Jedro

Gradbeni zakon (GZ), veljaven v času odločanja, ne zahteva gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, ampak se ta lahko izvede na podlagi prijave začetka gradnje.1 Izdano in za tožnika sporno gradbeno dovoljenje tako v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo več pogoj in podlaga za odstranitev objektov. Za to, da investitor odstrani objekte, spornega gradbenega dovoljenja ne potrebuje več. Odločanje o zakonitosti tega dovoljenja tako v ničemer ne spremeni pritožnikovega pravnega položaja. Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji spornega dovoljenja sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj sporno dovoljenje ni več pogoj oziroma podlaga za odstranitev objektov. To hkrati pomeni, da pritožnik za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega postopka, ki ga je začel s tožbo, očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2524/2017-22 z dne 11. 10. 2018 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper III. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2524/2017-22 z dne 11. 10. 2018 se zavrže. III. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo in sklepom zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-70/2017-20 z dne 26. 4. 2017 (I. točka izreka); zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 351-70/2017-22 z dne 9. 5. 2017 (II. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka); zahtevo stranke z interesom za povrnitev stroškov pa zavrnilo (IV. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana družbi I., d. o. o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu), izdala gradbeno dovoljenje za odstranitev več objektov na tam navedenih zemljiščih pod tam navedenimi pogoji. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnila tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov upravnega postopka.

2. V obrazložitvi sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, se to sklicuje na 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano v času veljavnosti Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je določal, da se objekt lahko odstrani na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). S 1. 6. 2018 pa je bil uveljavljen Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki je v prvem odstavku 125. člena s tem dnem določil prenehanje veljavnosti ZGO-1, v drugem odstavku 5. člena pa, da se odstranitev objekta lahko začne na podlagi prijave začetka gradnje. To pomeni, da lahko stranka z interesom zakonito odstrani predmetne objekte ne glede na obstoj oziroma zakonitost izpodbijane odločbe, zato ta očitno ne posega (več) v tožnikov pravni položaj, in je zato tožbo zavrglo. Odločitev o stroških tožeče in tožene stranke pa je oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) s pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, izpodbija I. in III. točko izreka sodbe in sklepa. Poudarja, da je bil postopek izdaje spornega gradbenega dovoljenja v celoti voden v času veljavnosti ZGO-1 in je tudi tožbo vložil v času njegove veljavnosti, zato bi moralo sodišče prve stopnje, glede na prvi odstavek 106. člena GZ, postopek dokončati po določbah ZGO-1, in zakonitost spornega dovoljenja presojati po ZGO-1 in ne po GZ. Meni, da drugačno ravnanje pomeni poseg v načelo zakonitosti in odstop od sodne prakse. Navaja, da je že v tožbi izpostavil varovanje svojega pravnega interesa in je ob njeni vložitvi računal, da bo sodišče o njej odločilo po vsebini, takoj po vložitvi. Meni, da sprememba predpisa tekom odločanja sodišča prve stopnje, ne more vplivati na obstoj procesne predpostavke, če to v tem predpisu ni izrecno navedeno. Drugačna razlaga pomeni poseg v ustavni pravici enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Odgovor na pritožbo je vložila stranka z interesom. Predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zadevi je sporno, ali je pritožnik v času odločanja sodišča prve stopnje izkazoval pravni interes za vsebinsko presojo tožbe. Pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev tožbe mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora. Navedeno pomeni, da mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, ves čas postopka izkazovati pravni interes. Ta mora biti lasten, neposreden in konkreten. Obstajati mora torej potreba po pravnem varstvu, saj samo to, ob ugodni odločitvi sodišča, lahko spremeni tožnikov pravni položaj. Za presojo pravnega interesa pa ni relevantna vsaka sprememba tega položaja, ampak le taka, ki bi z razveljavitvijo ali odpravo akta privedla do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja. Ves čas upravnega spora mora biti zato kot verjetno izkazano, da bi ugoditev tožbi pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. 7. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da GZ, veljaven v času odločanja, ne zahteva gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, ampak se ta lahko izvede na podlagi prijave začetka gradnje.1 Izdano in za tožnika sporno gradbeno dovoljenje tako v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo več pogoj in podlaga za odstranitev objektov. Za to, da investitor odstrani objekte, spornega gradbenega dovoljenja ne potrebuje več. Odločanje o zakonitosti tega dovoljenja tako v ničemer ne spremeni pritožnikovega pravnega položaja. Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji spornega dovoljenja sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj sporno dovoljenje ni več pogoj oziroma podlaga za odstranitev objektov. To hkrati pomeni, da pritožnik za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega postopka, ki ga je začel s tožbo, očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja.

8. V pritožbi pritožnik take (zanj ugodne) spremembe pravnega položaja niti ne navaja. Le pavšalno omenja, da izpodbijani akt posega v njegov pravni položaj in je zato izkazan pravni interes za tožbo. Ne navede pa konkretnih razlogov, zaradi katerih izpodbijano gradbeno dovoljenje za odstranitev objektov na zemljiščih v lasti investitorja posega v njegov pravni položaj in tudi ne, katero lastno, neposredno in konkretno pravno korist bi ob zanj ugodnem izidu spora dosegel. Sodišču prve stopnje očita kršitev načela zakonitosti in odstop od sodne prakse, ker izpodbijanega akta ni, glede na prvi odstavek 106. čelna GZ2, presojalo po določbah ZGO-1. Ob tem pa spregleda, da prav zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ki je procesna predpostavka za vsebinsko presojo tožbe, do take vsebinske presoje in posledično uporabe materialnega prava sploh ni prišlo. Zato so ti njegovi ugovori pravno nepomembni. Ob tem tudi dejstvo, da je tožnik ob vložitvi tožbe pravni interes (morda) še imel, na odločitev o zavrženju tožbe, zaradi neobstoja ene od procesnih predpostavk, ne vpliva, saj morajo biti te izpolnjene ves čas postopka.

9. Glede pritožbenega očitka kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ju pritožnik gradi zgolj na svojem nestrinjanju z razlogi odločitve, vendar ne pojasni in ne konkretizira vsebine zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Njegov očitek je torej vsebinsko nekonkretiziran, zato se Vrhovno sodišče do njega niti ne more opredeliti.

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

**K II. točki izreka**

11. V pritožbi je pritožnik izrecno navedel, da izpodbija tudi III. točko izreka sodbe in sklepa, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Odločitev o stroških postopka je odločitev o stranskem zahtevku, ki je v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati s posebno pritožbo. Razloge za to je Vrhovno sodišče že navedlo v svojih odločbah (tako Vrhovno sodišče že v svojih sklepih I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019 in I Up 8/2019 z dne 29. 5. 2019) in jih na tem mestu ne ponavlja. Ker stroškovnega dela odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo, odločitev o stroških tudi ni predmet samostojne vsebinske presoje, če se izpodbija skupaj z odločitvijo o tožbi. V takih primerih Vrhovno sodišče o stroških postopka odloči v skladu s 165. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu.

**K III. točki izreka**

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

13. Vrhovno sodišče je ocenilo, da navedbe v odgovoru na pritožbo k rešitvi zadeve niso pripomogle, zato stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 GZ namreč v 5. členu, ki ima naslov "gradnja brez gradbenega dovoljenja", v drugem odstavku določa, da se odstranitev objektov lahko začne na podlagi prijave začetka gradnje. 2 Ta določa, da se postopki začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1.