Jedro

Pri kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 3. odst. 196. člena KZ gre za situacijo, ko je pripravljalno dejanje določeno kot posebno kaznivo dejanje. Iz opisa tega kaznivega dejanja je namreč razvidno, da za to kaznivo dejanje zadošča že nepooblaščena izdelava, nabava, uporaba ali dajanje v uporabo opreme, materiala ali predhodnih sestavin, za katere storilec ve, da so namenjene za proizvodnjo mamil, in ni treba, da bi do proizvodnje mamil že tudi v resnici prišlo. Če pa je do proizvodnje prišlo, torej je storilec uresničil tudi zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ, kar je situacija v obravnavanem primeru, gre za navidezen idealni stek zaradi razmerja subsidiarnosti in s tem tudi le za eno kaznivo dejanje. Gre torej za odnos med kaznivimi pripravljalnimi dejanji in dokončanim kaznivim dejanjem, pri katerem pripravljalna dejanja izgubijo svojo samostojnost in se vključijo v storjeno kaznivo dejanje kot njegov naravni in pravni sestavni del.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbam zagovornika obtoženega UV in državne tožilke ter po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi in kazenskih sankcijah za oba obtoženca spremeni tako, da se ravnanje obeh obtožencev opisano pod točkama 1 in 2 izreka pravno opredeli kot kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, pri obtoženemu UV pa še v zvezi z 2. odst. 16. člena KZ.

Na podlagi 1. odst. 196. člena KZ se obtoženemu GH izreče kazen 3 (tri) leta zapora, obtoženemu UV pa kazen 2 (dve) leti 6 (šest) mesecev zapora.

V ostalem pa se pritožbi zagovornika obtoženega UV in državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožena GH in UV spoznalo za kriva storitve pod točko 1 izreka kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 3. odst. 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, pri obtoženemu Veselu pa tudi v zvezi s členom 16/2 KZ, pod točko 2 izreka pa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, pri obtoženemu V pa tudi v zvezi s členom 16/2 KZ. Obtoženemu H je določilo kazni in sicer za dejanje pod točko 1 izreka deset mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 izreka pa eno leto zapora, nato pa mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Obtoženemu V pa je za dejanje pod točko 1 izreka določilo kazen osem mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 izreka pa kazen eno leto zapora, nato pa mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi določila 1. odst. 49. člena KZ je obema obtožencema v izrečeni enotni kazni vštelo čas, prebit v priporu in sicer obtoženemu H od 6.12.2005 dalje, obtoženemu V pa od 16.1.2006 dalje. Skladno z določilom 4. odst. 196. člena KZ je sodišče prve stopnje obtožencema odvzelo zasežena mamila in sredstva za njihovo izdelovanje. Obtožencema pa je naložilo v plačilo povprečnino, odmerjeno vsakemu na 180.000,00 SIT, oprostilo pa ju je plačila stroškov za izvedence.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in zagovornik obtoženega UV. Okrožna državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu H izreče enotno kazen sedem let zapora, obtoženemu V pa enotno kazen štiri leta zapora. Zagovornik obtoženega V pa se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti obtožbe oziroma vsaj obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 3. odst. 196. člena KZ pod točko 1 izreka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa še, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo in sicer pogojno obsodbo, v vsakem primeru pa obtožencu odpravi pripor.

Višji državni tožilec svetnik JS je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal ugoditev pritožbi zagovornika obtoženega V v delu, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. S tem predlogom so bili seznanjeni oba obtoženca in njuna zagovornika.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Zmotno je stališče obtoženčevega zagovornika, da je bila modifikacija obtožnice na glavni obravnavi dne 27.7.2006, ko je tožilka pri dejanju pod točko 2 izreka dodala abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja in sicer besedo "neupravičeno", nedopustna glede na določilo 1. odst. 344. člena ZKP. Dejstvo je namreč, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja niso obvezna sestavina obtožnice glede na določila 269. člena ZKP. Obvezni in najpomembnejši del vsake obtožnice je opis dejanja, s katerim je določena dejanska in pravna podlaga obtožbe. Opis dejanja kot historičnega dogodka, ki je predmet sojenja, mora izhajati iz dokaznega gradiva ter mora vsebovati vsa dejstva in okoliščine iz 2. točke 1. odst. 269. člena ZKP, ki konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. Tudi nadaljnje zatrjevanje pritožnika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obrambi v zvezi s predmetno modifikacijo ni dalo besede v smislu določb 344. člena ZKP, kršilo pravice obrambe, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, torej je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. člena ZKP, ni sprejemljivo. Glede na določbe 344. člena ZKP je sicer res, da mora biti obtoženec s spremenjeno obtožbo seznanjen in mora imeti primeren čas in možnost za pripravo obrambe. Vendar pa vsaka sprememba obtožbe še ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Sodišče mora prekiniti glavno obravnavo v primeru ustno spremenjene obtožbe, če gre za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, da je obtožencu potreben določen čas za pripravo obrambe. Po oceni pritožbenega sodišča se predmetna modifikacija, kot to izhaja že iz predhodnega dela obrazložitve, ni nanašala na opis konkretnega dejanskega stanja, torej ni šlo za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, ki bi zahtevala prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Pripomniti pa je tudi, da pritožnik ni navedel, kako naj bi zatrjevana kršitev pravice obrambe v konkretnem primeru lahko vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritrditi je sicer obtoženčevemu zagovorniku, da je sodišče prve stopnje pri izreku sodbe ravnalo v nasprotju z določilom 1. odst. 317. člena ZKP, vendar ta kršitev ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Kljub temu, da torej sodišče prve stopnje pri vnosu izreka sodbe v zapisnik o glavni obravnavi ni navedlo dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, temveč se je le sklicevalo na vloženo obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št. Kt (1) 5243/05, z dne 14.3.2006, spremenjeni na glavni obravnavi dne 27.7.2006, je sodišče prve stopnje pri izreku sodbe povsem jasno in določno opredelilo, katerih dejanj sta obtoženca spoznana za kriva, v pisnem odpravku pa zajelo celoten opis abstraktnega in konkretnega dela obtožnice z navedeno spremembo. Po oceni sodišča druge stopnje torej podana kršitev pri izdaji sodbe ni mogla in tudi ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Zagovornik obtoženega V nadalje pravilno opozarja, da iz pisno izdelane sodbe in njenega izvirnika izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženemu Veselu določilo le posamični kazni zapora za kaznivi dejanji pod točko 1 in 2 izreka, ni pa mu izreklo enotne kazni, medtem ko je obtoženemu H dvakrat izreklo enotno kazen zapora, vendar pritožbeno sodišče ne sprejema nadaljnje trditve pritožnika, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nejasen in nepopoln. Dejstvo je namreč, da v obravnavanem primeru gre za očitno pisno pomoto, saj iz zaporedja določitve posameznih kazni ter izreka enotnih kazni obtožencema jasno izhaja, da se izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora nanaša na obtoženega V in ne obtoženega H, kot je to pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje. Da je temu res tako potrjuje tudi obrazložitev izpodbijane sodbe na 17. strani.

Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, ki jo zagovornik vidi v tem, da iz opisa kaznivega dejanja ni jasno, kdo izmed obtoženih je najel stanovanjsko hišo na naslovu P 46, B, ni podana. Res je sicer, da pri opisu dejanja pod točko 1 izreka ni ravno jasno, kdo izmed obtoženih je najel predmetno stanovanjsko hišo, je pa to jasno razvidno iz opisa dejanja pod točko 2 in sicer, da je predmetno hišo najel obtoženi UV od MŠ.

Pritrditi pa je obtoženčevemu zagovorniku, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon v škodo obtoženca, in sicer v vprašanju iz 4. točke 372. člena ZKP. Pri dejanju pod točko 1 izreka, torej kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 3. odst. 196. člena KZ, gre namreč za situacijo, ko je pripravljalno dejanje določeno kot posebno kaznivo dejanje. Iz opisa tega kaznivega dejanja je namreč razvidno, da za to kaznivo dejanje zadošča že nepooblaščena izdelava, nabava, uporaba ali dajanje v uporabo opreme, materiala ali predhodnih sestavin, za katere storilec ve, da so namenjene za proizvodnjo mamil in ni treba, da bi do proizvodnje mamil že tudi v resnici prišlo. Če pa je do proizvodnje prišlo, torej je storilec uresničil tudi zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ, kar je situacija v obravnavanem primeru, gre za navidezen idealni stek, zaradi razmerja subsidiarnosti in s tem tudi le za eno kaznivo dejanje. Gre torej za odnos med kaznivimi pripravljalnimi dejanji in dokončanim kaznivim dejanjem, pri katerem pripravljalna dejanja izgubijo svojo samostojnost in se vključijo v storjeno kaznivo dejanje kot njegov naravni in pravni sestavni del. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje temu delu pritožbe zagovornika obtoženega V ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti za obtoženega H (določilo 387. člena ZKP) spremenilo tako, da se ravnanje obeh obtožencev opisano pod točkama 1 in 2 izreka pravno opredeli kot kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, pri obtoženemu V pa še v zvezi s členom 16/2 KZ. Glede na navedeno spremembo izpodbijane sodbe se pritožbene navedbe zagovornika obtoženega V, ki zadevajo izrek dejanja pod točko 1, izkažejo kot neupoštevane.

V zvezi z opisom dejanja pod točko 2 izreka, torej kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ pa sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene kritike, da gre za pomanjkljiv opis, saj se v njem navaja le to, da gre za neupravičeno proizvodnjo, le-ta pa ni konkretizirana, ter da sodišče v zvezi z neupravičenostjo kot zakonskim znakom predmetnega kaznivega dejanja sploh ni izvajalo dokazov. Pritrditi je sicer zagovorniku, da proizvodnja rastline konoplja v Republiki Sloveniji ni absolutno prepovedana, temveč je pod določenimi pogoji dovoljena oziroma se rastlina konoplja lahko proizvaja v Sloveniji skladno z določbami Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje, vendar to še ne pomeni, da je izrek predmetnega kaznivega dejanja zaradi tega pomanjkljiv. V izreku predmetnega kaznivega dejanja je namreč navedeno, da sta obtoženca neupravičeno proizvajala in zaradi prodaje hranila mamilo, neupravičenost oziroma protipravnost njunega ravnanja pa je konkretizirana s tem, da je navedeno, da sta pri tem ravnala v nasprotju z Zakonom o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki določa pogoje, pod katerimi sta dovoljena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami ter posest prepovedanih drog in je omenjeni Pravilnik o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje do tega zakona v razmerju specialnosti. Ker zagovor obtoženih ni šel v smeri, da sta izpolnjevala pogoje, pod katerimi sta proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami oziroma posest prepovedanih drog dovoljena, sodišče v tej smeri dokaze ni bilo dolžno izvajati.

V zvezi z očitkom, da sta obtoženca posadila 53 sadik rastline konoplje, je zmotno naziranje pritožnika, da se proizvodnja rastline konoplje začne šele s posegi na dozoreli rastlini ter, da bi moralo sodišče prve stopnje morebitno dozorelost vseh najdenih in zaseženih rastlin ter obstoj takšnih posegov na teh rastlinah, ki predstavljajo proizvodnjo konoplje rastline kot prepovedane droge, dokazovati z ustreznim izvedenstvom in je tako dejansko stanje v tem obsegu nepopolno ugotovljeno. Pojma "proizvodnja mamil" kazenski zakon ne opredeljuje, pač pa je tak pojem opredeljen v 1. odst. 4. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki kot proizvodnjo droge šteje vse postopke, kjer se pridobivajo snovi, ki imajo psihotropne učinke, vključno z gojenjem takih rastlin. Pritožbeno sodišče šteje, da je ta zakonska opredelitev uporabna tudi za opredelitev tega pojma v 1. odst. 196. člena KZ, zato drugačno stališče v zagovornikovi pritožbi ni utemeljeno (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 14/2005).

Sodišče druge stopnje pa povsem zavrača pritožbene navedbe zagovornika obtoženega V, da prvostopenjsko sodišče obtožencu ni uspelo dokazati, da je rastlino konopljo proizvajal in hranil zaradi nadaljnje prodaje. Prvostopenjsko sodišče je sicer sledilo zagovoru obtoženega V, da sam uživa konopljo rastlino, saj je prepričan, da mu edino to pomaga pri lajšanju njegovih zdravstvenih težav, vendar je ta del njegovega zagovora pravilno ocenilo le kot povod, da je prišlo do obravnavanega kaznivega dejanja, utemeljeno pa mu ni verjelo, da je proizvajal in hranil rastlino konopljo le za lastno uporabo. Okoliščine, ki jih izpostavlja izpodbijana sodba in sicer, da so bili vsi prostori v stanovanjski hiši, ki jo je najel prav obtoženi V, prirejeni za gojenje rastline konoplje in sicer se je v enem izmed prostorov izvajalo laboratorijsko gojenje rastline konoplje, v enem prostoru se je hranila že posušena rastlina konoplje, ki je bila shranjena v kartonastih škatlah in je bila sortirana po kvaliteti, en prostor pa je bil namenjen sušenju, kemikalije pa so se nahajale v kopalnici, da je bila najdena relativno velika količina sadik rastline konoplje, še posebej pa že posušene rastline konoplje, gre namreč za količino kar 61,296 kg rastline konoplje, da je večji del stroškov za vzdrževanje predmetne hiše ter stroške proizvodnje konoplje kril ravno obtoženi V, ki je v svojem prvotnem zagovoru v preiskavi med drugim povedal, da sta z obtoženim H hotela imeti biznis, tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kažejo, da je tudi obtoženi V proizvajal in hranil rastlino konopljo z namenom nadaljnje prodaje. Takšnega zaključka pa ne more omajati ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke, da obtoženi V zaradi specifičnega stanja duševnih funkcij ni bil sposoben samostojno organizirati in tehnološko usposobiti rastlinjak za vzgojo v konkretnem primeru konoplje, saj se obtoženemu V ne očita, da bi predmetno kaznivo dejanje storil sam, temveč da ga je storil v sostorilstvu z obtoženim H. Enako velja tudi za pritožbeno navedbo, da v kolikor bi držala teza tožilstva, obtoženi V ne bi porabil skoraj že celotne odškodnine, ki jo je prejel zaradi zadobljenih poškodb v prometni nesreči, temveč bi z zatrjevano prodajo prepovedane droge dobro zaslužil, saj se obtoženemu V ne očita izvršitvena oblika prodaje prepovedane droge, temveč proizvodnja in hramba prepovedane droge z namenom prodaje.

Kljub temu da je prišlo do spremembe izpodbijane sodbe v odločbi o pravni opredelitvi dejanj v korist obtožencema, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam državne tožilke, da obtožencema izrečeni kazni ne ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja in njuni vlogi pri izvrševanju dejanja. Teža kaznivega dejanja se nedvomno kaže v obsegu, intenzivnosti in trajanju predmetne kriminalne dejavnosti, saj sta obtoženca glede na dejstvo, da sta celotno stanovanjsko hišo preuredila in priredila za proizvodnjo rastline konoplje, v katero sta vložila precejšnja finančna sredstva ter glede na veliko količino zasežene konoplje, dejansko imela "tovarno konoplje", kot se je to slikovito izrazila tožilka. Dejstvo, da sta bila oba obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju zelo aktivna, saj sta oba imela strokovno znanje glede gojenja konoplje in se tako med seboj dopolnjevala, oba pa sta tudi finančno vlagala v proizvodnjo konoplje, gre pa tudi za dalj časa trajajočo dejavnost, pa so tiste okoliščine, ki so bile sicer v izpodbijani sodbi ugotovljene, vendar pa neustrezno ovrednotene, zato je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke delno ugodilo in obtožencema izreklo višji kazni in sicer obtoženemu H kazen tri leta zapora, obtoženemu V pa ob upoštevanju dejstva, da je obravnavano dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar je lahko razlog za omilitev kazni, kazen dve leti in šest mesecev zapora. Tožilka se je sicer zavzemala za izrek višjih kazni za obtoženega H v trajanju sedmih let zapora, za obtoženega V pa v trajanju štirih let zapora, vendar v tem delu njena pritožba ni utemeljena, saj je bilo potrebno vendarle upoštevati, da sta obtoženca dosedaj nekaznovana ter, da je šlo za konopljo, ki je v primerjavi z drugimi mamili, npr. heroinom in kokainom manj nevarno mamilo. Ob takšni odločitvi zato pritožba zagovornika obtoženega V, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe ter kot odločilno okoliščino navaja, da obtoženi V zaradi specifičnega stanja duševnih funkcij ni bil sposoben samostojno organizirati in tehnološko usposobiti rastlinjak za vzgojo konoplje ter, da je do gojenja konoplje rastline prišlo iz zdravstvenih razlogov na strani obtoženega V, ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi državne tožilke in zagovorniku obtoženega UV le delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti, spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.