Jedro

Dejstva, nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba, so lahko podlaga za nov zahtevek in za novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne morejo pa biti podlaga za obnovo postopka v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Občine Krško št. 410-148/2010 0501 z dne 13. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Občina Krško postopek o obravnavi vloge A.A. za dodelitev nadomestila zaradi omejene rabe prostora, končan z odločbo št. 410-148/2010 0501 z dne 30. 5. 2011, obnovila po uradni dolžnosti v obsegu, da se ugotovi pravica do dodelitve nadomestila zaradi omejene rabe prostora. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila tožniku dne 30. 5. 2011 izdana odločba o dodelitvi nadomestila zaradi omejene rabe prostora v višini 500,00 EUR bruto. Po pravnomočnosti odločbe pa je organ prve stopnje dne 8. 7. 2011 s strani Geodetske uprave Republike Slovenije prejel podatek, da je Občina Krško v letu 2008 pristopila k izdelavi grafičnih podlag, ki so služile za izdelavo seznama upravičencev do nadomestila zaradi omejene rabe prostora. V ta namen je Občina Krško v letu 2009 pridobila podatke o hišnih številkah iz Geodetske uprave RS. V juniju 2011 pa je Občina Krško za potrebe preveritve geodetskih podatkov ponovno zaprosila za podatke o hišnih številkah Geodetske uprave RS. Prejela jih je 8. 7. 2011. Iz novih podatkov izhaja, da se grafična enota z oznako B. št. X., ne nahaja več znotraj krožnega območja 1500 m, ob primerjavi obeh grafičnih podlag. Zato upravni organ ugotavlja, da je prišlo v vmesnem obdobju do spremembe registra prostorskih enot v delu, ki se nanaša na hišne številke. Meni, da je na podlagi navedenega podan obstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Glede na to, da je za nova dejstva izvedel 8. 7. 2011, meni, da je v skladu z drugim odstavkom 263. člena ZUP izpolnjen tudi rok, na katerega je organ vezan, da začne obnovo postopka po uradni dolžnosti.

Župan Občine Krško je s svojo odločbo št. 410-365/2011 (0301) z dne 17. 10. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da v celoti sledi ugotovitvam in navedbam organa prve stopnje glede odločitve o obnovi postopka in razlogih zanjo. Ugotavlja, da je obnovitveni razlog v celoti podan ter da je odločitev prvostopnega organa, da začne postopek po uradni dolžnosti, pravilna. V celoti je tudi spoštovan rok, ki ga ZUP določa za obnovo postopka.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo davčnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je tožnik 16. 5. 2011 podal pri toženi stranki odločbo za dodelitev denarnega letnega nadomestila zaradi omejene rabe prostora. Tožena stranka je pri odločanju upoštevala, da je stanovanjska hiša, v kateri prebiva tožnik, znotraj krožnega območja 1500 m pasu od središča Jedrskega reaktorja Krško. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da naj bi po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica, tožena stranka dobila nove podatke glede krožnice polmera 1500 m pasu. Podatki naj bi se razlikovali glede na podatke, ki so toženi stranki služili pri izdaji odločbe z dne 30. 5. 2011. S takim postopanjem je tožena stranka kršila pravico tožnika. Posegla je v njegove že pridobljene pravice. 1500 metrski pas od središča reaktorja je bil vedno enak, tako ob izdaji odločbe z dne 30. 5. 2011, kot ob izdaji sklepa z dne 30. 7. 2011. Tožena stranka je imela pred izdajo odločbe vse podatke, na podlagi katerih je izdala odločbo. Sicer pa bi obnovo postopka zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP smela predlagati le, če v končnem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Tožnik meni, da tožena stranka obnove postopka sploh ne bi smela izvesti, saj je s takšnim postopanjem posegla v že pridobljene pravice tožnika. Izdala je odločbo na podlagi podatkov GURS, ki jih je imela ob uveljavitvi Odloka in ob odločanju o vlogi tožnika. Zdajšnje spremembe podatkov GURS-a pa ne morejo vplivati na že pridobljene pravice tožnika. Tožnik zato predlaga, naj se izvede dokaz z zaslišanjem prič, prav tako pa naj se pri GURS-u opravijo poizvedbe glede tega, ali je hiša, v kateri živi tožnik, hiša, ki spada v 1500 m pas, saj vseskozi stoji na istem mestu. Tožnik meni, da je upravičen do nadomestila, sama obnovo postopka pa je ne samo nedopustna, ampak tudi popolnoma neutemeljena.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijani sklep v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, tožniku pa se priznajo vsi stroški upravnega spora, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej pojasnjuje dejanski potek reševanja zadeve, nato pa še njegov pravni del. Sklicuje se tudi na Odlok o dodeljevanju individualnih nadomestil na območju omejene rabe prostora zaradi jedrskih objektov v Občini Krško (v nadaljevanju Odlok). Vlagatelj si je v času po podaji vloge uredil stalno prebivališče na naslovu B. št. Y., kar izhaja iz uradnih evidenc. Na tem naslovu je prijavljen od 8. 6. 2011. S tem pa ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena Odloka. Objekta s hišno številko X. in Y. sta dva različna objekta, med katerima teče meja 1500 pasu. Če bi imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B. št. Y. pred 6. 7. 2009, bi bil upravičen do nadomestila. Ker pa se je na ta naslov prijavil šele 8. 6. 2011, mu to nadomestilo ne pripada. Tožena stranka tudi meni, da dokazovanje z zaslišanjem prič ni potrebno in ne bi doprineslo k drugačni odločitvi. Zato predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo po sodnici posameznici, v smislu druge alinee drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo izven glavne obravnave, na podlagi 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka po potrebi izda drugačno odločbo v upravni zadevi. Dopustna je le ob pogojih, ki jih določa zakon, pri čemer sta pomembna dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je ta, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, drugi pa, da obstoji obnovitveni razlog iz 260. člena ZUP. Pri tem je za obnovo postopka dovolj, da obstoji vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov naštetih v omenjenem členu. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja. Če je nastalo pozneje, obnovitveni razlog ni podan, kar isto velja za nov dokaz. Obnova postopka torej ni možna zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Kasneje spremenjena dejstva, ki so nastala pozneje, so lahko podlaga za nov zahtevek in za novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne morejo pa biti podlaga za obnovo starega postopka. V obnovljenem postopku se namreč odloča o zahtevku ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga za odločanje so torej materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oziroma dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Niti iz izpodbijanega sklepa, niti iz odločbe organa druge stopnje pa okoliščina, da gre za tako novo dejstvo, ki v vseh pogledih ustreza pogojem iz 1. točke 260. člena ZUP, ni razvidno. Ni namreč jasno, ali so podatki, ki jih je Geodetska uprava RS posredovala toženi stranki dne 8. 7. 2011, bili znani tudi že ob izdaji odločbe z dne 30. 5. 2011, ali ne. Ob tem sodišče tudi pripominja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo nanizala še nekaj drugih spornih vprašanj, predvsem tudi tistih, ki se tičejo naslova, kjer biva tožnik, torej B. št. X. oziroma B. št. Y. Te okoliščine v upravnem postopku niso bile presojene, in v izpodbijanem sklepu tudi niso zajete. Zato ne morejo biti predmet presoje tega upravnega spora. Prav tako tožena stranka svoje odločbe z odgovorom na tožbo ne more dopolnjevati, saj bi bilo slednje v nasprotju z 214. členom ZUP. V skladu z njim morajo biti namreč v odločbi navedena vsa odločilna, tako dejanska kot pravna dejstva, ki so pomembna za samo odločitev. Teh pa po prepričanju sodišča v izpodbijani odločbi ni v zadostni meri, da bi bilo mogoče utemeljeno presoditi, ali so v danem primeru izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, ali ne.

Zato je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in ga vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Pri tem naj upošteva mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi. Sodišče je sprejelo svojo odločitev na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z tretjim odstavkom omenjenega člena.

Pravni pouk temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1.