Jedro

Na podlagi določbe 1. odst. 193. člena ZOR je mogoče priznati povračilo stroškov v zvezi s pogrebom (žalna obleka, venec, cvetje) vsem tistim osebam, za katere je glede na njihovo razmerje do pokojnika običajno, da jim ti stroški nastanejo - in v obsegu, ki je običajen. Med te osebe je glede na način izražanja pietete do pokojnega, ki je v Sloveniji običajen, treba šteti tudi brate in sestre pokojnega - neglede na to, ali je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost (v smislu 2. odst. 201. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek sodbe) tako spremeni, da se zavrne pritožba tožene stranke kot neutemeljena tudi v tem delu in se potrdi sodba sodišča prve stopnje tudi v tistem delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožnicama plačati vsaki po 16.666,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1992 do plačila.

Tožena stranka mora tožnicama nerazdelno povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.540,00 sit z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 20.4.1994 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo mdr. naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnicama (tretji in četrti tožnici v postopku na prvi in drugi stopnji) vsaki po 16.666,00 sit odškodnine iz naslova povračila 2/3 stroškov, ki so jima nastali zaradi smrti brata v prometni nesreči. Obenem je zavrnilo višji zahtevek teh tožnic - delno zaradi nižje odmere premoženjske škode, delno pa zaradi odločitve o temelju odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo mdr. ugodilo pritožbi tožene stranke zoper citirani del odločitve sodišča prve stopnje in sodbo prve stopnje tako spremenilo, da je tožbena zahtevka teh tožnic zavrnilo tudi v preostalem delu. Tako odločitev je utemeljilo s tem, da povračila pogrebnih stroškov (konkretno za venec, cvetje, črnino) ni mogoče priznati osebam, ki po 2. odst. 201. člena ZOR nimajo pravice do odškodnine za duševne bolečine ob smrti svojca.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta tožnici vložili pravočasno revizijo, s katero uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sklicujeta se na krajevne običaje, ki jih je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Opozarjata na pieteto do umrlega, ki ob smrti brata narekuje, da se bdi ob krsti v črnini, se gre na pogreb v žalni obleki in se žalna oblačila nosijo še nekaj mesecev potem, kupi pa se tudi venec in cvetje, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnici nista zajeti v krog oseb iz 201. člena ZOR, toda sodita v krog oseb iz 193. člena ZOR, ki imajo pravico do povračila stroškov za pogreb. Tožnici predlagata razveljavitev sodbe druge stopnje, kolikor se nanaša na njiju.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je utemeljena. Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb (1. odst. 193. člena ZOR). Oškodovanec iz te zakonske določbe je tisti, ki je te stroške imel. Povsem nesporno je v sodni praksi, da je "običajne stroške za pogreb" iz te zakonske določbe treba razlagati tako, da so z njimi mišljeni tudi stroški za žalno obleko, žalne vence in cvetje, kolikor nastanejo v zvezi s pogrebom - in kadar in kolikor jih je mogoče šteti za običajne. Citirana zakonska norma ne določa kroga oseb, ki jim je mogoče priznati povračilo teh stroškov v zvezi s pogrebom, z ničimer drugim kakor z zahtevo, da gre za običajne stroške. To pa pomeni, da je na podlagi določbe 1. odst. 193. člena ZOR mogoče priznati povračilo stroškov v zvezi s pogrebom (žalna obleka, venec, cvetje) vsem tistim osebam, za katere je glede na njihovo razmerje do pokojnika običajno, da jim ti stroški nastanejo - in v obsegu, ki je običajen. Med te osebe je glede na način izražanja pietete do pokojnega, ki je v Sloveniji običajen (še zlasti v primeru tragične smrti, kakršna je smrt v prometni nesrečiĐ), treba šteti tudi brate in sestre pokojnega - neglede na to, ali je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost (v smislu 2. odst. 201. člena ZOR).

Pravkar obrazloženo pomeni, da je sodišče druge stopnje z izpodbijanim delom sodbe zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi ugoditve pritožbi tožene stranke zavrnilo zahtevka tretje in četrte tožnice. Pri revizijskem preskusu izpodbijane sodbe se je ob tem izkazalo, da so izpolnjeni pogoji za ugoditev reviziji na podlagi določbe 1. odst. 395. člena ZPP, tj. s spremembo izpodbijane sodbe. Tožena stranka je namreč izpodbijala sodbo prve stopnje glede odločitve o zahtevkih teh dveh tožnic le z razlogi v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je tako opravilo preskus sodbe prve stopnje v celotnem zahtevanem obsegu. Dejanska podlaga sodbe prve stopnje pa je v tem delu vsebovala ugotovitve vseh, po materialnem pravu potrebnih dejstev: da sta tožnici imeli stroške z žalno obleko, vencem in cvetjem; da so potrebni stroški žalnih oblačil znašali 15.000,00 sit za vsako; da so vsaki utemeljeno nastali stroški venca in cvetja v znesku 10.000,00 sit. Pri tako ugotovljeni dejanski podlagi, pri ugotovljeni odškodninski odgovornosti tožene stranke za dve tretjini škode iz obravnavanega škodnega dogodka in pri prej obrazloženi podlagi za sporno odškodninsko upravičenje teh dveh tožnic - je pravilna uporaba materialnega prava narekovala odločitev, ki jo je glede teh dveh tožnic pomenila sodba prve stopnje. Ob neizpodbijanem citiranem delu dejanske podlage sodbe prve stopnje bi zato sodišče druge stopnje moralo zavrniti pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe prve stopnje glede zahtevkov tedanjih tretje in četrte tožnice - in obenem v tem delu potrditi sodbo prve stopnje. Ko sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe ni tako odločilo, je bilo treba na podlagi določbe 1. odst. 395. člena ZPP ugoditi reviziji teh dveh tožnic s spremembo sodbe druge stopnje, ki je razvidna iz izreka te revizijske sodbe.

O stroških revizijskega postopka je odločeno na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP, v skladu s popolnim revizijskim uspehom tožnic (1. odst. 154. člena ZPP), prijavo revizijskih stroškov (40 točk po tarifi o odvetniških storitvah) in vrednostjo točke v času odločitve (63,50 sit). Upoštevnih stroškov pritožbenega postopka tožnici nista imeli, ker na pritožbo tožene stranke nista odgovorili.