Jedro

Pristopnik k dolgu ima pravni položaj sodolžnika, pristop k dolgu pa pomeni utrditev obveznosti za upnika, saj sta v zavezi nasproti upniku sedaj dva dolžnika. Osnovna zaveza pristopnika je v izpolnitvi obveznosti (glavnega) dolžnika. Pristop k dolgu mora zato vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje.

Namen dogovora o neposrednem plačilu podizvajalcu/dobavitelju je sicer v njegovem varstvu v primeru neplačevitosti izvajalca, vendar je takšno varstvo z vidika investitorja ekonomsko smiselno le, če z njim istočasno poravna terjatev, ki jo ima do njega izvajalec. V nasprotnem primeru bi (lahko) dolgoval dvakrat.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 4.462,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo dobavljene armature za potrebe gradbišča tožene stranke. Svoj zahtevek je utemeljevala na sklenjenem Prodajnem sporazumu z dne 1. 6. 2011 in odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi njegove kršitve.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožena stranka (kot investitor) s sklenitvijo Prodajnega sporazuma ni prevzela dolga izvajalca P., d. d., do njegovega dobavitelja (tožeče stranke), prav tako ni k dolgu pristopila. S sporazumom se je zavezala izpolniti (tujo) obveznost izvajalca pod pogojem sklenjene cesijske pogodbe. Ker pogoji za sklenitev cesijske pogodbe niso bili izpolnjeni, tožena stranka s tem, ko pogodbe ni podpisala, Prodajnega sporazuma ni prekršila in posledično ni odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Tožbenega zahtevka tudi ne utemeljuje določba 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je tožena stranka svoje obveznosti do izvajalca (P., d. d.) izpolnila.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je tožena stranka s sklenitvijo Prodajnega sporazuma prevzela obveznost plačila tožeči stranki v primeru, ko bi imela sama obveznost do izvajalca (P., d. d.) in bi ta terjatev s cesijo prenesel na dobavitelja (tožečo stranko). Pogoj za sklenitev cesijske pogodbe je bil, da je vsakokratna terjatev tožeče stranke vključena v začasno situacijo izvajalca. Ker ta pogoj pri vtoževani terjatvi ni bil izpolnjen, je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Tožeča stranka kot dobavitelj, družba P., d. d., kot izvajalec in tožena stranka kot investitor so 1. 6. 2011 sklenile Prodajni sporazum. Z njim se je tožeča stranka zavezala dobaviti armature za potrebe investitorja na gradbišču po pogodbi št. 1 z dne 12. 4. 2011. V 1. členu sporazuma so stranke zapisale, da bo armaturo, ki jo dobavi tožeča stranka in jo naroči izvajalec, dobavitelju neposredno plačal investitor. Elemente naročila (vrsta, količina in cena blaga, rok ali dinamika dobave in njena lokacija) ob vsakokratnem naročilu določi izvajalec, nato pa jih potrdi H., d. o. o. (inženir). Če H., d. o. o., vseh elementov naročila ne potrdi, investitor dobavljenega blaga ni dolžan plačati in obveznosti iz naročila zavezujejo izključno izvajalca (2. člen). Stranke sporazuma so se tudi dogovorile, da »bodo plačila dobavljenega blaga izvedena neposredno od investitorja na podlagi cesijskih pogodb, s katerimi bo izvajalec del svoje terjatve do investitorja, ki bo ustrezal višini dobaviteljevega računa za dobavljeno armaturo po tem sporazumu, prenesel na dobavitelja. Posamezna cesijska pogodba se bo sklenila do dneva izstavitve začasne situacije na osnovi dobaviteljevega računa, ki ga bo potrdil izvajalec in na podlagi izvajalčeve situacije, ki jo bo potrdil inženir.« (5. člen).

8. Tožena stranka je tožeči (neposredno) plačevala dobavljeno armaturo od junija 2011 do januarja 2012. P., d. d., je toženi stranki vsak mesec izstavil začasno situacijo, v kateri je navedel vse podizvajalce, ki so v tistem mesecu zanj opravili delo ali izvršili dobavo. Začasne situacije je potrdila družba H., d. o. o. Dobavitelj (tožeča stranka) je nato pripravil cesijsko pogodbo, ki jo je najprej podpisal izvajalec, nato pa tudi tožena stranka.

9. V zadnjem kvartalu 2011 je prišlo do spremembe v načinu sklepanja cesijskih pogodb. Tožena stranka je novembra 2011 začela od tožeče stranke odkupovati terjatve, ki jih je ta imela do P., d. d., iz naslova dobavljenega blaga in je nato te terjatve enostransko pobotala z nasprotnimi terjatvami P., d. d. do tožene stranke na podlagi sklenjene gradbene pogodbe.

10. V 11. začasni situaciji, ki zajema dela, izvršena v februarju 2012, tožeča stranka ni navedena kot prejemnik plačila. Tožeča stranka je 16. 2. 2012 pripravila pogodbo o odstopu terjatve št. 11, ki pa je tožena stranka ni podpisala.

Razlogi revizije

11. Revizija vztraja, da je tožena stranka s sklenitvijo Prodajnega sporazuma pristopila k dolgu izvajalca P., d. d. Sodišči nižjih stopenj naj bi sporazum razlagali v nasprotju z njegovim namenom (kavzo). Stranke so s sporazumom želele zagotoviti nadaljnje dobave tožeče stranke, ta pa je z njim dobila zagotovilo, da bo naročnik bodoče dobave poravnal neposredno tožeči stranki. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do navedb pritožbe o pravni naravi sporazuma. Tožena stranka je s sklenitvijo sporazuma prevzela neposredno obveznost plačila tožeči stranki, ki ni bila nikakor pogojena. H., d. o. o., ni bil le nadzorni inženir gradnje, pač pa tudi pooblaščeni predstavnik tožene stranke, ki je tožeči stranki zagotovil, da bo njena terjatev poplačana iz zadržanih sredstev do izvajalca.

O utemeljenosti revizije

12. Med pravdnima strankama ni bila spora o vsebini sklenjenega Prodajnega sporazuma. Sta pa vsebini sporazuma pripisovali različen (pravni) pomen. Tožeča stranka v reviziji ponovno ponuja tolmačenje sporazuma na način, da je z njegovo sklenitvijo tožena stranka pristopila k dolgu P., d. d., in s tem prevzela samostojno/lastno in nepogojno obveznost do tožeče stranke. Takšno pravno tolmačenje sporazuma je zmotno.

13. Da bi Prodajni sporazum lahko predstavljal samostojno podlago za nastanek obveznosti, bi morala biti obveznost tožene stranke v njem jasno in določno opredeljena. Upoštevati je namreč treba, da plačilo dobavljenega blaga tožeči stranki po sklenjeni prodajni pogodbi „primarno“ dolguje naročnik/kupec tega blaga, zato je treba morebitne spremembe na dolžniški strani obligacijskega razmerja presojati z uporabo določb o pristopu k dolgu po 432. členu OZ. Ta določa, da tretji stopi v zavezo poleg dolžnika, kadar se v pogodbi z upnikom zaveže, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. Pristopnik k dolgu ima pravni položaj sodolžnika, pristop k dolgu pa pomeni utrditev obveznosti za upnika, saj sta v zavezi nasproti upniku sedaj dva dolžnika.(1) Osnovna zaveza pristopnika je v izpolnitvi obveznosti (glavnega) dolžnika. Pristop k dolgu mora zato vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje. Takšna izjava tožene stranke iz Prodajnega sporazuma ne izhaja.

14. Sodišči nižjih stopenj sta naravo obveznosti tožene stranke pravilno presodili z upoštevanjem 1. in 5. člena sporazuma. Stranke so v njem uredile plačilo bodočih terjatev tožeče stranke, ki bodo nastale iz naslova dobav blaga (armatur) za potrebe gradbišča tožene stranke. Pravdni stranki pred sklenitvijo Prodajnega sporazuma nista bili v pogodbenem razmerju, pač pa sta bili v dveh ločenih razmerjih z izvajalcem P., d. d. (tožeča stranka kot njegov dobavitelj in tožena kot investitor). Tudi pogodbeni dogovor, da bo H., d. o. o. (v pogodbi opredeljen kot inženir) potrjeval elemente naročila med izvajalcem in tožečo stranko, ne pomeni, da je s tem tožena stranka že prevzela obveznost plačila dobavljenega blaga tožeče stranke. Naročila, ki jih inženir ni potrdil, so k plačilu obvezovala izvajalca. Potrditev naročila pa je bila (šele) pogoj, da je plačilo ob upoštevanju ostalih določb sporazuma zavezovalo toženo stranko.

15. Tožena stranka je s sporazumom sprejela obveznost plačati dobave tožeči stranki, vendar pa sta sodišči nižjih stopenj pravilno ugotovili, da je bila ta njena zaveza pogojena. Poleg pogoja, da naročilo potrdi inženir, so se stranke sporazuma v 5. in 6. členu dogovorile, da bo tožena stranka dobavljeno blago plačala na podlagi sklenjene cesijske pogodbe, ki je bila vezana na izstavljeno začasno situacijo in dobaviteljev račun, ki ga je predhodno potrdil izvajalec. Takšen dogovor je razumljiv, saj tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo in si je z njim zagotovila, da bo s plačilom cedirane terjatve poravnala prav tisto dobavljeno blago tožeče stranke, ki je bilo predmet izstavljene začasne situacije.

16. Če bi tožena stranka res pristopila k dolgu izvajalca, potrebe po naknadnem prenosu terjatve ne bi bilo, saj bi tožeča stranka že na njeni podlagi pridobila neposredni zahtevek proti toženi stranki. Tako tudi ni mogoče slediti reviziji, da je bila sklenitev cesijske pogodbe le način izvedbe poplačila dolga. Sklenjena cesijska pogodba je s prenosom terjatve šele ustvarila podlago za njeno plačilo tožeči stranki in ni predstavljala le načina njene izpolnitve.

17. Da stranke ob sklenitvi Prodajnega sporazuma (res) niso imele namena vzpostaviti neposredne zaveze tožene stranke za dobavljeno blago tožeče stranke, potrjuje tudi ugotovljen način poslovanja med strankami. S tem, ko je izvajalec v začasni situaciji označil svoje podizvajalce oziroma dobavitelje, na katerih delo ali dobavo blaga se je začasna situacija nanašala, je toženi stranki potrdil obstoj svojih terjatev do njih in ji s tem omogočil presojo, ali gre pri vsebini terjatve, ki je predmet ponujene cesije, za ista dela oziroma blago, katerega plačilo je v danem trenutku tožena stranka dolgovala izvajalcu po začasni situaciji. Nima prav revizija, ko navaja, da so bile medsebojne obveznosti med pravdnima strankama ločene in neodvisne od obveznosti med toženo stranko in njenim izvajalcem. Namen dogovora o neposrednem plačilu podizvajalcu/dobavitelju je sicer v njegovem varstvu v primeru neplačevitosti izvajalca, vendar je takšno varstvo z vidika investitorja ekonomsko smiselno le, če z njim istočasno poravna terjatev, ki jo ima do njega izvajalec. V nasprotnem primeru bi (lahko) dolgoval dvakrat. 18. Zaključku sodišč nižjih stopenj o naravi obveznosti tožene stranke tudi ne nasprotuje izjava tožene stranke o enostranskem preklicu Prodajnega sporazuma z dne 29. 3. 2012, na katero opozarja revizija. Sodišči nižjih stopenj namreč nista ugotovili, da tožena stranka s podpisom sporazuma ni prevzela nobenih obveznosti in bi bil zato odstop od sporazuma lahko nerazumen, pač pa sta (pravilno) zaključili, da je njena obveznost plačati dobave armature tožeče stranke obstajala, da pa je bila ta pogojena z večimi okoliščinami.

19. Tudi nima prav revizija, ko izpostavlja nasprotje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče je namreč obrazloženo pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je bila obveznost tožene stranke plačati dobavljeno blago tožeči stranki pogojena. Zapis, da Prodajni sporazum ne predstavlja zaveze tožene stranke plačati dolg izvajalca, gre v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane sodbe(2) tako razumeti kot zaključek, da tožena stranka s podpisom sporazuma ni prevzela neposredne oziroma nepogojne zaveze, zato nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe, kot ga poskuša izkazati revizija, ni podano.

20. Revizija sodišču druge stopnje še (pavšalno) očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, pri tem pa ne pove, katere konkretne navedbe naj bi izostale iz obrazložitve sodišča. Ni res, da sta sodišči nižjih stopenj pravno naravo Prodajnega sporazuma šteli za nesporno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje do pravne narave sporazuma opredelilo, saj je bilo ravno to vprašanje (pravna narava zaveze tožene stranke po sporazumu) odločilno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

21. Tudi ni slediti tožeči stranki, da je družba H., d. o. o. nastopala kot pooblaščenec investitorja in gre zato njeno izjavo v elektronski pošti z dne 19. 3. 2012 šteti kot zavezujočo za toženo stranko. S sklenitvijo pogodbe o tehničnem nadzoru inženir ne pridobi pooblastil za zastopanje naročnika, zato mora naročnik inženirja za zastopanje posebej pooblastiti.(3) Takšno pooblastilo iz besedila Prodajnega sporazuma ne izhaja, tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da bi bilo pooblastilo dano na drug način. Sklicevala se je na pooblastilo inženirja po 2. členu sporazuma, vendar dano pooblastilo za potrjevanje naročil ne zadostuje za zaključek, da je s tem tožena stranka inženirja pooblastila, da lahko spreminja njene obveznosti po sklenjenem sporazumu in jo v nasprotju z njegovim besedilom zaveže k neposrednemu plačilu dobavitelju.

22. Revizija zatrjuje drugačno pravno razlago Prodajnega sporazuma in jo utemeljuje z namenom, ki naj bi ga imele njegove pogodbene stranke ob sklenitvi (zagotoviti tožeči stranki, da bo njene dobave plačal neposredno investitor). Sodiščema nižjih stopenj očita, da zatrjevanega namena zmotno nista upoštevali. Takšen očitek je neutemeljen. Vrhovno sodišče soglaša, da so določila Prodajnega sporazuma jasna in tožeča stranka s sklicevanjem na njihovo spornost in lastno drugačno interpretacijo ni uspela vzbuditi dvoma vanje, zato ni bilo potrebe po nadaljnjem ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z namenom pogodbenih strank (drugi odstavek 82. člena OZ).

23. Zaključek sodišča druge stopnje, da so bile (pritožbene) navedbe v zvezi s pogodbama o odstopu terjatev št. 104 z dne 28. 11. 2011 in št. 123 z dne 21. 12. 2011 dane prepozno, je res napačen. Kot pravilno izpostavlja revizija, način poslovanja strank po sklenitvi Prodajnega sporazuma med pravdnima strankama ni bil sporen in ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje(4). Ugotovilo je, da je prišlo v zadnjem kvartalu 2011 do spremembe v načinu sklepanja cesijskih pogodb in sicer je tožena stranka začela odkupovati terjatve tožeče stranke do izvajalca z namenom njihovega pobota s terjatvami, ki jih je imela sama do izvajalca na temelju sklenjene gradbene pogodbe. Vendar pa takšna naknadna sprememba v poslovanju ne more predstavljati razloga za drugačno razlago določb sklenjenega sporazuma. Če je tožena stranka pristala na to, da bo od tožeče stranke odkupila (nekatere) njene terjatve do izvajalca, to ne pomeni, da je s tem prevzela obveznost plačila tudi vseh nadaljnjih terjatev iz naslova dobavljenega blaga in je spremenila svoje obveznosti po sklenjenem Prodajnem sporazumu.

24. Ob dejanski ugotovitvi, ki med strankama ni bila sporna, da izvajalec ob izstavitvi začasne situacije št. 11 toženi stranki ni navedel, da je bila situacija izstavljena na osnovi potrjenega računa tožeče stranke in torej niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev cesijske pogodbe, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Zato je pravilen tudi zaključek o neutemeljenosti odškodninskega zahtevka tožeče stranke.

25. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) znašajo ti skupaj 4.462,76 EUR in zajemajo 3.638,00 EUR stroškov sestave odgovora na revizijo (tarif. št. 3300), 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002) ter 22% DDV.

(1) Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 624. (2) Točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

(3) Več o tem Vesna Kranjc v Obligacijskopravna vprašanja o vlogi nadzornega inženirja pri gradnji po OZ in Rdeči knjigi FIDIC, Podjetje in delo, št. 1, 2009, str. 15. (4) Glej točka 14 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.