Jedro

Pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, namenjenemu za njeno redno rabo, je bilo mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi (drugi odstavek 12. člena ZTLR in podobno drugi odstavek 7. člena ZPN). Pravice na zemljišču so tako sledile pravici na objektu. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnikovim trditvam, da se je pravica uporabe na teh zemljiščih prenašala skupaj s pravico na stavbi po samem zakonu - na podlagi določb drugega odstavka 12. člena ZTLR in drugega odstavka 7. člena ZPN. Prenos pravice uporabe na teh zemljiščih zato ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil, niti ne z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča na način, kot ga je predpisoval 46. člen ZUN.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi nižjih sodišč se razveljavita in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik funkcionalnega zemljišča površine 63 m2 na parc. št. 1893 vl. št. ... k.o. ..., ki spada k njegovi stanovanjski hiši ..., stoječi na isti parc. št., kar je toženka dolžna priznati in dopustiti vknjižbo lastninske pravice po uradni dolžnosti. Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo po povrnitvi pravdnih stroškov in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa obe napadeni sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pojasnjuje nesporno dejansko stanje, da je tožnikov oče kupil vrstno stanovanjsko hišo in dodatno razlaga, zakaj je po njegovem mnenju nesporno tudi, da sporno zemljišče, dvorišče v izmeri 63 m2, predstavlja funkcionalno zemljišče k tej stavbi. Če torej gre za funkcionalno zemljišče, potem sta obe sodbi v nasprotju z zakonom in sodno prakso. V času sklenitve kupoprodajne pogodbe se je na zemljiščih v mestih lahko pridobila le pravica uporabe, in sicer z zgraditvijo na takem zemljišču ali z nakupom ali z dedovanjem. Funkcionalno zemljišče je delilo usodo hiše in je bilo tako po sili samega zakona. Zato revizija graja razloge pritožbenega sodišča, da 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ne ureja načinov pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču. Po prepisu obeh odstavkov navedenega člena opozarja zlasti na drugi odstavek in graja razloge pritožbenega sodišča, da ni zatrjeval, da bi obstajal kak pravni akt, s katerim bi mu toženka priznala pravico uporabe na tej nepremičnini. Tožnik vztraja pri svojem stališču, da se je pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču po sili zakona prenesla na kupca ali dediča hiše, zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini. Graja tudi nekatere od razlogov prvostopenjskega sodišča, zlasti da 117. člen SZ ne predvideva prodaje hiše enemu imetniku stanovanjske pravice, saj je v hiši le eno stanovanje, pa tudi razloge, da kupec enostanovanjske hiše ni mogel pridobiti več pravic od kupcev stanovanj v večstanovanjski hiši. Tudi slednji so po tožnikovem mnenju postali solastniki funkcionalnega zemljišča. Zato vztraja pri svojem mnenju, da je z nakupom hiše po sili samega zakona pridobil pravico uporabe na dvorišču kot funkcionalnem zemljišču, da je bila lastnina sicer še naprej družbena (če tožnik ni postal lastnik že na podlagi SZ), s sprejemom ZLNDL pa je po sili zakona postal lastnik navedenega zemljišča, o čemer sodišči nista zavzeli nobenega stališča. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v prvem sojenju tožnikovo revizijo s sodbo II Ips 781/2005 z dne 13. 3. 2008 zavrnilo. Navedeno sodbo je Ustavno sodišče RS z odločbo Up-1381/08-13 z dne 23. 9. 2009 razveljavilo ter zadevo vrnilo revizijskemu sodišču v novo odločanje. Ugotovilo je, da vrhovno sodišče svojega stališča o pravni pomembnosti strokovne odmere funkcionalnega zemljišča v času nakupa stavbe ni posebej utemeljilo, čeprav relevantne materialnopravne določbe dopuščajo tudi drugačno razlago. Upoštevaje možne razlage obravnavanega pravnega problema, na katere je opozorilo ustavno sodišče v navedeni odločbi in glede na stališče revizijskega sodišča o lastnini na funkcionalnih zemljiščih večstanovanjskih stavb (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009), je revizijsko sodišče v tej zadevi sprejelo enako pravno stališče tudi glede lastninskih upravičenj na funkcionalnem zemljišču enostanovanjske hiše. 7. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnikov pravni prednik na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 11. 1991 po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl.; v nadaljevanju SZ) od toženke kupil stanovanje-vrstno hišo na parc. št. 1893 k.o. ... Predmet te kupoprodajne pogodbe je bilo stanovanje v hiši in zemljišče, na katerem hiša stoji. V času sklenitve te kupoprodajne pogodbe so pravice na nepremičninah urejali Zakon o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in nasl., v nadaljevanju ZPN), Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl., v nadaljevanju ZTLR) in SZ. Slednji je uredil le lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih stavb, medtem ko družbene lastnine na stavbnih zemljiščih ni odpravil. Ta je bila v večini primerov odpravljena šele z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl.; v nadaljevanju ZLNDL). Pred tem so imeli lastniki stavb na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, ki je namenjeno za njeno redno rabo, pravico uporabe, dokler stavba obstaja (prvi odstavek 12. člena ZTLR). Stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo objekta ali naprave, je Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84; v nadaljevanju ZUN) poimenoval kot funkcionalno zemljišče (drugi odstavek 46. člena ZUN). Funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše je podrobneje opredelil tudi SZ v prvem odstavku 9. člena.

8. V času sklepanja obravnavane kupoprodajne pogodbe je bilo mogoče pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, namenjenemu za njeno redno rabo, prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi (drugi odstavek 12. člena ZTLR in podobno drugi odstavek 7. člena ZPN). Pravice na zemljišču so tako sledile pravici na objektu. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnikovim trditvam, da se je pravica uporabe na teh zemljiščih prenašala skupaj s pravico na stavbi po samem zakonu - na podlagi določb drugega odstavka 12. člena ZTLR in drugega odstavka 7. člena ZPN. Prenos pravice uporabe na teh zemljiščih zato ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil, niti ne z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča na način, kot ga je predpisoval 46. člen ZUN. Tako besedilo kot namen te določbe ZUN, ki je uvrščena v poglavje z naslovom "Parcelacija", ne daje zadostne podlage za sklepanje, da je 46. člen ZUN s predpisovanjem načinov določitve funkcionalnega zemljišča posegel v pravice, ki jih je lastnikom stavb priznaval prvi odstavek 12. člena ZTLR. K temu gre še dodati, da opisan način pridobitve pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču ni bil omejen le na primere, ko je lastnik stavbo sam zgradil, kot zmotno zaključuje pritožbeno sodišče. 9. Pri lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je bistveno vprašanje, kdo je imel v trenutku uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na zemljišču, pri ugotavljanju upravičenca pa je treba upoštevati tudi vsa pravila, ki se nanašajo na funkcionalno zemljišče in njegovo vlogo in ter pomen v sistemu družbene lastnine (prim. Miha Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa št. 3/2008, str. 22 in nasl.). Upoštevati je treba, da v prejšnjem sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in da zemljiškoknjižni podatki dostikrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Zakonodajalec se je tudi odločil, da se pri lastninjenju nepremičnin po ZLNDL ne bo upoštevalo, ali je bila pravica uporabe nepremičnine v družbeni lastnini pridobljena odplačno ali neodplačno. Vseeno pa je treba pri načinu preoblikovanja te pravice v lastninsko pravico ustrezno upoštevati tudi namen, zaradi katerega je imetnik pridobil pravico uporabe, in način, na katerega je to pravico uresničeval (prim. Matija Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 85).

10. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da noben kasnejši predpis (razen z lastninskim preoblikovanjem) ni posegel v pridobljene pravice lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini in tudi ni omejil njihovih pravic na funkcionalnem zemljišču (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009). To velja tudi za Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS, št. 89/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPPLPS), ki je v 3. členu določal, da se za stavbo v etažni lastnini, za katero ni bilo odmerjeno funkcionalno zemljišče, kot nova parcela odmeri le stavbišče. Nasprotno stališče prvostopenjskega sodišča bi bilo zato zmotno, tudi če bi v tej zadevi, ki se nanaša na funkcionalno zemljišče k enostanovanjski hiši, ZPPLPS analogno uporabili. Na drugi strani je treba upoštevati, da sta Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/2002 in nasl.) v prvem odstavku 217. člena in Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003 in nasl.) v prvem odstavku 190. člena etažnim lastnikom večstanovanjske hiše priznala solastninsko pravico na zemljiščih, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe, in sicer ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalna zemljišča. 11. Glede na navedeno revizija utemeljeno zatrjuje, da je tožnikov pravni prednik z nakupom hiše pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču po sili zakona. Nižji sodišči, ki sta zavrnili te tožnikove zaključke, sta zmotno uporabili materialno pravo in v posledici te kršitve nepopolno ugotovili dejansko stanje. Nista namreč ugotovili, ali je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče tožnikove stanovanjske hiše. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi nižji sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovnem sojenju presoditi, ali je sporno zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše glede na predpise, ki so veljavi v času sklenitve kupoprodajne pogodbe med toženko in tožnikovim pravnim prednikom oziroma ugotoviti obseg zemljišča, na katerem je tožnikov pravni prednik z nakupom stanovanjske hiše pridobil pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico (prvi odstavek 2. člena ZLNDL). V zvezi s tem revizijsko sodišče še poudarja, da je mogoče odmero funkcionalnega zemljišča opraviti tudi v pravdnem postopku (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009 in Pravno mnenje občne seje VSS z dne 21. 12. 1988).

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.