Jedro

Za obveznosti "bivših občin" , ki niso v povezavi s prevzetim premoženjem na podlagi 100.čl. Zakona o lokalni samoupravi in ki so nastale pri opravljanju funkcij, ki po ZLS niso funkcije občine, "nove občine" ne odgovarjajo. Na podlagi 24.čl. Zakona o blagovnih rezervah se na Zavod RS za blagovne rezerve prenese le dejansko obstoječe blago, ne pa tudi denarne vrednosti odtujenega blaga ali terjatev na pridobitev in nato izročitev ustrezne količine in vrste blaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki 150.750,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo alternativni tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena izročiti določeno količino blaga ali pa ji plačati 21.335.585,30 SIT spp. Prvostopno sodišče je nadalje naložilo tožeči stranki povrnitev 547.561,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka pravna naslednica prejšnje Občine Kamnik. Zato tudi odgovarja za njene obveznosti iz naslova prodanih občinskih blagovnih rezerv. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje v načelu sicer soglaša s tožečo stranko, da naj pravni red ne bi povzročal situacij, ko nek pravni subjekt preneha brez pravnega naslednika. Vendar pa iz 100.čl. Zakona o lokalni samoupravi (Ur.list RS št. 72/93 - v nadaljevanju cit. kot "ZLS") ne gre izvajati, da so v letu 1995 oblikovane občine odgovorne za vsakršne obveznosti bivših občin (družbenopolitičnih skupnosti po pravni ureditvi pred ZLS). To ne izhaja niti iz Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij (Ur.list RS št. 60/94). Določba 100.čl. ZLS se nanaša na delitev premoženja bivših občin v primeru, ko je na ozemlju prvotne občine nastalo več novih občin. Če premoženje bivše občine postane skupno premoženje večih novih občin, potem je v primeru teritorialne kontinuitete premoženje prvotne občine pač premoženje nove. Ker 100.čl. ZLS ureja usodo premoženja, je tudi 4.alineo 2.odst. 100.čl. ZLS, ki govori o delitvi bremen in terjatev, treba razumeti kot omejeno na bremena in terjatve, ki so v povezavi s prevzetim premoženjem. Za stališče, po katerem bi 100.čl. ZLS dajal osnovo za odgovornost novih občin tudi za tiste obveznosti prvotnih občin, ki s prevzetim premoženjem niso povezane, po oceni pritožbenega sodišča zato ni osnove. Tožeča stranka v postopku ni izkazala, da naj bi tožena stranka prevzela blagovne rezerve v naravi. Prav tako ni izkazano, da bi tožena stranka prevzela denarna sredstva, pridobljena s prodajo spornega blaga v letu 1994. Zato povezava med premoženjem, prevzetim na podlagi 100.čl. ZLS, in vtoževanimi denarnimi terjatvami ni izkazana. Na določbo 100.čl. ZLS kot osnovo za prehod odgovornosti za sporno terjatev na toženo stranko, se zato tožnik ne more sklicevati. Pritožbenemu sodišču se v tem postopku ne bo treba opredeljevati, ali morda obstoji odgovornost novih občin za obveznosti prvotnih občin tudi v nekaterih primerih izven 100.čl. ZLS. O takšni odgovornosti bi utegnilo biti utemeljeno razmišljati takrat, ko obstoji kontinuiteta opravljanja določenih funkcij. Kjer pa gre za obveznosti prvotne občine iz opravljanja funkcij, ki po ZLS niso funkcije novih občin, po mnenju drugostopnega sodišča za "pravno nasledstvo" glede obveznosti ni osnove. V obravnavani zadevi pa gre prav za tak primer, ki tudi ni problematičen v pogledu obstoja pravnega naslednika obveznosti pravnega subjekta, ki je prenehal. Tožeča stranka svoj zahtevek temelji na 24. čl. Zakona o blagovnih rezervah (Ur.list RS št. 60/95). Po tej določbi so se s 1.1.1996 na tožečo stranko prenesle tiste blagovne rezerve v občinah, katerih hramba, vzdrževanje in obnavljanje je bilo financirano iz državnega proračuna. Drugostopno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predmet spora ne morejo biti republišče blagovne rezerve, temveč občinske blagovne rezerve (glej 5.čl. Zakona o republiških blagovnih rezervah, Ur.list SRS št. 19/76 - cit. kot "ZRBR"). Te pa pred uveljavitvijo ZBR niso bile državna lastnina Republike Slovenije in torej bivša Občina Kamnik prodajnih pogodb z dne 1.5.1994 ni sklepala glede premoženja, ki bi bilo tožnikovo. Denarna sredstva, ki jih je prvotna občina s prodajo pridobila, zato ne predstavljajo njene neupravičene obogatitve. Ker terjatve iz naslova neupravičene obogatitve ni zoper bivšo občino, je tudi zoper toženo stranko ne more biti (pri čemer bi se ob morebitni takšni terjatvi postavljal tudi problem t.i. "odpadle koristi"). Glede na 17. čl. ZRBR so se blagovne rezerve obnavljale in naj bi bile ves čas zagotovljene v obliki enake vrste in količine blaga ali drugega blaga, ki kakovostno ustreza enakemu namenu. V posledici prodaje blaga, ki je predstavljalo blagovne rezerve, zato zoper bivšo AA ni mogla nastati denarna terjatev, temveč zgolj njena obveznost ustrezno blago spet pridobiti (kupiti). Če bi se štelo, da je na podlagi 100.čl. ZLS takšna obveznost prešla na toženo stranko in je na podlagi 24.čl. ZBR njen upravičenec postala tožnica, bi to obveznost tožena stranka lahko izpolnila le tako, da bi sama opravljala funkcijo zagotovitve oz. obnovitve blagovnih rezerv. Te funkcije pa občine po ZLS nimajo. Ob vsem tem se kot pravilno pokaže stališče sodišča prve stopnje, da 24.čl. ZBR lahko zajema le prenos dejansko obstoječega blaga in ne tudi denarne vrednosti odtujenega ali terjatve na pridobitev in nato izročitev ustrezne količine in vrste blaga. Glede na vse to pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo po 368.čl. ZPP/77 zavrniti in izpodbijano sodbo v celoti potrditi. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP/77. Toženi stranki so priznani stroški za sestavo argumentiranega in potrebnega odgovora na pritožbo skladno z Odvetniško tarifo.