Jedro

Po podatkih spisa (l.št.184) je tožnik uskladil svoj tožbeni zahtevek z novo denarno enoto dne 27.12.1991 na znesek 36,96 SIT. Predmet spora od navedenega datuma dalje je bila tako denarna terjatev v navedeni višini. Glede na določila 9. in 10.člena zakona o varolizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov v zvezi s pred tem sprejeto novelo k zakonu o pravdnem postopku je znašal mejni znesek za spor majhne vrednosti 8.000 SIT. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v tej zadevi 11.1.1993, torej po vseh navedenih spremembah zakona o pravdnem postopku, predstavlja obravnavani spor glede na vrednost tožbenega zahtevka spor majhne vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke zoper toženi stranki v višini 18,1 SIT ter nasprotna terjatev toženih strank zoper tožečo stranko v enaki višini 18,1 SIT ter je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pritožbo tožeče stranke zoper tako sodbo, je sodišče druge stopnje s spodbijano sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pri čemer je sprejelo tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre v zadevi za spor majhne vrednosti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se sodba spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa naj se sodba razveljavi.

V reviziji izvaja, da ne gre za spor majhne vrednosti, saj tožbenega zahtevka od vložitve tožbe dalje ni spreminjal, do spremembe zneska je prišlo le zaradi inflacije pri nespremenjeni vrednosti spora. V času velike inflacije ni vrednost samo v začetni glavnici ampak tudi v valorizirani glavnici. Tudi postopek je ves čas tekel po pravilih rednega postopka, takšna so bila tudi vabila sodišča strankam in izdana je bila običajna pismena sodba. Zato ni nobene podlage da bi se spor opredelil za spor majhne vrednosti. S sklicevanjem na denarni nominalizem se v tem primeru kršijo temeljna načela obveznostnega prava in to privede tudi do kršitve temeljnih načel materialnega ali formalnega prava.

Tako postopanje privede do tega, da je tožnik s svojim delom praktično adaptiral hišo in povečal vrednost premoženja tožencu, za zgraditev hiše pa ne bo prejel niti tolarja in poleg tega bo moral nositi tudi stroške postopka. Toženca sta sicer enotna sospornika ne pa nujna ter je drugačno stališče pritožbenega sodišča nezakonito. Med strankama sklenjena pogodba ni gradbena, pač pa je to pogodba o izvajanju gradbenih in obrtniških del, ter je zato to pogodba o delu. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vrsto pritožbenih trditev, ki se nanašajo na obrestni zahtevek, na neoceno vseh izbirnih dokazov, na protislovnost razlogov sodbe, na nasprotje med poročili izvedencev, na nepravočasnost reklamacije in o tem, da penali niso bili pravočasno uveljavljeni. S tako pomanjkljivo sodbo je sodišče bistveno kršilo določbe pravnega postopka.

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390.člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Po podatkih spisa (l.št.184) je tožnik uskladil svoj tožbeni zahtevek z novo denarno enoto dne 27.12.1991 na znesek 36,96 SIT. Predmet spora od navedenega datuma dalje je bila tako denarna terjatev v navedeni višini. Glede na določila 9. in 10.člena zakona o varolizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov ( Uradni list RS št.55/92 z dne 20.11.1992) v zvezi s pred tem sprejeto novelo k zakonu o pravdnem postopku (zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, objavljenem v Uradnem listu bivše federacije pod št. 20/90 z dne 13.4.1990) je znašal mejni znesek za spor majhne vrednosti 8.000 SIT. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v tej zadevi 11.1.1993, torej po vseh navedenih spremembah zakona o pravdnem postopku, predstavlja obravnavani spor glede na vrednost tožbenega zahtevka spor majhne vrednosti.

To pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo spor pravdnih strank kot spor majhne vrednosti, pravdni stranki pa je v pravnem pouku pismenega odpravka svoje sodbe pravilno opozorilo tudi na omejen obseg izpodbijanja v pritožbenem postopku (člen 467 ZPP). Zadevo je kot spor majhne vrednosti pravilno obravnavalo tudi pritožbeno sodišče. Glede na tako stanje zadeve je revizijska trditev, da sodišči prve in druge stopnje zadeve ne bi smeli obravnavati kot spor majhne vrednosti, neutemeljeno.

Revizijska trditev tožnika, da vrednosti terjatve med postopkom ni spreminjal, je sicer točna, vendar to na procesnopravno opredelitev spora po določbah zakona o pravdnem postopku v ničemer ne vpliva. Namreč za opredelitev spora kot spora majhne vrednosti, je glede na spredaj navedena določila pomembno zgolj to, da se tiče tožbeni zahtevek denarne terjatve, ki ne presega 8.000 SIT (člen 458 ZPP) ter da ne gre za spor o nepremičninah, iz delovnega razmerja ali zaradi motenja posesti (člen 459). Na procesnopravno opredelitev spora tudi ne more vplivati revizijska trditev, da se sporna terjatev nanaša na terjatev iz pogodbe o delu in ne iz gradbene pogodbe, ker gre v obeh primerih za denarno terjatev.

V sporih majhne vrednosti revizija ni dovoljena. V zvezi s predpostavkami, ki se nanašajo na dovoljenost revizije, revizijsko sodišče ni ugotovilo kakšnih v reviziji tožnika uveljavljenih ali po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker tožnikova revizija ni dovoljena in jo je moralo zato revizijsko sodišče zavreči (na podlagi določb 4.odstavka 400.člena v zvezi s 392.členom ZPP), se ni moglo spuščati v ostala revizijska izvajanja, ki zadevajo spor o glavni stvari in kar bi bilo možno le pri dovoljeni reviziji.