Jedro

V postopku lastninskega preoblikovanja podjetij po ZLPP se v smislu 48. člena ZLPP z revizijo ugotavlja oškodovanje družbene lastnine pri vsakem posameznem podjetju z družbenim kapitalom, ne pa odškodovanje družbene lastnine kot celotne premoženjske kategorije.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi ničnost odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnice v Ljubljani št. 380-6/500200796 z dne 29.01.1996 (točka 1. izreka, nadalje: odločba), ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je odločbo odpravilo (točka 2. izreka).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje o odpravi odločbe (pod točko 2. izreka prvostopne sodbe) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi njeni pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijano odločbo z obsežnimi razlogi o tem, zakaj šteje posamezne ukrepe iz odločbe, ki jo je agencija izdala po pooblastilu iz 48.c člena ZLPP za odpravo oškodovanja družbene lastnine, za neutemeljene. Poleg tega pa je svojo odločitev podprlo še s stališčem, da ne glede na prenos družbenega kapitala od tožeče stranke na podjetje F. že načelno ni moglo priti do oškodovanja družbene lastnine, ker je družbeni kapital v podjetju F. "prešel v last Sklada RS za razvoj" (sedaj Slovenska razvojna družba), zaradi česar družbena lastnina kot celota ni bila prikrajšana.

To slednje stališče je povzelo tudi sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Tako je ugotovilo, da oškodovanje družbene lastnine po uveljavljani 8. točki 48.a člena ZLPP ni podano, ker z očitanim brezplačnim prenosom družbeni kapital ni bil zmanjšan, kajti "družbeni kapital je bil le prenešen na drugo p.o., se tam celo povečal in preko nje prešel na Slovensko razvojno družbo". Glede na to - po mnenju sodišča druge stopnje odločilnega razloga za zavrnitev toženkine pritožbe, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi izvajanji tožene stranke, s katerimi toženka izpodbija razloge sodišča prve stopnje za odpravo odločbe oziroma njenih posameznih ukrepov, naloženih tožeči stranki po 48.c členu ZLPP.

Takšni razlogi sodišča druge stopnje - in tudi sodišča prve stopnje - so pravno zmotni. Družbeno premoženje kot celota sicer z izpodbijanim brezplačnim prenosom res ni bilo zmanjšano. Toda to dejstvo za ugotavljanje oškodovanja družbene lastnine v smislu ZLPP za obravnavanje oškodovanja družbene lastnine pri tožeči stranki ni pravno upoštevno. Revizija lastninskega preoblikovanja podjetij iz 48. člena ZLPP se namreč nanaša na ugotavljanje oškodovanja družbene lastnine pri posamezni pravni osebi z družbenim kapitalom, kot to pravilo izpostavlja tudi revizija tožene stranke. To izhaja že iz določil 1. alinee drugega odstavka 48. člena ZLPP, da je oškodovanje družbene lastnine podano, "če je prišlo do zmanjšanja premoženja podjetja", se pravi pri posamezni pravni osebi. Da je treba to določbo tako razumeti, izhaja iz dejstva, da je vendar obseg družbene lastnine še kako pomemben v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja v skladu z določili III. poglavja ZLPP, saj je od obsega tega premoženja odvisno, koliko družbenega kapitala bodo prejeli posamezni upravičenci do njega v skladu z določili ZLPP (skladi, zlasti delavci pri interni razdelitvi in notranjem odkupu itd.). Pri tem tudi ni prezreti, da v konkretnem primeru družbeni kapital v F. "ni prešel v last Slovenske razvojne družbe", kot to meni sodišče, saj je uporabnik družbenega kapitala (sedaj lastnik) ostalo podjetje, SRD pa je postala po ustanovitvi podjetja kot gospodarske družbe le lastnik oziroma imetnik vložka v družbo, ne pa podjetja samega.

Družbena lastnina je torej še vedno ostala v uporabi posameznega podjetja. O navedenem vprašanju oškodovanja družbene lastnine v postopku lastninjenja je zavzelo pravno stališče tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-133/93-56 z dne 31.03.1994 (Ur. l. RS, št. 32/94) in sicer, da se ugotavlja oškodovanje družbene lastnine oziroma njegovo zmanjšanje pri posamezni pravni osebi, ker "podjetje je samostojen civilnopravni subjekt s svojim premoženjem. Lastninsko preoblikovanje, zlasti po metodi razdelitve in internega odkupa, se izvaja na njegovem premoženju ter omejuje na upravičence, določene v 23. do 25. členu ZLPP. Celotno premoženje podjetja z družbenim kapitalom je osnova za otvoritveno bilanco in lastninsko preoblikovanje podjetij. Posegi v premoženje podjetij bi torej zmanjšali njegovo izhodiščno vrednost in oškodovali krog upravičencev, ki je najtesneje povezan z ustvaritvijo tega premoženja." Pravni zaključek sodišča druge stopnje, da je treba presojati oškodovanje družbene lastnine le v odnosu do družbene lastnine kot celote, zato ni utemeljen. Ker je sodišče druge stopnje oprlo svojo sodbo le na ta argument, ne da bi se ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi izvajanji tožene stranke o posameznih ukrepih, ki so bili tožniku naloženi z odločbo, je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti. V novem postopku bo sodišče druge stopnje moralo upoštevati gornja izvajanja, obravnavati vsa pritožbena izvajanja tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje in nato o stvari razsoditi.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.