Jedro

Ker v obravnavanem primeru toženka dejanskega stanja ni mogla v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik v prošnji za dodelitev BPP, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma na podlagi dejstev, ki so ji bila že znana; prav tako pa v okoliščinah konkretne zadeve (glede na materialnopravno ureditev, ki omogoča izvzem določenega premoženja) ni mogoče zaključiti, da se (je) da(lo) stanje stvari popolnoma ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih je imela toženka, in samo za to ni bilo treba zaslišati tožnika za zavarovanje njegovih pravic oziroma pravnih koristi, bi morala toženka še pred izdajo odločbe, v skladu z 9. in 146. členom ZUP, z vsemi svojimi ugotovitvami seznaniti tožnika ter mu dati možnost, da se o njih izjavi in tako učinkovito zavaruje svoje pravice in pravne koristi, to je, konkretno poda in ustrezno izkaže ugovore o obsegu, vrsti in vrednosti premoženja, ki se kot tako upošteva pri odločanju o dodelitvi BPP, oziroma razlogih, zaradi katerega se določeno premoženje ne upošteva.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 89/2018 z dne 28. 2. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je dne 16. 2. 2018 vložil tožnik, zavrne.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik z obravnavano prošnjo uveljavljal dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravdno zadevo, ki se pod št. P 468/2015 vodi na Okrožnem sodišču v Kopru. Toženka navaja določbe 11., 12. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter pojasni, da osnovni znesek minimalnega dohodka po 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) znaša 297,53 EUR, njegov dvakratnik pa 595,06 EUR. Kot premoženje se upošteva premoženje, ki dosega ali presega višino 14.281,44 EUR ter osebni avtomobili ali enosledna vozila, ki presegajo vrednost 8.330,84 EUR (27. člen ZSVarPre). Tožnik je slovenski državljan s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu ..., ter živi v gospodinjstvu z ženo A.A.. Toženka je na podlagi 33. člena ZBPP po uradni dolžnosti ugotavljala izpolnjevanje materialnega kriterija, in sicer je pridobila podatke iz evidenc računov imetnikov vrednostnih papirjev pri Centralni klirinško-depotni družbi, preverila je lastništvo nepremičnin (v zemljiški knjigi) in lastništvo motornih vozil. Ugotovila je, da tožnik in žena nista imetnika nematerializiranih vrednostnih papirjev, da nista lastnika osebnega vozila, žena tudi ni lastnica nepremičnin na območju Republike Slovenije. Po podatkih zemljiške knjige pa je tožnik lastnik nepremičnin; kot izhaja iz evidence GURS so to deli stavbe: - k.o. ..., del stavbe ..., kar v naravi predstavlja industrijski del stavbe na naslovu ..., površina 122,8 m2, ocenjena vrednost 36.553,00 EUR; - k.o. ..., del stavbe ..., kar v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ..., uporabna površina 12,3 m2, ocenjena vrednost 22.281,00 EUR; - k.o. ..., del stavbe ..., uporabna površina 39,4 m2, ocenjena vrednost 66.564,28 EUR; k.o. ..., del stavbe ..., uporabna površina 47,1 m2, ocenjena vrednost 76.791,81 EUR in k.o. ..., del stavbe ..., uporabna površina 11,8 m2, ocenjena vrednost 24.629,54 EUR, kar v naravi predstavlja stanovanja na naslovu .... Toženka navede, da je kot stanovanje, kjer prebiva tožnik, upoštevala največje stanovanje na omenjenem naslovu, ki se po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZSVarPre ne upošteva kot premoženje tožnika. Ta ima tako v lasti nepremičnine v skupni vrednosti 150.027,82 EUR, ki se po določbah ZSVarPre in 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) štejejo za tožnikovo premoženje. Kot ugotavlja toženka, na omenjenih nepremičninah ne obstaja nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevalo lastninsko pravico v smislu razpolaganja z nepremičnino. Hipoteka zastavitelju omogoča, da zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z drugo omejeno stvarno pravico. Zato na nepremičninah vknjižene hipoteke in zaznambe sklepov o izvršbi ne onemogočajo razpolaganja z nepremičninami. Po navedenem toženka zaključi, da tožnik ne izpolnjuje materialnega kriterija za dodelitev BPP in zato prošnjo zavrne.

3. Tožnik zoper odločbo toženke vlaga tožbo v upravnem sporu. Poudarja, da nima sredstev za odvetnika. Ne strinja se z ugotovitvami, da poseduje premoženje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede nepremičnine v k.o. ... s št. ... tožnik pojasnjuje, da v tem stanovanju prebiva njegov sin B.B. z ženo in štirimi otroki, starimi od 7 do 16 let, sin živi od socialne pomoči in je srčni bolnik. V zvezi z nepremičninami v k.o. ... pa navaja, da je del stavbe s št. ... (12,3 m2) spalnica tožnika in njegove žene, del stavbe s št. ... pa je dnevna soba in kopalnica, glede dela stavbe s št. ... pa na tožbi priloženem izvodu izpodbijane odločbe označi, da je prodan v izvršbi in prilaga sklep Okrajnega sodišča v Kočevju, št. Dn .... Tožnik navaja, da so vse nepremičnine pod hipoteko in zarubljene in da z ženo samo čakata, kdaj ju bodo upniki vrgli na cesto. Poudarja, da je neuk, in se sprašuje, kaj še mora predložiti in kako naj bi se sam, brez odvetnika boril v zadevah P 257/2015 in P 468/2015. Leta 2012 so ga prevarali, da je podpisal "falč" posojilne pogodbe. Pri starosti 78 let mora tako za preživetje vsak dan čakati, da ga kakšen obrtnik najame za kakšno uro fizičnega dela, saj tožnikova pokojnina znaša 200,00 EUR, ženina pa 212,00 EUR mesečno. Želi si samo, da ne bi bil nikomur dolžan. Če bi v pravdi P 468/2015 uspel, bi poplačal vse dolgove ter nastale stroške za odvetnika in sodne stroške. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in se mu dodeli BPP.

4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

5. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve treba tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

6. Tožba je utemeljena.

7. Glede v obrazložitvi izpodbijane odločbe predstavljene materialnopravne podlage za odločanje sodišče pripominja, da določbe 12. člena ZBPP, kot jih navaja toženka, niso več v veljavi. ZBPP v prvem odstavku 14. člena določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (to je ZUPJS). V drugem odstavku 14. člena ZBPP je predpisano, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke (torej ZSVarPre), o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Pri čemer je nadalje treba upoštevati, da je bila v ZSVarPre vsebovana ureditev deloma, tudi glede premoženja, ki se oziroma se ne upošteva pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči in posledično pri odločanju o dodelitvi BPP, nato z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre-C) črtana in prenesena v ZUPJS. Ta sedaj ureja, katero premoženje se upošteva (17. člen ZUPJS) oziroma katero premoženje se ne upošteva (18. člen ZUPJS), pri čemer med drugim predpisuje, katero stanovanje in do katere vrednosti se ne upošteva, pa tudi, katere poslovne stavbe in podobni objekti se ne upoštevajo. Na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP pa se, ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena, pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, in sicer če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

8. V skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, če ta zakon ne določa drugače, pristojni organ za BPP postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (t.i. zaslišanje stranke). V skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZUP namreč organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.1

9. Ker v obravnavanem primeru toženka dejanskega stanja ni mogla v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik v prošnji za dodelitev BPP, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma na podlagi dejstev, ki so ji bila že znana; prav tako pa v okoliščinah konkretne zadeve (glede na materialnopravno ureditev, ki omogoča izvzem določenega premoženja) ni mogoče zaključiti, da se (je) da(lo) stanje stvari popolnoma ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih je imela toženka, in samo za to ni bilo treba zaslišati tožnika za zavarovanje njegovih pravic oziroma pravnih koristi, bi morala toženka še pred izdajo odločbe, v skladu z 9. in 146. členom ZUP, z vsemi svojimi ugotovitvami seznaniti tožnika ter mu dati možnost, da se o njih izjavi in tako učinkovito zavaruje svoje pravice in pravne koristi, to je, konkretno poda in ustrezno izkaže ugovore o obsegu, vrsti in vrednosti premoženja, ki se kot tako upošteva pri odločanju o dodelitvi BPP, oziroma razlogih, zaradi katerega se določeno premoženje ne upošteva. V tej zvezi sodišče dodaja, da se posebni ugotovitveni postopek izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali pa zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 145. člena ZUP). Ker toženka v obravnavanem primeru ni postopala skladno s povedanim, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

10. V posledici opisane kršitve tožnik šele v tožbi odgovarja na ugotovitve toženke in prilaga dokazila, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila obravnavana, pri čemer tožbeni ugovori kažejo na možnost, da dejstva in okoliščine, na katera je oprta odločitev, v upravnem postopku niso bila v zadostni meri razščiščena. Sodišče pri tem, poleg tožbi priloženega sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju, izpostavlja, da že iz same obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da toženka ni v celoti ugotovila dejanskega stanja glede stanovanja tožnika in njegove družine. Opozoriti je treba tudi na razhajanje med v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenimi ugotovitvami glede (vrste oziroma rabe) dela stavbe ... v k.o. ... ter prošnji priloženimi listinami (do česar se toženka ni opredelila) in nenazadnje s tem povezanimi tožbenimi navedbami. Tudi v tem delu zato sodišče zadostne oziroma zanesljive podlage za potrditev sprejete odločitve o prošnji kot pravilne in zakonite nima.

11. Ker so bila torej v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistvena kršena pravila postopka, povedano pa kaže tudi na možnost, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem bo morala tožniku dati možnost, da po seznanitvi z vsemi ugotovitvami postopka konkretno navede vse svoje ugovore in predlaga dokaze zanje. Nato bo morala toženka ponovno izdati odločbo o prošnji, ki jo je treba z dejanskega in pravnega vidika obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Kolikor je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, namreč to utemeljuje očitek o bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

12. Zaradi ponovnega postopka pa sodišče, v zvezi s sklicevanjem tožnika na hipoteke in rubeže, dodaja, da je Vrhovno sodišče (sicer že pred sprejemom ZBPP-C, s katerim je bil sprejet 14. člen ZBPP v sedanjem besedilu) v sodbi, št. X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014, pojasnilo, da se v postopkih dodeljevanja BPP možnost razpolaganja s premoženjem upošteva kot relevantna okoliščina pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost. Pojasnilo pa je tudi, da je treba pravni standard možnosti razpolaganja razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da premoženje na kakšen drugačen pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Gola dejstva, da so na nepremičnini vpisane hipoteke, tako ne pomenijo nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato samih po sebi ni mogoče šteti kot tistih okoliščin, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP. Temu sledi tudi sodna praksa Upravnega sodišča, po kateri to, da je na nepremičnini vpisana hipoteka ali zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, samo po sebi ne pomeni okoliščine, zaradi katere se po zakonu premoženja ne bi upoštevalo pri ugotavljanju finančnega kriterija za dodelitev BPP. Če želi doseči, da se premoženje ne bi upoštevalo v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP, je torej na prosilcu, da konkretno navede in izkaže dodatne oziroma druge upravičene razloge, zaradi katerih s premoženjem dejansko ne more razpolagati oziroma zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

1 V tem smislu prvi odstavek 144. člena ZUP določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; 2. če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; 3. če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; 4. če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.