Jedro

Pritožnikovo razlaganje prvega odstavka 83. člena ZSV je v nasprotju z veljavno zakonodajo. Procesni roki so roki, ki jih procesni zakon predpisuje za opravljanje določenih procesnih dejanj v postopkih (npr. rok za vložitev pravnega sredstva). Materialni roki pa so roki, ki so praviloma v materialnih predpisih določeni za uveljavljanje zahteve za pravno varstvo. Materialne roke delimo na prekluzivne (kjer pravica zahtevati pravno varstvo preneha …) in zastaralne, kjer pravica preneha na ugovor nasprotne stranke, v obeh primerih pa njihova zamuda povzroči zavrnitev zahtevka. Za opredelitev, ali je rok materialni ali procesni, ne more biti odločilno dejstvo ali je rok določen v materialnem ali procesnem predpisu. Za opredelitev je odločilna sama narava roka, to je, kakšna pravica se z določenim rokom varuje oziroma kakšne so posledice zamude roka. Pri opredelitvi je torej potrebno izhajati iz vprašanja, ali z iztekom roka dokončno preneha meritorno pravno varstvo oziroma preneha pravica do pravnega varstva določene vsebine (materialni rok) ali s potekom roka postane nedopustna le ena od oblik pravne zaščite (procesni rok). Pri roku, ki ureja vložitev predloga za nasprotno izvršbo, je tako treba vzeti v obzir, da je nasprotna izvršba specifična oblika uveljavljanja kondikcijskega oziroma obogatitvenega zahtevka znotraj izvršilnega postopka, torej z iztekom roka za njeno uveljavitev preneha le-ta oblika pravne zaščite (stranka pa lahko še vedno na to svojo pravico uveljavlja v ločenem pravdnem postopku po vloženi tožbi). Ta rok torej opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja vložitve predloga za nasprotno izvršbo. Gre torej za rok, od katerega je odvisna le dopustnost predloga za nasprotno izvršbo, ne pa tudi dopustnost samega pravovarstvenega zahtevka oziroma strankine materialne pravice zahtevati vrnitev preveč plačanega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za nasprotno izvršbo dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) delno ugodilo in upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) naložilo, da v 15 dneh vrne dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) znesek 721,31 EUR (1. točka izreka). Predlog za nasprotno izvršbo je zavrnilo v delu, v katerem je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) zahteval več kot 721,31 EUR (2. točka izreka), odločilo je, da upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) sam nosi svoje stroške postopka v predlogu za nasprotno izvršbo (3. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se je pritožil upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka, saj ga ni mogoče preizkusiti. Prav tako je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, kdaj se je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) seznanil s pravno relevantnimi okoliščinami za nasprotno izvršbo. Dejstvo je, da je bila izvršba ustavljena s sklepom z dne 27. 11. 2019, kot je sodišče navedlo v obrazložitvi sklepa. Sodišče se ni opredelilo do navedb upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), ki jih je podal v izjavi z dne 2. 2. 2021, kjer je navajal, da je bil sklep sodišča z dne 27. 11. 2019 dolžniku vročen 28. 11. 2019. Upnik je trdil, da je dolžnik za preplačilo vedel že konec decembra 2019, saj je o tem sodišče pisalo v obrazložitvi sklepa z dne 27. 11. 2019. Predlog za nasprotno izvršbo je vložil šele 7. 10. 2020, to je po preteku 3-mesečnega roka. Sodišče pa je štelo, da je predlog z dne 7. 10. 2020 vložen pravočasno. Ta odločitev sodišča je napačna. V obdobju od 1. 8. do 15. 8. 2020 so bile v času COVID-a sodne počitnice, ki so bile skrajšane v tem letu, kar pa ne pomeni, da roki v tem obdobju niso tekli. Ne glede na prvi odstavek 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) sodišča v letu 2020 opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah v času od 1. 8. do 15. 8. 2020. Po mnenju pritožnika ta določba pomeni, da procesni rok izteče prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice, če rok pade v čas sodnih počitnic. Ker gre za rok, ki je določen po mesecih, se bi torej rok, ki je začel teči z vročitvijo sklepa višjega sodišča odvetnici dolžnika 2. 7. 2020, iztekel 2. 10. 2020 in je predlog za nasprotno izvršbo, ki ga je dolžnik vložil 7. 10. 2020, prepozno vložen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) vložil predlog za nasprotno izvršbo 7. 10. 2020, kar je pravočasno, to je znotraj 3-mesečnega subjektivnega roka, ki je v drugem odstavku 67. člena ZIZ določen za vložitev predloga za nasprotno izvršbo. Res je, kot navaja pritožnik, da je sodišče izvršbo ustavilo s sklepom z dne 27. 11. 2019. Vendar pa je sodišče prve stopnje o ugovoru pravnomočno odločilo s sklepom z dne 12. 6. 2020, s katerim je ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Sklep je bil dolžniku vročen 2. 7. 2020 in od tega dne je tekel 3-mesečni rok in bi se iztekel 2. 10. 2020. V tem času pa so bile od 1. 8. do 15. 8. 2020 sodne počitnice, kar je pretrgalo tek roka.

6. Pritožnik meni, da je potrebno upoštevati, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) vedel za preplačilo že konec decembra 2019, saj je o tem sodišče pisalo že v sklepu z dne 27. 11. 2019. V prvem odstavku 67. člena ZIZ so navedeni razlogi za nasprotno izvršbo, eden od teh pa je, če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen (3. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ). Sklep o izvršbi je bil pravnomočno v celoti oziroma delno razveljavljen šele s sklepom z dne 12. 6. 2020, ki je postal pravnomočen 21. 9. 2020, in je bil dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) vročen dne 2. 7. 2020, kar navaja tudi pritožnik. Predhodno je bil upnik v celoti poplačan in sicer že v letu 2019. S pravnomočno razveljavitvijo sklepa o izvršbi je nastopil razlog za vložitev nasprotne izvršbe. Zato v konkretnem primeru ni pomembno, kdaj je bil izdan sklep o ustavitvi izvršbe (z dne 27. 11. 2019).

7. Prav tako je v nasprotju z veljavno zakonodajo pritožnikovo razlaganje prvega odstavka 83. člena ZS. Procesni roki, so roki, ki jih procesni zakon predpisuje za opravljanje določenih procesnih dejanj v postopkih (npr. rok za vložitev pravnega sredstva). Materialni roki pa so roki, ki so praviloma v materialnih predpisih določeni za uveljavljanje zahteve za pravno varstvo. Materialne roke delimo na prekluzivne (kjer pravica zahtevati pravno varstvo preneha …) in zastaralne, kjer pravica preneha na ugovor nasprotne stranke, v obeh primerih pa njihova zamuda povzroči zavrnitev zahtevka. Za opredelitev, ali je rok materialni ali procesni, ne more biti odločilno dejstvo ali je rok določen v materialnem ali procesnem predpisu.1 Za opredelitev je odločilna sama narava roka, to je, kakšna pravica se z določenim rokom varuje oziroma kakšne so posledice zamude roka. Pri opredelitvi je torej potrebno izhajati iz vprašanja, ali z iztekom roka dokončno preneha meritorno pravno varstvo oziroma preneha pravica do pravnega varstva določene vsebine (materialni rok) ali s potekom roka postane nedopustna le ena od oblik pravne zaščite (procesni rok). Pri roku, ki ureja vložitev predloga za nasprotno izvršbo, je tako treba vzeti v obzir, da je nasprotna izvršba specifična oblika uveljavljanja kondikcijskega oziroma obogatitvenega zahtevka znotraj izvršilnega postopka, torej z iztekom roka za njeno uveljavitev preneha le-ta oblika pravne zaščite (stranka pa lahko še vedno na to svojo pravico uveljavlja v ločenem pravdnem postopku po vloženi tožbi). Ta rok torej opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja vložitve predloga za nasprotno izvršbo. Gre torej za rok, od katerega je odvisna le dopustnost predloga za nasprotno izvršbo, ne pa tudi dopustnost samega pravovarstvenega zahtevka oziroma strankine materialne pravice zahtevati vrnitev preveč plačanega zneska. Ker gre torej pri roku za nasprotno izvršbo za procesni rok, na njegov tek čas sodnih počitnic (v letu 2020 v času od 1. 8. do 15. 8. 2020) vpliva. V nenujnih zadevah, kamor spada tudi konkretna zadeva, v času sodnih počitnic ne tečejo procesni roki. To pomeni, da se je tek procesnega roka, ki je pričel teči pred začetkom sodnih počitnic, z začetkom sodnih počitnic prekinil in je tekel naprej prvi naslednji dan po izteku sodnih počitnic.

8. Glede na navedeno je napačno pritožbeno zavzemanje, da procesni roki v času sodnih počitnic tečejo, vendar se ne iztečejo. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bil 3-mesečni rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo v času od 1. 8. do 15. 8. 2020 pretrgan in ni tekel. Predlog za nasprotno izvršbo je tako vložen pravočasno.

9. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tudi sicer ZIZ vsebuje tako procesne kot materialnopravne določbe. 2 Tako tudi Mihajlo Dika, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Narodne novine, Zagreb 2007, stran 427.