Jedro

Sodba razveljavljena zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki člena 364/1 ZKP in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče v razlogih sodbe ugotavlja neprimerno hitrost obdolženčeve vožnje, torej kršitve določbe 45. člena ZTVCP, obtožba pa mu očita kršitev določbe 41. člena ZTVCP (vožnja po levi strani). Dejansko stanje je pomanjkjivo ugotovljeno v zvezi z obdolženčevim zagovorom, da naj bi vozilo nenadoma zapeljalo na levo stran zaradi okvare v zavornem sistemu ali pa krmilnem mehanizmu, kar ni bilo dovolj ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. E.B. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil E.B. spoznan za krivega, da je iz malomarnosti storil kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ RS in mu je bila izrečena kazen 2 mesecev zapora.

Sodbo izpodbija zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v 363. členu ZKP, predlaga pa razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožniku sicer ni pritrditi, da ne bi bilo pogojev za sojenje obdolženca v nenavzočnosti v smislu 3. odst. 442. člena ZKP.

Obdolženec je bil na glavno obravnavo z dne 10.5.1993 pravilno vabljen. Iz poštne povratnice je razvidno, da je hkrati z vabilom na glavno obravnavo prejel tudi drugopis obtožnega predloga, ter se je lastnoročno podpisal dne 29.4.1993. Predhodno je bil pred zaprošenim sodiščem pri preiskovalnem sodniku tudi zaslišan in je v zagovoru podrobno opisal potek vožnje vse od S. pa do kraja nesreče. Povedal je tudi, kdo se je v tem času vozil, kdo so bili njegovi sopotniki, da so imeli pred tem že okvaro na levi gumi, pojasnil pa je tudi svoje stališče, da je nenadno vozilo zapeljalo na levi vozni pas zaradi tehnične okvare. Pritožba ne pove, v čem naj bi bilo obtoženčevo zaslišanje pred zaprošenim preiskovalnim sodnikom pomanjkljivo izvedeno. Tudi ne gre za nobeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče prečitalo izvedensko mnenje brez soglasja strank, saj jih na glavni obravnavi ni bilo.

Pritrditi pa je pritožbi v tem, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP zato, ker gre za nepopolno oceno obdolženčevega zagovora, ki je delno tudi zmotna, pa tudi izrek sodbe in razlogi si v določeni meri nasprotujeta. Sodišče prve stopnje šteje, da je obdolženec priznal, da je "vozil" po levem, torej nasprotnem delu vozišča, kar pa ne drži. Obdolženec je povedal v zagovoru, da je vozilo zaneslo v levo zaradi zatrjevane tehnične okvare in je zato najprej prišlo do oplaženja z vozilom, ki ga je vozil in z zadnjem delom nasproti vozečega tovornjaka, nato pa še v osebni avto, ki je vozil za tovornjakom. Na takšno napačno oceno obdolženčevega zagovora pritožba upravičeno opozarja, je pa tudi pomembnega značaja. Pravtako sodba v razlogih zaključuje, da naj bi vozil obdolženec z neprimerno hitrostjo, torej, da naj bi kršil določbo 1. odstavka 45. člena ZTVCP, ko mu obtožba kršitve te določbe sploh ne očita, pač pa kršitev določbe 1. odstavka 41. člena ZTVCP, torej vožnjo po levi strani. Sodišče prve stopnje sicer po svojem smislu navezuje kršitev določbe 41. člena na neprimerno hitrost kot vzrok, zaradi česar naj bi zapeljal na levo stran, vendar kot rečeno obtožba obdolžencu neprimerne hitrosti sploh ne očita. Sodišče tudi ni ocenilo tisti del obdolženčevega zagovora, ko pripovedujo o okoliščini, ko naj bi takrat, ko je vozil avto še D.K., obdolženec pa je sedel zadaj v avtu in spal, temu vozniku počila leva prednja guma nekje pred Z.. Kot mu naj bi povedal D.K. kot takratni voznik, je s prazno gumo vozil še nekaj časa, ker ni zaznal, da se je spraznila in ko sta D.K. in P., zamenjala gumo z rezervno, je bila zemenjana guma podvsem razcefrana.

S tem hoče očitno obdolženec nakazati na možnost, da je kasneje, ko je on prevzel vožnjo, lahko prišlo do nekih napak na vozilu, ker naj bi voznik D.K. nekaj časa vozil s prazno gumo, torej po obroču. Te okoliščine sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj ni zaslišalo nobenega obdolženčevih spotnikov, za katere je znano, kdo so bili, saj jih je obdolženec v zaslišanju navedel, iz zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode pa je tudi razvidno, da so bili v vozilu, ki ga je obdolženec vozil še trije sopotniki tako, da ni dvoma, da je obdolženec sopotnike imel. Pritrditi pa je tudi pritožbeni oceni, da iz mnenja izvedenca A.Z. ni mogoče razbrati z gotovostjo drugega kot to, da je bilo vozilo tako poškodovano, da je nemogoč kakršenkoli preizkus glede stanja zavornega sistema, ali pa krmilnega mehanizma in le ugotavlja, da gre za vozilo vrhunske proizvodnje, mlajšega letnika, z vizuelno kontrolo celotnega sistema podvozja krmilnega mehanizma in pedalov ne daje vtisa o tehnični hibnosti, ima ustrezna avtoplašče in je nasploh dobro ohranjeno. Takšna ocena pa ne pomeni kakšne posebne strokovnosti, zlasti ne takšne, da bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi tega obdolženčev zagovor o neki napaki na vozilu gladko odklonilo. Obdolženec se sicer sklicuje na napako zavornega sistema, ki je ABS izvedbe, češ da naj bi v tem smislu utripala rdeča luč, po drugi strani pa opozarja na možnost, da je prišlo do okvare na krmilnem mehanizmu, ali morda na premi levega kolesa takrat, ko je njegov predvoznik določen čas vozil s prazno gumo. Ob samem ogledu kraja nezgode, kjer je bil obdolženec prisoten, sicer te okoliščine policistom ni omenjal, jo je pa omenjal preiskovalnemu sodniku.

Razlog, zakaj je obdolženčevo vozilo zapeljalo na nasprotni vozni pas tako ni zanesljivo ugotovljen, v obrazložitvi sodbe povedan razlog, ki bi kazal na neprimerno hitrost, pa v obtožbi ni zajet. Pritožbi zagovornika je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

Sodišče prve stopnje bo moralo dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem prič, ki so bile takrat obdolženčevi sopotniki. Pojasnile bi lahko kako je bilo z vožnjo s prazno gumo, kako so oni kot sopotniki zaznavali obdolženčevo vožnjo in sam dogodek nesreče, pri čemer tudi ni jasna izpovedba oškodovanca J.T. in njegove žene S.T. o načinu vožnje tovornjaka pred njim, ko zatrjujeta, da naj bi se tovornjak pomaknil v levo, torej proti sredini vozišča, predno je prišlo do oplaženja z obdolženčevim vozilom in takoj nato do zadetja z avtom, ki ga je upravljal J.T.. Iz izpovedb obeh prič se nakazuje, da je voznik tovornjaka nenadoma spremenil vožnjo s tem, da je zavil, bodisi v levo ali desno, ko J.T. enkrat pravi, da je tovornjak skrenil v desno, nato popravi izjavo, da je zapeljal pred zadetjem v levo to se pravi proti sredini vozišča, še predno je prišlo do oplaženja s tovornjakom. Te okoliščine so premalo razjasnjene, pa tudi obdolženec v zagovoru na glavni obravnavi ne pove o načinu vožnje tovornjaka, kolikor je zaznal kaj nenavadnega. Morda se bo pokazalo za potrebno tudi angažiranje izvedenca cestnoprometne stroke v zvezi z obdolženčevim zatrjevanjem, da naj bi bil avto vožen nekaj časa s praznim kolesom, namreč v tem smislu, kako deluje takšen način vožnje na zavorni in kretalni mehanizem. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moč zanesljivo ugotoviti, zakaj je obdolženec zapeljal preko svojega voznega pasu na levo stran, kot sicer ne drži, da bi po tem pasu vozil, kar pomeni vožnja po levi strani v določeni daljši razdalji, ne pa samo neposredno tik pred zadetjem, kar se v tem primeru sicer ugotavlja.