje dejanskega stanja. Po prvem odstavku 370. člena ZPP-77 ima sodišče druge stopnje le dve možnosti. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na sodišču prve stopnje lahko razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje ali pa samo opravi glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje ni tako ravnalo, temveč je brez ponovljenega dokaznega postopka ugotovilo, da so dane posebne okoliščine po 89. členu ZDR/90. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 4. člena konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija) lahko delavcu preneha delovno razmerje tudi zaradi njegovega obnašanja, torej zaradi njegovih disciplinskih kršitev (kršitev delovnih obveznosti). Po navedeni določbi je prenehanje delovnega razmerja dovoljeno le zaradi resnega razloga. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po definiciji iz 4. člena Konvencije, je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Posebne (kvalifikatorne) okoliščine, ki so urejene v 89. členu ZDR/90, glede na slovensko pravno utreditev sodijo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena Konvencije. To pomeni, da mora te okoliščine ugotavljati delodajalec, ker bi njihovo (poznejše) ugotavljanje v dokaznem postopku pred sodiščem lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius).