Jedro

Ker je imela tožeča stranka šele s tožbo možnost izpodbijati ugotovitve v obdobju pretrpljenega nasilja in je tožbi predložila dokaz za te navedbe, bi sodišče moralo že v pripravljalnem postopku ukreniti vse potrebno, da bi ugotovilo, katera odločba je podlaga za odmero odškodnine po ZSPOZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožbi tožeče stranke ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 27.6.2002 odpravilo in ji vrnilo v ponoven postopek. Z njo je tožena stranka tožeči stranki priznala status upravičenke do odškodnine po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja in odločila, da ji pripada odškodnina v višini 315.000,00 SIT. V razlogih sodbe sodišče navaja, da ni mogoče ugotoviti na katero odločbo Upravne enote S. se nanaša odločba tožene stranke. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka izdala odločbo na podlagi izpiska iz baze podatkov, prejetih dne 23.1.2002 od podjetja C., ki jo vodi v skladu z Navodilom o načinu, obliki in rokih posredovanja podatkov o upravičencih do odškodnine na podlagi Zakona o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega nasilja. Iz navedenega seznama sicer izhaja, da je bil tožeči stranki z odločbo z dne 1.2.1996 priznan status žrtve vojnega nasilja - taboriščnik od 19.8.1944 do 25.7.1945. Ker pa tožena stranka v odločbi ni navedla statusa in obdobja, za katerega je bil tožeči stranki z odločbo upravne enote priznan status žrtve vojnega nasilja, iz zahtevka za izplačilo odškodnine, ki je v upravnih spisih, pa tudi ni mogoče ugotoviti na katero odločbo Upravne enote S. se nanaša, sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijane odločbe v odnosu do tožbenih navedb tožeče stranke, da ji je bil priznan status žrtve vojnega nasilja - taboriščnika za čas prebit v koncentracijskem taborišču A. v Nemčiji od 15.7.1944 do 20.7.1945 z odločbo Upravne enote S. z dne 9.1.1997. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da iz odločbe o višini odškodnine jasno ne izhaja, kakšen status ima tožeča stranka priznan na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote S., saj je v obrazložitvi navedeno, da ima upravičenec po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja priznan status žrtve vojnega nasilja, zato mu na tej podlagi pripada odškodnina po 1. točki 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ, ki določa višino odškodnine za taboriščnike in zapornike. Prav tako je navedeno obdobje, za katerega ima priznan status žrtve vojnega nasilja in sicer za devet mesecev. Iz samega izreka odločbe pa izhaja, da je pravnomočno priznan status žrtve vojnega nasilja podlaga za upravičenost do odškodnine po ZSPOZ in se višina odškodnine veže na ta status. V zvezi z navedbami sodišča, da iz zahtevka za izplačilo odškodnine ni mogoče ugotoviti, na katero odločbo upravne enote se nanaša, pa tožena stranka pojasnjuje, da se zahtevek veže na postopek določanja odškodnine po ZSPOZ in s tem na odločbo o višini odškodnine, ne pa na odločanje o statusu žrtve vojnega nasilja. Iz tega razloga je v zahtevku navedena številka odločbe o višini odškodnine in datum izdaje te odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da se v celoti ugodi pritožbi tožene stranke, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo meni, da tožena stranka v svoji odločbi ni upoštevala, da je bil Zakon o žrtvah vojnega nasilja dopolnjen (Uradni list, št. 44/96) in sicer, da je bil 16. člen spremenjen tako, da se mora stranki priznati rento do trenutka vrnitve v domovino. Ta popravek je pristojni organ uradno tu popravil z novo odločbo. V tem je mogoče nastala razlika med odločbama.

Sklepa, da je veljavna zadnja odločba oziroma dopolnitev prve.

Predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi v skladu z zakonom.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke, ker je ni moglo preizkusiti, saj naj ne bi imela razlogov glede statusa žrtve vojnega nasilja, ki je tožnici priznan in za kakšno obdobje je priznan in ker naj ne bi moglo ugotoviti, na katero odločbo Upravne enote Sežana se priznani status žrtve vojnega nasilja za tožnico nanaša. Pritožbeno sodišče se z navedeno odločitvijo ne strinja. Utemeljen je namreč pritožbeni ugovor, da je tožena stranka v svoji odločbi navedla tako status žrtve vojnega nasilja (navedla je 1. točko 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ, kar pomeni status taboriščnice) kot obdobje pretrpljenega nasilja (9 mesecev). Zato sodišče ni imelo podlage za svojo odločitev v določbi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS, na katero se je sklicevalo.

Res pa je, da sodišče prve stopnje ni moglo preveriti, katera odločba je podlaga za odločitev tožene stranke, ker v upravnih spisih ni odločbe o priznanem statusu, saj tožena stranka z njo ne razpolaga. Tožena stranka je odločila na podlagi uradnih podatkov, to je izpiska iz baze podatkov, prejetih 23.1.2002, iz katerih je ugotovila, da je tožnici na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote S. z dne 1.2.1996 priznan status žrtve vojnega nasilja.

Toda k tožbi, ki jo je tožnica vložila v upravnem sporu, je predložila drugo odločbo kot so podatki, s katerimi je razpolagala tožena stranka. Tožnica je predložila odločbo Upravne enote S. z dne 9.1.1997, s katero ji je priznan status žrtve vojnega nasilja - taboriščnice, vendar za čas od 15.7.1944 do 20.7.1945. Na podlagi te odločbe je tožnica s tožbo uveljavljala, da bi ji morala tožena stranka pri odmeri odškodnine upoštevati obdobje dvanajstih mesecev in ne devet, kot jih je upoštevala tožena stranka.

Določba 1. odstavka 44. člena ZUS narekuje predsedniku senata, da mora že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor čimprej reši. Med drugim tudi, da pridobi potrebne podatke. Ker je v tem primeru tožeča stranka imela šele s tožbo možnost izpodbijati ugotovitve o obdobju pretrpljenega nasilja in ker je tožbi priložila dokaz, s katerim je uveljavljala drugo obdobje, torej zmotno ugotovljeno dejansko stanje, bi sodišče prve stopnje moralo še pred glavno obravnavo, četudi je tožnica s tožbo izrecno ni zahtevala, navedene nejasnosti razjasniti. Ugotoviti bi moralo, ali so podatki iz baze podatkov, ki jih je uporabila tožena stranka pravilni, in sicer tako, da bi ugotovilo, katera odločba je pravilna podlaga za odmero odškodnine. Očitno je namreč, da tožnica razpolaga z drugo odločbo kot pa so podatki o priznanem statusu žrtve vojnega nasilja tožnici, s katerimi razpolaga tožena stranka.

Ker sodišče prve stopnje ni že v pripravljalnem postopku z uporabo 44. člena ZUS ukrenilo vse potrebno, je s tem bistveno kršilo določbo postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje pribavilo od Upravne enote S. odločbo, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja in je bil podlaga za izdajo odločbe o odškodnini. Nato bo na njeni podlagi ponovno odločilo.