Jedro

Plačilo oskrbnine za vrtec za mladoletni hčeri predstavlja obveznost, ki jo je mogoče uvrstiti med tekoče potrebe družine, za katero zunajzakonska partnerja odgovarjata solidarno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 10.4.2006, opr. št. I 2006/00246 v delu, ki se nanaša na toženko P. P. za glavnico 3.289,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, natančneje navedenih v 1. točki izreka sodbe. V 2. točki njenega izreka je sklep o izvršbi za toženca T. Z. razveljavilo v 1. in 3. točki in tožencu naložilo, da solidarno s toženko, tožeči stranki V... plača v 1. točki izreka sodbe navedeno glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 3. točki njenega izreka je vzdržalo za toženko P. P. sklep o izvršbi v veljavi tudi v 3. točki - za stroške izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je (4. točka izreka sodbe) tožencema naložilo, da sta solidarno dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 459,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da toženca nista uspela dokazati ugovorne trditve (dogovor o odlogu plačila in da glede na obročno plačevanje zapadlih obveznosti terjatev še ni zapadla). Odločitev o pasivni legitimaciji tožencev je oprlo na določbo 2. odst. 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004; UPB-1; ZZZDR), saj je ocenilo, da plačilo oskrbnine za vrtec za mladoletni hčeri predstavlja strošek za tekoče potrebe družine, za katero zunajzakonska partnerja odgovarjata solidarno.

Proti sodbi sta se pritožila toženca iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Uvodoma opozarja, da pravni subjekt z nazivom "V...", ki je v pripravljalni vlogi 14.5.2008 naveden kot tožeča stranka, ne obstaja. V... je sicer obstoječ pravni subjekt, vendar je v že omenjeni pripravljalni vlogi, ki jo je smiselno treba šteti kot tožbo, naveden drug (neobstoječ subjekt). Ocenjujeta, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije drugega toženca. Že v ugovoru je ugovarjal pasivni legitimaciji in je pri njej vztrajal. V pripravljalni vlogi 10.4.2006 je tožeča stranka sicer navedla, da naj bi bila toženca zakonca oziroma zunajzakonska partnerja, vendar to dejstvo ni bilo ugotovljeno kot nesporno. Smiselno sta prerekala vse navedbe tožeče stranke glede pasivne legitimacije. Sodišče prve stopnje se v ugotavljanje očitno spornega dejstva ni spuščalo in je zgolj zatrjevano dejstvo štelo kot dokazano. Glede na ugovor pasivne legitimacije bi tožeča stranka morala podati ustrezne dokaze, česar ni storila.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Predlog za izvršbo je kot upnik vložil V..., ki je tudi v sodbi (po ugovoru tožencev se je postopek nadaljeval v pravdnem postopku) naveden kot tožeča stranka, pri čemer je tožeča stranka tudi pri uskladitvi tožbenega zahtevka (narok 28.5.2008) kot tožečo stranko navedla V.... Kot je razvidno iz izpiska iz sodnega registra, in kot ugotavljata pritožnika, je V... obstoječa pravna oseba, in sicer gre za skrajšano firmo firme V.... Pravno nepomembno je zato pritožbeno zatrjevanje, da v pripravljalni vlogi 14.5.2008 navedena tožeča stranka ni obstoječa pravna oseba.

Sodišče prve stopnje je solidarno odgovornost tožencev materialnopravno pravilno oprlo na določbo 2. odst. 56. člena ZZZDR in je zmotno drugačno pritožbeno razlogovanje. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da predstavlja plačilo oskrbnine za vrtec za mladoletni hčeri obveznost, ki jo je mogoče uvrstiti med tekoče potrebe družine (toženca temu ne oporekata), za katero zunajzakonska partnerja odgovarjata solidarno. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženca nista prerekala, da sta zunajzakonska partnerja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, pri katerem vztraja drugi toženec. Drugi toženec je v ugovoru proti sklepu o izvršbi ugovarjal pasivni legitimaciji s trditvijo, da se izdani računi za plačilo oskrbnine v vrtcu za otroka J. T. Z. in L. Z. ne glasijo nanj, temveč le na ime prve dolžnice. Potem ko je tožeča stranka (pripravljalna vloga 14.5.2008) ponudila drugačno pravno podlago za zahtevek proti tožencu (solidarna obveznost zunajzakonskih partnerjev za plačilo oskrbnine v vrtcu za hčerki), pa drugi toženec obrazloženo ni oporekal. Trditve tožeče stranke (pripravljalna vloga 14.5.2008), da sta T. J. Z. in L. Z. njegovi hčerki in da je zunajzakonski partner njune mame, ni prerekal. Ni niti trdil, še manj pa dokazoval okoliščin, ki bi ga oproščale plačila terjatve za plačilo oskrbnine za vrtec (da v obdobju nastanka sporne terjatve nista živela kot zunajzakonska partnerja; da je plačeval preživnino ...). V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, pri katerem je vztrajal, je podal le pravno (zmotno) naziranje, da v ZZZDR ni izrecno predpisano, da obveznost preživljanja ustanavlja solidarno obligacijo tožencev. Razlogom sodišča prve stopnje, ki je, kot je sodišče druge stopnje že uvodoma obrazložilo, solidarno odgovornost tožencev oprlo na določbo 2. odst. 56. člena ZZZDR, toženec v pritožbi ne oporeka. Neobstoj pasivne legitimacije v pritožbi utemeljuje z napačno oceno sodišča prve stopnje, da trditev tožeče stranke, da sta s toženko zunajzakonska partnerja, ni bila prerekana. Zmotno je pritožbeno stališče, da sta toženca tej navedbi nasprotovala "prek ugovora pasivne legitimacije ... in sta tako smiselno prerekala vse navedbe tožeče stranke glede pasivne legitimacije". Posledično je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje "da se ni spuščalo v ugotavljanje očitno spornega dejstva in je zatrjevano dejstvo štelo kot dokazano". V skladu z določbo 212. člena ZPP mora stranka navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke, kar pomeni, da mora navedbam nasprotne stranke obrazloženo nasprotovati, kar pa toženec ni. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana in se glede njih dokazi ne izvajajo (287. člen ZPP). Odločitvi sodišča prve stopnje, ki ključnemu ugovoru tožencev, da čas, za katerega je upnik odložil izpolnitev obveznosti, še ni potekel (ugovorni razlog iz 4. točke 1. odst. 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 40/2004; UPB-1; s spremembami in dopolnitvami; ZIZ), ni sledilo, ker toženca nista dokazala dogovora o obročnem plačilu zapadlih obveznosti, pritožnika ne izpodbijata.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženca do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena, ker s pritožbo nista uspela (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), stroške tožnika za odgovor na pritožbo pa sodišče druge stopnje ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.