Jedro

Ustavno odločbo št. U-I-300/04-25 z dne 02.03.2006 je sodišče dolžno uporabiti tudi v primerih, ko je izvršilni naslov, ki je podlaga predmetne izvršbe, bil izdan in postal pravnomočen pred izdajo te ustavne odločbe.

S sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, ni tudi pravnomočno odločeno o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti, ker trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oziroma določen. O višini terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, pod točko 2. izreka ugodilo ugovoru dolžnika po izteku roka in izvršbo dovoljeno s sklepom z dne 06.04.2005, opr. št. In 2005/00104 ustavilo, v točkah 3. do 5. izreka odločilo o izbrisu zaznamb sklepa o izvršbi v zemljiških knjigah Okrajnih sodišč v Mariboru, Šentjurju pri Celju in Celju, v 6. točki izreka pa upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka v višini 251,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper 2. do 6. točko izreka citiranega sklepa se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično uporabilo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004 z dne 02.03.2006 in ugotovilo, da je dolžnik svoj dolg do upnika poravnal v celoti, pri tem pa se ni opredelilo do navedb upnika v odgovoru na ugovor. Ker je izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik predlagal predmetno izvršbo, bil izdan in tudi postal pravnomočen pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04, prvostopenjsko sodišče te odločbe Ustavnega sodišča ne bi smelo uporabiti, predvsem glede na določilo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) in glede na načelo stroge formalne legalitete. Z izpodbijano odločitvijo je namreč prvostopenjsko sodišče poseglo v pravnomočen izvršilni naslov, kar pa glede na stališče teorije in sodne prakse ni mogoče. Če bi takšno stališče obveljalo, bi to pomenilo, da je upnik v neenakem položaju s preostalimi upniki, neodvisno od možnosti svojega ukrepanja in da je po drugi strani dolžnik bil nagrajen za zavlačevanje z izvršbo, saj se je s spremembo tolmačenja pravne ureditve izognil plačilu svojega dolga. Upnik je v odgovoru na ugovor dolžnika navedel, da je njegova celotna terjatev bistveno višja od prejetega delnega plačila, prvostopenjsko sodišče pa je drugače kot dolžnik izračunalo terjatev, pri tem pa je štelo, da je dolžnik terjatev povsem pravilno poravnal, kar je že samo s seboj v nasprotju. Dolžnikovo plačilo je zato šteti kot delno plačilo v skladu z 288. čl. OZ oz. prej 313. čl. ZOR, pri čemer upnik opozarja, da se vrstni red poplačil lahko spremeni le ob izrecnem dogovoru z upnikom, na kar pa upnik ne pristaja. Dolžnik tako nima možnosti izbire, kaj se bo iz delnega poplačila dejansko plačalo. Upnik je zato predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, dolžniku pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ob uporabi stališča, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006, obračunalo koliko je znašal dolžnikov dolg iz naslova glavnice in zakonskih zamudnih obresti na dan 01.01.2002, ko so le-te nehale teči, ter pri tem ugotovilo, da je terjatev upnika iz naslova glavnice in zakonskih zamudnih obresti od glavnice na dan 01.01.2002 znašala 14.724,93 EUR, poleg tega pa je dolžnik upniku dolgoval tudi iz naslova pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (01.02.2007) znesek 1.276,11 EUR, iz naslova izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa še 446,63 EUR, skupaj torej 16.447,67 EUR. Poleg tega je dolžnik upniku plačal tudi nadaljnje izvršilne stroške, ki jih je upnik priglasil v vlogah z dne 12.04.2006, z dne 06.10.2006 in z dne 17.11.2006 ter stroške odgovora na ugovor, čeprav o vseh teh stroških sodišče še ni odločilo. Skupaj je iz naslova teh stroškov dolžniku upniku plačal še 440,86 EUR. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je dolžnik upniku na dan plačila dolgoval 16.888,53 EUR, nesporno pa je bilo, da je dolžnik upniku dne 31.1.2007 plačal 17.359,38 EUR. Dolžnik je namreč poleg dolgovanih 16.888,53 EUR plačal tudi stroške izvršitelja v višini 111.528,00 SIT oz. sedaj 465,40 EUR, ki jih upnik še niti ni priglasil. Sicer držijo pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče drugače izračunalo terjatev kot dolžnik in pri tem štelo, da je kljub temu dolžnik svoj dolg poravnal v celoti, vendar si te ugotovitve niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je dolžnik plačal celo več, kot naj bi znašal njegov dolg po obračunu sodišča. Pri tem pa je tudi pravilno uporabilo 288. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da se v primeru, ko dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Glede na to, da je dolžnikovo plačilo zadoščalo za poplačilo celotnih zakonskih zamudnih obresti, vseh (celo nepriglašenih) stroškov izvršilnega postopka in celotne glavnice, se vprašanje uporabe 288. člena OZ sploh ni izpostavilo. Zato so upnikove pritožbene navedbe o tem, da se lahko vrstni red poplačil spremeni le ob izrecnem dogovoru z upnikom, na kar pa upnik ni pristal, povsem neutemeljene.

Sicer pa je bistvo pritožbe upnika v tem, da zahteva v konkretnem primeru uporabo določbe čl. 44 ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred njim, ko je razveljavitev pričela učinkovati, če do tega dni ni bilo o njih pravnomočno odločeno, oziroma zahteva neuporabo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006, ker je izvršilni naslov, ki je bil podlaga te izvršbe, bil izdan in postal pravnomočen pred izdajo ustavne odločbe št. U-I-300/04. Samega načina izračunavanja teka zakonskih zamudnih obresti in višine zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov ter izvršilnih stroškov, upnik v svoji pritožbi ne izpodbija, temveč trdi le, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zakonske zamudne obresti od glavnice obračunati le do 01.01.2002, temveč vse do plačila tj. do 01.02.2007, ker njegova terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice temelji na sodbi, ki je bila izdana in tudi postala pravnomočna pred izdajo ustavne odločbe št. U-I-300/04. Zato je najprej bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali in v kolikšni meri se pravnomočnost razteza tudi na tisti del izreka sodbe, ki dolžnika zavezuje k plačilu zamudnih obresti od določenega dneva dalje do plačila. Na to vprašanje pa je odgovorilo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up 227/05-19 z dne 24.05.2007, ko je zapisalo, da je sicer s sodbo pravnomočno odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti po temelju, s sodbo pa ni bilo tudi pravnomočno odločeno o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti, ker trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oziroma določen. O višini terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti. Enako stališče je Ustavno sodišče RS zastopalo v odločbi št. Up 699/05 z dne 05.07.2007, prav tako pa je iz odločitve Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 49/2001 razvidno stališče, da bodoče obresti niso judikatna terjatev. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje (ne glede na določbo čl. 44 ZUstS) bilo dolžno kot materialno pravo v zvezi z ugovorom dolžnika po izteku roka (56. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) uporabiti določbo čl. 376 OZ in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I 300/04-25 dne 2.3.2006 in ju je tudi pravilno uporabilo. Prav tako je iz ustavnih odločb št. Up 227/05 in št. Up 699/05 razvidno stališče Ustavnega sodišča RS, da bi neuporaba ustavne odločbe št. U-I-300/04 v primerih kot je obravnavani, pomenila kršitev dolžnikove pravice iz II. odstavka 14. člena Ustave RS, torej načela enakosti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z uporabo ustavne odločbe št. U-I-300/04 prvostopenjsko sodišče poseglo v pravnomočen izvršilni naslov in upnika postavilo v neenak položaj s preostalimi upniki ter dolžniku omogočilo zlorabo postopka z zavlačevanjem izvršbe. Pritožba upnika je v zato v tem delu neutemeljena.

Prav tako je neutemeljena upnikova pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz 3. do 6. točke izreka izpodbijanega sklepa, saj upnik glede teh odločitev ne navaja nobenih konkretnih razlogov, zakaj naj bi bile napačne. Izbris zaznambe izvršbe v zemljiških knjigah predstavlja le razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj, kar je posledica določbe II. odstavka 76. člena ZIZ, ki določa, da kadar sodišče ustavi postopek, s tem razveljavi tudi opravljena izvršilna dejanja. Odločitev o dolžnosti upnika, da dolžniku povrne stroške postopka z ugovorom po izteku roka (točka 6. izreka), pa je v skladu z določbo V. odstavka 38. člena ZIZ.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje upnikovo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da svoje pritožbene stroške krije sam (čl. 165/I ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).