Jedro

Čeprav za sojenje v nenavzočnosti pred okrajnim sodiščem ni predpisan tudi pogoj, ki je predpisan za sojenje v nenavzočnosti pred okrožnim sodiščem, namreč, da obdolženec izostanka ni opravičil, to ne pomeni, da okrajnemu sodišču ni treba upoštevati utemeljenega opravičila obdolženca.

Izrek

Zahtevi obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obdolženi V.S. oproščen obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ pa mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora, ob upoštevanju kazni pet mesecev zapora v prejšnji pogojni obsodbi za enako kaznivo dejanje pa mu je bila izrečena pogojna obsodba z enotno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, obdolženemu S.M. pa je bila zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ izrečena enotna kazen sedem mesecev zapora.

Obdolženi V.S. sam je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da je bila glavna obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti, čeprav je sodišču sporočil, da se je ne more udeležiti iz opravičenih razlogov, namreč zaradi veliko novozapadlega snega. Sodišče mu tako ni omogočilo obrambe, zaradi česar mu je kršilo pravice po 22. in 29. členu Ustave, kršilo pa je tudi določbe 12. in 16. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je sodišče druge stopnje pravilno štelo, da novozapadli sneg ni okoliščina, ki opravičuje izostanek z glavne obravnave, podani pa so bili zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolženemu V.S., ki se je o njem izjavil. Ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče obvestil, da na obravnavo ne more priti, čeprav se je z avtomobilom pravočasno napotil, "toda do Tolmina zaradi snežnega meteža in prometnega kolapsa" ni prišel. Prometnih zastojev ni predvideval in se jim ni mogel izogniti. Zaradi tega se ni mogel soočiti z obremenilnimi pričami. Predlaga, da se njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva obdolženega V.S. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP obdolženec lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali drugih kršitev postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe.

Po določbah 2. alinee 29. člena Ustave ima obdolženec pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Navzočnost obdolženca na sojenju ni le njegova pravica, ampak celo dolžnost, ki jo sodišče lahko uresničuje s prisilnimi sredstvi (prvi odstavek 307. člena ZKP). Tej pravici se obdolženec sicer lahko odreče, izrečno ali z ravnanjem, ki upravičuje domnevo, da se je pravici odpovedal in če so izpolnjeni pogoji, ki jih za sojenje v nenavzočnosti določa zakon. Za sojenje v nenavzočnosti obdolženca pred okrajnim sodiščem se odrek tej pravici po prvem odstavku 442. člena ZKP domneva, če obdolženec na obravnavo ni prišel, čeprav je bil pravilno vabljen. Sojenje v nenavzočnosti kljub odreku tej pravici ni dopustno, če obdolženec še ni bil zaslišan. Za sojenje v nenavzočnosti pred okrajnim sodiščem ni predpisan tudi pogoj, ki je po prvem odstavku 307. člena ZKP predpisan za sojenje v nenavzočnosti pred okrožnim sodiščem, namreč, da obdolženec izostanka ni opravičil. Po stališču Vrhovnega sodišča razlike v teh določbah ne pomenijo, da okrajnemu sodišču ni treba upoštevati utemeljenega opravičila obdolženca, saj mora sodišče po določbi drugega odstavka 442. člena ZKP upoštevati tudi opravičilo zagovornika. Pravica obdolženca do sojenja v njegovi navzočnosti je ena temeljnih pravic obdolženca v kazenskem postopku za uresničevanje načel poštenega sojenja, enakega orožja, neposrednosti, pravice do soočenja z dokazi, ki ga obremenjujejo in drugih pravic v kazenskem postopku. Zato je treba zakonske izjeme od uresničevanja te pravice ozko razlagati.

V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni formalni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca po prvem odstavku 442. člena ZKP. Toda glede na to, da je obdolženi S. v zagovoru zanikal storitev kaznivega dejanja, da je dne 20.6.2003 prišel na narok za glavno obravnavo, kasnejši naroki za glavno obravnavo do 4.3.2005, ko je bila opravljena, pa so bili preklicani, zlasti pa ob upoštevanju, da je preko svojega znanca iz T. med potekom glavne obravnave opravičil izostanek zaradi vremenskih razmer, torej objektivnih okoliščin, ki so očitno obstajale, ni mogoče utemeljeno sklepati, da se je obdolženi S. odpovedal pravici do sojenja v njegovi navzočnosti. Obrazložitev odločitve, da se kljub opravičilu sodi v nenavzočnosti obdolženega V.S., da opravičilo ni utemeljeno, ker je bilo sneženje napovedano, javna prevozna sredstva pa so kljub temu vozila, ni prepričljiva: glavna obravnava je bila razpisana ob 8.30 uri v T., obdolženi S. pa stanuje v L., sodišče samo ugotavlja, da je razdalja med mestoma več kot 100 km in v danih vremenskih razmerah očitno z osebnim avtomobilom po cesti težko prevozna. V sklepu sodišče navaja, da javna prevozna sredstva iz L. do T. ne vozijo tako, da bi obdolženec lahko prišel pravočasno do začetka glavne obravnave ob 8.30 uri. Kljub temu, da so bile izpolnjene zakonske predpostavke za sojenje v nenavzočnosti obdolženca po prvem odstavku 442. člena ZKP, bi, po stališču Vrhovnega sodišča, moralo sodišče v obravnavnem primeru spoštovati pravico obdolženca, da je navzoč na glavni obravnavi in se sooči z obremenilnimi dokazi, mu omogočiti, da predlaga dokaze v svojo korist in uporabi druge pravice obdolženca na glavni obravnavi.

Kršitev pravice do obrambe po četrtem odstavku 12. člena in 3. odstavku 16. člena ZKP v zvezi z 2. alinejo 29. člena Ustave je relativno bistvena kršitev kazenskega postopka v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je obdolženi V.S. (v sostorilstvu z S.M.) kot redar v diskoteki lahko telesno poškodoval tri oškodovance iz skupine gostov v isti diskoteki v poznih nočnih urah. Okoliščine kaznivega dejanja so takšne, da ni izključeno, da bi neposredno soočenje med udeleženci fizičnega konflikta ob neposrednem vtisu sodišče lahko privedlo do drugačnega izida kazenskega postopka. Ker je obdolženi S. to kršitev postopkov neuspešno uveljavljal že v pritožbi je možnost, da bi kršitev pravice obrambe vplivala na pravilnost sodbe vključena v nezakonitost sodbe sodišča druge stopnje in pomeni razlog po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče se je o sojenju v nenavzočnosti obdolženca že opredeljevalo. Načeloma je pritrjevalo odločitvam sodišč, da izostanek obdolženca z glavne obravnave brez opravičila ali brez utemeljenega razloga, izmikanje prihodu na glavno obravnavo, spreminjanje bivališča brez obvestila sodišča, zavračanje vabila na glavno obravnavo in podobna ravnanja, upravičujejo domnevo, da se je obdolženec odrekel pravici do sojenja v njegovi navzočnosti. V obravnavanem primeru ravnanje obdolženega V.S. zaključka o odreku pravici ne omogoča, zato se Vrhovno sodišče s to odločitvijo ne odmika od sodne prakse o tem vprašanju.