Jedro

Zakonodajalec je na načelni ravni pretehtal sprejemljivost zastaranja tudi za primere, ko (odškodninska) terjatev izvira iz hujših škodnih dogodkov. Ti primeri zato niso „prekrita praznina“, ki bi jo sodišče smelo zapolniti z ustrezno razlago (teleološko redukcijo).

Šteje se, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode.

Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. To velja tudi v obravnavanem primeru tako glede dolgotrajnosti upravnega postopka kot tudi glede neustreznosti pravne ureditve. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka. Zato za odločitev o zastaranju odškodninskih zahtevkov tožnika ne more biti pomembna niti odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999 (št. U-I-284/94), še manj pa odločba Ustavnega sodišča iz leta 2002 (št. U-I-246/02).

Zakonodajalec zaenkrat ni zagotovil pravne podlage, ki bi ob okoliščinah konkretnega primera tožniku omogočala uspeh kljub toženkinem ugovoru zastaranja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 25. 3. 2006 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v povezavi z predolgotrajnim postopkom odločanja o sprejemu v slovensko državljanstvo.

2. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo stališče, da je tožniku škoda nastala predvsem zaradi tega, ker so pristojni organi predolgo odločali o njegovi prošnji za pridobitev slovenskega državljanstva. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da je tožnik za obseg nepremoženjske škode dokončno izvedel 18. 5. 1998, ko je prejel odločbo o sprejemu v slovensko državljanstvo, za obseg premoženjske škode pa 1. 11. 1999, ko se je ponovno zaposlil. Tako je odločilo, da je zastaranje začelo teči najkasneje 2. 11. 1999 in se je izteklo 3. 11. 2002. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ne glede na to, ali je tožniku škoda nastala zaradi predolgotrajnega odločanja o pridobitvi slovenskega državljanstva, ali zaradi t.i. izbrisa, saj je bila tožba vložena celo po poteku petletnega objektivnega zastaralnega roka. Obrazložilo je tudi, da je vedenje o protipravnosti ravnanja okoliščina, na katero zakon veže kvečjemu tek subjektivnega zastaralnega roka, pri tožniku pa je do vložitve tožbe pretekel že objektivni zastaralni rok. Sodišče druge stopnje je navedlo tudi, da je že Ustavno sodišče Republike v odločbi iz leta 1999 obrazložilo, da je bilo ravnanje države protipravno in je od tedaj do vložitve tožbe potekel že tudi subjektivni rok, da pa odločba Ustavnega sodišča iz leta 2003 na vedenje o protipravnosti ni imela prav nobenega vpliva.

4. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da z vmesno sodbo ugotovi, da tožnikov zahtevek ni zastaran in da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je glavni vzrok za škodo, ki jo je utrpel, dejstvo, da je postal tujec. Meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje upoštevati njegov posebni položaj in drugih nekdanjih državljanov SFRJ, ki so se znašli v podobni situaciji, in bi morali drugače uporabiti pravila o zastaranju. Tožnik v reviziji utemeljuje, zakaj je tožena država pri pravnem urejanju njihovega statusa ravnala protipravno in poudarja, da bi morala država potem, ko je Ustavno sodišče odločilo, da je bilo ravnanje držav protipravno, prizadete o tem obvestiti. Poudarja, da je za ustavno odločbo iz leta 1999 izvedel šele po drugi odločbi v letu 2003, zato meni, da subjektivni rok za vložitev tožbe še ni potekel. Meni, da bi morali sodišči upoštevati, da v primeru, ko protipravnost ni ugotovljena kot pravno dejstvo, začne tudi objektivni zastaralni rok teči šele takrat, ko oškodovanec za to dejstvo izve. Tožnik poudarja, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi moral vedeti tudi, da je protipravno, če pristojni organi o pravicah ne odločijo v razumnem roku in da to ne velja le za sodišča ampak tudi za upravne organe. Opozarja, da to, da tožena stranka noče s posebnim zakonom zagotoviti preglednega in razumnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, v individualnih sporih pa to preprečuje z uveljavljanjem ugovora zastaranja, pomeni nadaljevanje kršitev, ki jih je Ustavno sodišče ugotovilo v svojih odločbah. Tožnik poudarja, da ne pričakuje, da mu bo tožena stranka plačala pavšalno odškodnino, pričakuje pa, da mu bo v normalnem sodnem postopku omogočeno dokazati, da je bil zaradi njenega ravnanja oškodovan.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da bi bilo trditev tožnika, da bi morala tožena stranka prizadete obvestiti o odločitvi Ustavnega sodišča, mogoče upoštevati le, če kot posledica navedene odločbe ne bi bil sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZUSDDD), ki je začel veljati 28. 9. 1999, saj je bilo po njenem mnenju s tem zakonom odpravljeno neskladje z Ustavo v delu, ki se je nanašal na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ pod drugačnimi pogoji kot jih je določal Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj). Opozarja, da je tožnik v tem obdobju že pridobil državljanstvo Republike Slovenije in zanj določbe tega zakona niso veljale. Poudarja, da je skrb za uveljavljanje pravic in zavarovanje obveznosti vedno na strani stranke same. Navaja, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 toženi stranki naloženo le, da po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja za tujce, ki jim je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje po določbah ZTuj in na podlagi ZUSDDD in da navedena odločba državi tudi ne nalaga drugih obveznosti v zvezi z osebami, ki jim je dne 26. 2. 1992 prenehala prijava stalnega prebivališča in so pred uveljavitvijo ZUSDDD že pridobili državljanstvo Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so v 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) urejene le predpostavke za obstoj odškodninske obveznosti države: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima. Za vsa ostala vprašanja, ki v 26. členu Ustave niso urejena, je po analogiji treba uporabiti določbe ZOR.

8. Določbe četrtega oddelka četrtega poglavja ZOR dolžniku omogočajo, da se v pravdi sklicuje na zastaranje, kar je toženka tudi storila. Revizijski ugovor, da sodišči določb o zastaranju v obravnavanem primeru ne bi smeli uporabiti, je neutemeljen. Res je, da ugovor zastaranja ni dopusten, če bi bil zoper načela javne morale, vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da okoliščine obravnavanega primera ne upravičujejo takšne odločitve. Institut zastaranja je po svoji naravi za upnika vselej krivičen, hkrati pa gre v korist dolžnika in njegovi pasivnosti, vendar je razloge zoper uzakonitev zastaranja upošteval že zakonodajalec, ki je ocenil, da ta institut vendarle utemeljujejo drugi, tehtnejši razlogi (predvsem upnikovo neizvrševanje pravice; s prepoznim uveljavljanjem pravic bi bila ogrožena pravna varnost; preprečevanje neskončnih sporov, ki bremenijo stranke in sodišče, s tem pa posegajo tudi v javni interes). Veljavna zakonska ureditev nenazadnje predpisuje, da po določenem času zastarajo celo odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem (377. člen ZOR). Zakonodajalec je torej na načelni ravni pretehtal sprejemljivost zastaranja tudi za primere, ko (odškodninska) terjatev izvira iz hujših škodnih dogodkov. Ti primeri zato niso „prekrita praznina“, ki bi jo sodišče smelo zapolniti z ustrezno razlago (teleološko redukcijo). Presoja (ne)moralnosti konkretnih ugovorov zastaranja, ki je pridržana sodišču, pa lahko izhaja iz drugih (nemoralnih) ravnanj tožene stranke, ki se nanašajo na upnikovo izvrševanje odškodninske terjatve. Zaradi načel javne morale sodišče ne bo upoštevalo ugovora zastaranja, ko npr. dolžnik s svojim ravnanjem (npr. s prošnjo, prevaro, grožnjo) pripravi upnika do tega, da s tožbo (pre)dolgo odlaša. Takšnih okoliščin, ki bi po navedenem v zvezi z ugovorom zastaranja utemeljevala zadržek javne morale, pa v obravnavanem primeru ni(1).

9. Po prvem odstavku 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) z zastaranjem preneha pravica tožnika zahtevati izpolnitev obveznosti. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil (376. člen ZOR). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

10. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 664/2007 zavzelo stališče, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. To velja tudi v obravnavanem primeru tako glede dolgotrajnosti upravnega postopka kot tudi glede neustreznosti pravne ureditve. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka. Zato za odločitev o zastaranju odškodninskih zahtevkov tožnika ne more biti pomembna niti odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999 (št. U-I-284/94), še manj pa odločba Ustavnega sodišča iz leta 2002 (št. U-I-246/02)(2). Pomembna je ugotovitev sodišč prve stopnje, kdaj je tožnik zvedel za obseg škode in storilca in glede na te ugotovitve sodišča je pravilna tudi nadaljnja odločitev, da so tožnikovi zahtevki za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode že zastarali.

11. Zakonodajalec zaenkrat ni zagotovil pravne podlage, ki bi ob okoliščinah konkretnega primera tožniku omogočala uspeh kljub toženkinem ugovoru zastaranja. O tej problematiki se je izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v podobnem primeru(3) med drugim ugotovilo, da ima pravni red Republike Slovenije pomanjkljivost, zaradi katere celotna kategorija obravnavanih oseb ne more dostopati do odškodnin zaradi kršitev njihovih temeljnih človekovih pravic. V tem smislu je pritrdilo tamkajšnjim pritožnikom, ki so nezmožnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi obstoječih predpisov utemeljevali predvsem z zastaranjem. Republiki Sloveniji je zato naložilo, naj v enem letu vzpostavi ad hoc odškodninsko shemo za popravo krivic prizadetim osebam. Šele ko bo zakonodajalec svojo dolžnost izpolnil, bo sodiščem omogočil drugačno presojo tovrstnih odškodninskih zahtevkov. Domača sodišča v teh primerih tudi ne morejo prisoditi pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP). Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP ima naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe, zato odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezan je na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku.

Neposredna uporaba te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna(4).

12. Revizijsko sodišče je torej ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, prvem odstavku 154. člena ZPP in prvem odstavku 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 11/2008 in tam navedeno literaturo in sodno prakso.

Op. št. (2): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 315/2010 in tam navedeno literaturo ter sodno prakso.

Op. št. (3): Sodba Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, št. 26828/06 z dne 28. 6. 2012. Op. št. (4): Primerjaj M. Bukovec, Odškodnina oziroma pravično zadoščenje zaradi kršitve človekovih pravic, Pravna praksa 17/2007, str. 24. Glej na primer sodbi VSRS II Ips 41/2006 z dne 18. 9. 2007 in II Ips 591/2008 z dne 24. 6. 2009.