Jedro

Pri uveljavljanju nepogodbene škode po splošnih določilih 154. člena in naslednjih ZOR mora oškodovanec dokazati obstoj škode in nedopustnost ravnanja povzročitelja škode ter vzročno zvezo med obema; če katerega od teh elementov ne uspe izkazati, mora sodišče njegov zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (v znesku 34.765.067,00 SIT s p.p. - 2. tč. izreka) in glede odločitve o pravdnih stroških (3. tč. izreka) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; v preostalem delu, s katerim je ugodeno zahtevku po tožbi (1. tč. izreka), pa se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v navedenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1. ugodilo zahtevku po tožbi, sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. II Ig 304/94 z dne 12.7.1994, vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v višini 373.483,10 SIT in za znesek 97.915,97 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1994 do plačila ter v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 16.150,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1994 do plačila; 2. zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: "Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki 34.765.067,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.4.1994 do plačila"; 3. toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 1.140.097,35 SIT. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev. V pritožbi izpostavlja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je dolžna plačati najemnino, ker iz vseh spisovnih dokumentov izhaja, da je tožeča stranka preprečila opravljanje dejavnosti toženi stranki, poleg tega pa se niso mogli dogovoriti o ceni in površini najemnega prostora. Glede zahtevka po nasprotni tožbi, ki jo je vložil toženec pa bi bilo potrebno ugotoviti, da ga je v celoti utemeljil. Z zaslišanjem prič, še posebej tožnika se je sodišče lahko prepričalo, da je bil tožnik oviran pri opravljanju svoje dejavnosti, ker mu je toženec po nasprotni tožbi onemogočil dostop do njegovega prostora; s tem je bil oškodovan tako za prihodek, dobiček, kot tudi bodoči dobiček, saj je tožnik po nasprotni tožbi izgubil poslovnega partnerja v tujini (Italiji), poleg tega pa je izgubil tudi ostale poslovne partnerje. Vsled tega je moral prenehati s svojo dejavnostjo. V tem postopku je sodišče postavilo izvedenca po vprašanju, ali je pri tožniku po nasprotni tožbi res prišlo do izpada dohodka in dobička. Svoje mnenje je podal v pismeni obliki in sodišče ga je sprejelo kot zelo popolno in celo preobširno, vendar pa ni logično, da je najprej navedlo, da je izvedenec ugotovil, da je nastala škoda in kakšna je njena višina, nato pa je v isti sapi povedalo, da takega mnenja ne sprejema, z obrazložitvijo, da bi bilo potrebno izvedenca zaslišati in razčistiti določena vprašanja, pri tem pa ne pove, katera; v tem delu se sodbe ne da preizkusiti. Odločitev sodišča, da ne bo sprejelo izvedeniškega mnenja, ker zaradi neplačila dodatnega predujma ni imelo možnosti zaslišati izvedenca, nima nikakršne podlage v pravnih predpisih; upoštevati bi moralo izvedeniško mnenje, ki je bilo podano, saj temu stranke niso oporekale. Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev; z izpodbijano sodbo in v njej navedenimi razlogi v celoti soglaša. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke po tožbi; trditev v pritožbi, da tožena stranka naj ne bi bila zavezana k plačilu najemnine za poslovne prostore zato, ker naj bi ji tožeča stranka preprečila opravljanje dejavnosti (v teh istih poslovnih prostorih) ni upoštevna, ker ta okoliščina ni vplivala na veljavno najemno pogodbo med pravdnima strankama, poleg tega pa tožena stranka uveljavlja od tožeče stranke z nasprotno tožbo odškodninski zahtevek iz tega razloga. Ni tudi res, da se stranki nista mogli dogovoriti o ceni in površini najetega prostora; sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta se pravdni stranki dne 14.3.1994 dogovorili (listina z nazivom "naslednje"), da je uporabne kvadrature prostora 172 m2 (ne pa 116 m2, kot je zatrjevala tožena stranka) in da je izračun najemnine točen; pri svoji odločitvi v tem delu se je sodišče v celoti oprlo na navedeni dogovor. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in v navedenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje vtožuje tožena stranka z nasprotno tožbo škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja tožeče stranke, in sicer vsled postavitve kombija pred vhod poslovnega prostora, zaradi katerega naj bi bila toženi stranki onemogočena dostava blaga; gre torej za uveljavljanje nepogodbene škode po splošnih določilih 154. čl. in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerih mora oškodovanec dokazati obstoj škode in nedopustnost ravnanja povzročitelja škode ter vzročno zvezo med obema; če katerega od teh elementov ne uspe dokazati, mora sodišče njegov zahtevek zavrniti. Pravno priznani obliki gmotne škode po (tedaj) veljavnem 189. čl. ZOR sta navadna škoda in izgubljeni dobiček (1. odst.), pri čemer se pri oceni izgubljenega dobička upošteva tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči (3. odst. 189. čl. ZOR). V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da tožena stranka vse doslej ni določno opredelila svojega odškodninskega zahtevka in ni določno navedla, s katerimi dokazi konkretno ga utemeljuje (čeprav jo k temu zavezuje 212. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP/99 in je enako določilo vseboval tudi v času vložitve tožbe veljavni 219. čl. ZPP/77), ampak ga je v bistvu le zneskovno opredelila, pri čemer se je ves čas sklicevala na listine in druge dokaze, čeprav ti nikakor ne morejo nadomestiti njenih navedb. Po drugi strani pa niti sodišče prve stopnje ni v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. čl. ZPP od tožene stranke zahtevalo, da svoje navedbe določno opredeli. Poleg tega pa je sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da sama ovira v obliki pred vhod poslovnega prostora postavljenega kombija še ne dokazuje nastanka škode, ki jo vtožuje tožena stranka, ob tem pa je spregledalo, da niti ne bi moglo iti za poskus dokazovanje škode, ker bi slednjo (izgubljeni dobiček) bilo mogoče dokazovati kvečjemu s podatki, nanašajočimi se na njeno poslovanje, in to tako v času pred škodnim dogodkom, kot v času po njem; če naj bi torej šlo za izgubljeni dobiček, bi morala tožena stranka dokazati, da bi po normalnem teku stvari ravno iz poslovnega razmerja z italijanskim partnerjem (Ilpeo) dosegla ravno tolikšen dobiček, kot ga uveljavlja. Vprašanje vzročne zveze (ki jo mora ravno tako dokazati tožena stranka) pa je, ali je dejansko zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je za deset dni postavila kombi pred vrata poslovnega prostora, sploh lahko prišlo do (tolikšne) škode, ki jo uveljavlja tožena stranka. Tekom postopka bo, poleg doslej nakazanega, treba oceniti tudi okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje delno sicer ugotovilo, vendar jih ni ustrezno ocenilo (zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih), in sicer, da je direktor tožene stranke izpovedal, da je po odstranjeni oviri še nadalje opravljal dejavnost po osnovni pogodbi z italijanskim partnerjem in da naj bi firma Ilpea (šele) 10.8.1994 odstopila od pogodbe s toženo stranko (z dne 10.7.1992, vendar vsebina slednje sodišču očitno niti ni bila predložena), čeprav naj bi neizvršena dobava datirala že na dan 5.4.1994, torej dobre štiri mesece pred odstopom. Seveda pa protipravnost ravnanja tožeče stranke kot eden od elementov odškodninske odgovornosti ne bi mogla biti izključena že zato, ker naj bi bila tožena stranka itak dolžna izprazniti poslovni prostor, pa tega ni storila. Po določilu 243. čl. ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče tudi ni dolžno sprejeti izvedenskega mnenja, vendar pa mora pri tem navesti razloge, zaradi katerih mnenja ni sprejelo. Zato ima pritožba prav, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru konkretno navesti, katera vprašanja bi bilo treba v zvezi z izvedenskim mnenjem razčistiti, če je menilo, da je to potrebno. Po drugi strani je neutemeljena pritožbena trditev, češ da nima nikakršne podlage v pravnih predpisih odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo sprejelo izvedenskega mnenja, ker zaradi neplačila dodatnega predujma ni bilo možnosti za njegovo zaslišanje, saj 1. odst. 253. čl. ZPP ni mogoče razumeti drugače kot tako, da prvenstveno poda izvedenec svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi, šele če sodišče tako odloči, ga poda tudi pisno pred obravnavo; ustna podaja mnenja torej ne bi bila potrebna le v primeru, če bi se stranki temu izrecno odpovedali. Končno pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišče ne more naložiti izvedencu v okviru njegovih nalog ugotavljanja vzročne zveze (ampak le posameznih elementov, na podlagi katerih je mogoče zaključiti na obstoj vzročne zveze), ker gre za vprašanje materialnega prava. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 354. čl. ZPP, pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v navedenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri katerem naj upošteva napotila, ki so zgoraj razvidna.