Jedro

Učinek vmesne sodbe se izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana, v morebitnih drugih pravdah iz istega pravnega razmerja pa sodišča in strank ne zavezuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s popravnim sklepom z dne 25. 4. 2013) in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točka izreka sklepa) potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (po delni ustavitvi postopka in po dovolitvi spremembe tožbe) zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) za plačilo 4.980,00 EUR z obrestmi od 13. 2. 1997 dalje in za plačilo 4.959,00 EUR. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožnici 1.862,50 EUR z obrestmi od 10. 12. 2009 dalje. Tožnici je (v zvezi s poznejšim popravnim sklepom) še naložilo, da mora toženki povrniti 627,50 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga „razveljavitev in spremembo“ sodbe in sklepa, tako da bo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo njeno pravico do kontradiktornosti postopka. Navaja, da toženka ni argumentirano zavrnila tožničinih navedb v njeni zadnji pripravljalni vlogi. Čeprav se neprerekana dejstva štejejo za priznana, je sodišče izven obravnave z naknadno ugotovljenimi dejstvi saniralo pomanjkljivo toženkino obrambo. Z vmesno sodbo P -P 632/2006-III z dne 29. 8. 2008 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen, kar pomeni, da toženka po temelju v celoti priznava odškodninsko odgovornost za kršitev pravice do kontradiktornosti postopka pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoto v Ljubljani, v zadevi III P 405/92. Posledično so protipravne vse ostale sodne odločbe, ki zavračajo svojo objektivno odškodninsko odgovornost za nastalo škodo iz tega naslova. Čeprav so te odločbe pravnomočne, so protipravne in obenem tudi nepotrebne. Toženka mora vzpostaviti prejšnje stanje in tožnici priznati zahtevano škodo. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi tožničino pravico do nepristranskega sojenja. Izpodbijana sodba je namreč žaljiva do tožnice, ker ji očita nedoslednost. Vse to kaže na osebno vpletenost sodnice in njeno zlonamernost, posebej ker je tožnico brez dokazov obtožila kaznivega dejanja poneverbe.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja njenih zahtevkov za plačilo zneskov 4.980,00 EUR z obrestmi in 4.959,00 EUR. Navedena zneska po tožničinih trditvah predstavljata škodo, ki naj bi nastala tožnici in njenemu pravnemu predniku v pravdi III P 405/92 pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Ljubljani, zaradi kršitve njune pravice do kontradiktornosti postopka, ki jo je na podlagi njune ustavne pritožbe ugotovilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-39/95 z dne 16. 1. 1997. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku zanesljivo prepričalo, da sta tožnica oziroma njen pravni prednik, ki ga je tožnica nasledila v tej pravdi, isto škodo že neuspešno uveljavljala pri Okrožnem sodišču v Celju (v pravdnih zadevah P 643/97 in P 456/2009) ter pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (v pravdni zadevi P 632/2006). Tej ugotovitvi tožnica v pritožbi niti ne oporeka. Ker so odločbe v vseh naštetih zadevah pravnomočne, ponovno sojenje o isti stvari ni več dopustno, kar terja zavrženje tožbe v navedenem obsegu. To pomeni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prav takšna pa je tudi odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo zneska 1.862,50 EUR z obrestmi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da odločitev Okrožnega sodišča v Celju (v pravdni zadevi P 456/2009) o ustavitvi postopka in posledični obveznosti tožnice, da toženki povrne pravdne stroške v navedenem znesku, ni bila protipravna, prav tako ne odločitev Višjega sodišča v Celju (v zadevi Cp 954/2009), ki je pritrdilo sodišču prve stopnje in zavrnilo tožničino pritožbo. Ker je protipravnost predpostavka odškodninske odgovornosti, tožnica s svojim odškodninskim zahtevkom zoper toženko ne more uspeti.

6. Tožničino pritožbeno vztrajanje pri toženkini odškodninski odgovornosti je po navedenem brez dejanske in pravne podlage. Zgrešeno je tudi njeno sklicevanje na vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 632/2006-III z dne 29. 8. 2008, v kateri je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen in da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi kršitve pravice do kontradiktornosti v pravdi III P 405/92. Čeprav se toženka zoper vmesno sodbo ni pritožila in je navedena odločitev postala pravnomočna, tožnica ne more doseči plačila zahtevane odškodnine. Bistveno je namreč, da je bil njen tožbeni zahtevek v nadaljevanju navedene pravde pravnomočno zavrnjen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2597/2010 z dne 25. 5. 2011. Navedena vmesna sodba je torej postala le formalno pravnomočna, zato je sodišče v tej pravdi ni bilo dolžno upoštevati. Učinek vmesne sodbe se namreč izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana, v morebitnih drugih pravdah iz istega pravnega razmerja pa sodišča in strank ne zavezuje.

7. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Pritožbeni očitki o domnevni pristranskosti sodnice, ki je odločala na prvi stopnji, so odveč. Tožnica bi v skladu z 72. členom ZPP smela zahtevati izločitev sodnice, to pa bi lahko storila najpozneje do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe. Kaže, da je tožnica v obravnavanem primeru podvomila o sodničini pristranskosti šele po prejemu izpodbijane odločbe, vendar okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja v pritožbi (domnevna žaljivost in zlonamernost sodnice ter vložena kazenska ovadba zoper tožnico), niso takšne, da bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa in sodbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo tožničino pravico do kontradiktornosti postopka. Tožnica je namreč na zadnjem naroku izrecno soglašala, da si sodišče v dokazne namene pred izdajo sodbe priskrbi še dva spisa (III P 405/92 in P 632/2006-III), nato pa odloči brez novega naroka. Takšno ravnanje sodišča ni bilo nezakonito, saj ga omogoča določilo drugega odstavka 291. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica se je torej sama odrekla pravici do obravnavanja navedenih dveh listinskih dokazov, medtem ko je svojo pravico do izjave v postopku že pred tem izkoristila. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba. Tudi očitana relativna bistvena kršitev postopka ni podana. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo dejstev, ki jih je toženka priznala, kot poskuša prikazati pritožba. Res je, da se po drugem odstavku 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka ni obrazloženo zanikala, štejejo za priznana, vendar se tožnica neupravičeno sklicuje na to domnevo. V zadnji pripravljalni vlogi je namreč tožnica zgolj ponavljala svoje navedbe; da jim toženka nasprotuje, pa več kot očitno izhaja iz siceršnjih toženkinih navedb v postopku.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena istega zakona potrdilo izpodbijano odločbo.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.