Jedro

Pri gradbeni pogodbi ima izvajalčevo izpolnitveno ravnanje značilnosti obligacije uspeha. Ne gre torej le za izvajanje gradbenih del, ampak je pomemben šele končni rezultat, ki se ga zaveže doseči in ne točno določena sredstva ali način gradnje.

Naročilo vsakršnega dodatnega dela še ne pomeni, da gre za odmik od pogodbeno dogovorjenega.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o plačilnem nalogu ostane glede glavnice v celoti v veljavi, zakonske zamudne obresti pa tečejo od 12. 9. 1997 do 1. 1. 2002. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 372,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izvajanju investicijskih del na objektu v Z.(v nadaljevanju pogodba). Po vsebini gre za gradbeno pogodbo, pri kateri je kot izvajalec nastopal tožnik, kot naročnika pa toženca. Toženca sta tožniku plačala avans. Tožnik je po izvršitvi nekaterih del slednja obračunal in tožencema izstavil račun za plačilo 1.792.623,00 SIT, ki ga toženca nista plačala. Trdila sta, da tožnik z njim zahteva plačilo dodatnih gradbenih del, ki niso bila dogovorjena v pogodbi, za njihovo izvršitev pa nista dala soglasja. Tožnik je zato z mandatno tožbo zahteval plačilo izstavljenega računa, toženca pa sta zoper plačilni nalog ugovarjala.

2. Sodišče prve stopnje je sklep o plačilnem nalogu v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke je ugotovilo, da se sicer vgrajena količina materialov in opravljena dela ujemajo s tem, kar zahteva tožnik z mandatno tožbo, vendar pa za izvedbo teh dodatnih del toženca kot naročnika nista dala soglasja. Soglasje je sicer podal njun pooblaščenec, ki pa ga je mogoče šteti le za nadzornika gradnje, ta pa namesto naročnikov soglasja ne more podati. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je sklep o plačilnem nalogu ohranilo v celoti v veljavi. Zavzelo je stališče, da ima pooblaščenec tožencev tudi pooblastilo za izdajo soglasja k odmiku od gradbene pogodbe, čeprav v konkretnem primeru za tak odmik ni šlo, saj je tožnik vgradil le večjo količino materialov in ni izvedel dodatnih del. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata toženca revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter potrdi prvostopenjsko sodbo. Navajata, da je napačen zaključek sodišča druge stopnje, da je F. L. njun pooblaščenec s polnimi pooblastili. Pooblaščen je bil le za gradbeni nadzor. 8. člen pogodbe je nejasen, saj iz njega ne izhaja, kakšno pooblastilo je imel F. L. Tudi on sam je izpovedal, da ni imel pooblastila za naročilo dodatnih del, o čemer napadena sodba nima razlogov. Obstaja nasprotje med tem, kar se v drugostopenjski sodbi navaja glede vsebine 6. člena pogodbe in tem členom. Napačen je zaključek, da je nadzorni organ na podlagi 7. člena pogodbe pooblaščen za obračun pogodbenih del. Nejasni so tudi razlogi sodbe glede 12. in 15. člena pogodbe. Razlogi sodbe pritožbenega sodišča so sami s seboj v nasprotju glede obsega pooblastil F. L., ker najprej sodišče navede, da ga je mogoče šteti za pooblaščenca s polnimi pooblastili v zvezi z izvajanjem del iz pogodbe, nato pa, da zaradi tega ni bilo potrebno pisno soglasje naročnikov, tudi če bi šlo za odmik od gradbenega načrta. Za odmik od pogodbe je potrebno soglasje obeh pogodbenih strank in nadzorni organ ne more brez posebnega in izrecnega naročnikovega soglasja spreminjati projektne dokumentacije. Glede tega napadena sodba nima razlogov, ker iz nje ne izhaja jasno, ali gre za odmik od gradbenega načrta ali za večji obseg zemeljskih del. Napadena sodba tudi nima razlogov o izpovedbi projektanta temeljev Ota Regenta. Pritožbeno sodišče bi moralo uporabiti drugi odstavek 91. člena v zvezi s 633. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), kot je to pravilno storilo prvostopenjsko sodišče. Izpodbijana sodba nadalje nima razlogov glede utemeljenosti izstavljenega računa. Obstaja nasprotje o tem, kar se navaja o izvedenskem mnenju in kar izhaja iz samega mnenja. Oceno je izvedenec izdelal na podlagi listin, za katere je celo sam nakazal, da so neverodostojne. Gre za nasprotja v samem dokazu (izvedenskem mnenju). Obstaja tudi nasprotje med gradbenim dnevnikom z dne 24. 5. 1996 in med razlogi sodbe o tem dnevniku. Podana so nasprotja med zatrjevanji tožnika in gradbenim dnevnikom, o katerih sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata jasnih razlogov. Obresti, ki jih je prisodilo sodišče druge stopnje so dosegle glavnico. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo Odvetniško tarifo in tožniku prisodilo preveč odvetniških stroškov.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških nedovoljena, v ostalem delu pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Glede trditev, da je sodišče druge stopnje tožniku prisodilo preveč odvetniških stroškov, je revizija nedovoljena. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep. Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni tak sklep, revizija zoper njega ni dovoljena in jo je v tem delu potrebno zavreči (377. člen ZPP).

O utemeljenosti revizije:

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo, tožnik kot izvajalec, toženca pa kot naročnika gradbenih del. Predmet pogodbe je bila izgradnja poslovno-stanovanjskega objekta do četrte gradbene faze. Toženca sta tožniku 16. 5. 1996 plačala 2.007.000,00 SIT avansa, 10. 7. 1996 pa še 880.000,00 SIT avansa, slednje za delno izgradnjo kanalizacije, ki je bila med pravdnima strankama dogovorjena naknadno. Tožnik je izvršil naslednja gradbena dela: izgradnja betonskih temeljev, zemeljska dela, tesarska dela in delna izgradnja kanalizacije. Nato je naredil obračun opravljenih del in ugotovil, da skupna cena izvedenih del znaša 4.679.623,00 SIT ter po odštetju že plačanega avansa dolg tožencev zanaša še 1.792.623,00 SIT. V 8. členu pogodbe sta pravdni stranki zapisali, da je pooblaščenec naročnika F. L.. Tožnik je vgradil več betona, kot je bilo dogovorjeno, opravil je tudi večji obseg zemeljskih in tesarskih del, vse zaradi drugačnega temeljenja objekta, ter vgradil plastične cevi za kanalizacijo namesto betonskih. Soglasje za izvedbo navedenih del je podal F. L. s podpisom gradbenega dnevnika, toženca pa teh del nista odobrila.

8. ZOR v 633. členu določa, da mora imeti izvajalec pisno soglasje naročnika za vsak odmik od gradbenega načrta oziroma od pogodbeno dogovorjenih del. Za dela, ki jih opravi brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene. Toženca sta tekom postopka in tudi v reviziji zatrjevala, da za dodatno izvršena dela izvajalcu nista dala soglasja ter da F. L. ni bil njun pooblaščenec s polnimi pooblastili, saj je bil pooblaščen le za gradbeni nadzor. Vendar pa revizijsko sodišče opozarja, da je potrebno pred presojo obsega pooblastil F. L. presoditi, ali gre v obravnavanem primeru sploh za odmik od pogodbeno dogovorjenih del. Če izvršena dela ne predstavljajo odmika, soglasje naročnikov oziroma njunega pooblaščenca ni potrebno.

9. Z gradbeno pogodbo se izvajalec zaveže zgraditi določen objekt oziroma opraviti druga gradbena dela (prvi odstavek 630. člena ZOR). Izvajalčevo izpolnitveno ravnanje ima značilnosti obligacije rezultata oziroma obligacije uspeha(1). Ne gre torej le za izvajanje gradbenih del, ampak je pomemben šele končni rezultat, ki se ga zaveže doseči, oziroma končni produkt (gradba) in ne točno določena sredstva in način gradnje. Ta značilnost izvajalčevega ravnanja definira vsebino njegovih pravic in obveznosti.

10. V obravnavanem primeru je bil predmet gradbene pogodbe izvajanje gradbenih del na poslovno-stanovanjskem objektu v Z. P. (1. člen pogodbe). Zaradi potrebe po drugačni koti temeljenja objekta je bilo potrebno vgraditi višjo kvaliteto in količino betonov ter opraviti večjo količino zemeljskih in tesarskih del. Poleg tega je izvajalec namesto betonskih cevi kanalizacije vgradil kvalitetnejše plastične cevi. Kljub opravi teh spornih del je predmet pogodbe ostal enak (ista gradba). Končni produkt teh gradbenih del bi bil (stranki pogodbe nista izvršili do konca, temveč sta izvajanje pogodbe po izvršitvi spornih del ustavili) še vedno poslovno-stanovanjski objekt, zgrajen do četrte gradbene faze. Za gradbeno pogodbo je značilna samostojnost izvajalca pri opravljanju posla(2). Naročnik zato nima pravice izvajalcu dajati navodila o načinu izvajanja gradbenih del. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da so bila izvedena gradbena dela „v glavnem potrebna“. Kljub zakonskemu določilu prvega odstavka 633. člena ZOR, ki določa, da je soglasje naročnika potrebno za vsak odmik od gradbenega načrta oziroma od pogodbeno dogovorjenih del, naročilo vsakršnega dodatnega dela še ne pomeni, da gre za odmik od pogodbeno dogovorjenega(3). Stališče pritožbenega sodišča, da ni šlo za odmik od gradbenega načrta, je v konkretnem primeru pravilno, saj bi lastnosti objekta (če bi ga izvajalec dokončal) še vedno ustrezale pogodbeno dogovorjenim lastnostim, hkrati pa tudi pravilom gradbene stroke.

11. Revidenta neutemeljeno pritožbenemu sodišču očitata, da ni pravilno povzelo 6. člena pogodbe in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedeni člen je sodišče povzelo tako, kot se glasi (drugi odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe). Pravilno je navedlo, da je za obračun pogodbenih del pristojen F. L., saj 6. člen pogodbe določa, da obračun podpišeta pooblaščena zastopnika obeh strank, nato pa ga izvajalec predloži naročniku. Tudi razlogi pritožbenega sodišča o vsebini 12. in 15. člena pogodbe so jasni in pri njihovem povzemanju sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Nadalje ne drži, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede tega, ali je šlo za odmik od pogodbeno dogovorjenih del ali ne. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da ni šlo za tak odmik, kar je v zadostni meri obrazložilo, stališče pa je, kot je bilo pojasnjeno, tudi materialnopravno pravilno. Neutemeljeni so očitki, da drugostopenjska sodba nima razlogov glede utemeljenosti računa, ki je podlaga mandatne tožbe. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, drugostopenjsko sodišče pa temu pritrdilo, da je sledilo mnenju izvedenca, ki je ugotovil, da se račun ujema z vgrajenimi količinami materialov. Revizijski očitki, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede izpovedbe F. L. in projektanta temeljev O. R., pa se nanašajo na vprašanje obsega pooblastil pooblaščenca tožencev, kar glede na odločitev, da izvedena gradbena dela ne predstavljajo odmika od pogodbeno dogovorjenih del, ni relevantno. Navedbe glede nasprotij v samem izvedenskem mnenju in glede nasprotja med zatrjevanjem tožnika in gradbenim dnevnikom izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki sodi v sfero dejanskega stanja, katerega pa z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Utemeljen pa je revizijski očitek, da so obresti dosegle glavnico. Za tek zamudnih obresti se glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 uporablja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Tožnik v mandatni tožbi zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 12. 9. 1997 dalje. Obresti so glavnico dosegle, zato so s 1. 1. 2002, ko je v veljavo stopil OZ in spet uveljavil pravilo ne ultra alterum tantum, prenehale teči. 13. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP, prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka odločbe. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker sta toženca v revizijskem postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom, glede katerega posebni stroški niso nastali, sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, odločitve sodišč prve in druge stopnje o stroških postopka pa glede na navedeno tudi ni bilo potrebno spreminjati. Tožniku sta toženca dolžna povrniti 275,41 EUR stroškov odgovora na revizijo z 2 % materialnimi stroški v višini 5,51 EUR in 20 % DDV v višini 55,08 EUR ter sodno takso za odgovor na revizijo v višini 36,95 EUR. Stroškov za obvestilo stranki o reviziji in konferenco s stranko revizijsko sodišče tožniku ni priznalo, saj je ta nagrada že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Tako tudi dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 649. členu Obligacijskega zakonika (ki je enak 630. členu ZOR), str. 908, in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 478/2004 z dne 23. 2. 2006. Op. št. (2): Glej dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 649. členu Obligacijskega zakonika (ki je enak 630. členu ZOR), str. 908 in 909. Op. št. (3): Tako tudi dr. Vesna Kranjc, Razlike med gradbeno pogodbo in pogodbo v delu, Pravosodni bilten 3/2010, str. 164.