Jedro

Policistom tako ni mogoče očitati protipravnega postopanja, ker so zoper toženca glede na njegovo postopanje uporabili najmilejše prisilno sredstvo, in sicer že navedeni strokovni prijem v skladu z 80. in 81. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanj ZNPPOL) v zvezi s 40. členom Pravilnika o policijskih pooblastilih. Glede na tožnikovo opiranje in grožnje pa so bila tudi utemeljeno uporabljena sredstva za vklepanje in vezanje v skladu z 79. členom ZNPPOL. Ravnanja policistov so tako bila v skladu z načelom zakonitosti (15. člen ZNPPOL) in sorazmernosti (16. člen ZNPPOL), kot je pravilno že zaključilo prvostopno sodišče (glej točka 11 razlogov prvostopne sodbe). Policista v policijskem postopku zoper tožnika nista postopala nedopustno oziroma protipravno in zato tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka iz naslova odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi protipravnega ravnanja policistov ob intervenciji, v skupni višini 5.150,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je zmotno presodilo, da ravnanje policistov ni bilo protipravno. Izpovedba tožnika o protipravnem in nedopustnem postopanju policistov je resnična. Zraven tega je prvostopno sodišče nepravilno zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke glede ugotovitve nastanka mehanizma poškodb. Tožnik je ves čas postopka trdil enako, in sicer, da so njegove poškodbe posledica protipravnega ravnanja policistov ob njegovem pridržanju. Že iz navedenega razloga bi prvostopno sodišče moralo izvesti predlagani dokaz z izvedencem v smeri ugotovitve mehanizma nastanka poškodb pri tožniku. Zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem je tudi procesno zmotna, ker je tožeča stranka dokaz z izvedencem zadostno substancirala. Zmotna je tudi ocena prvostopnega sodišča glede predložitve videoposnetka prostorov za pridržanje po toženi stranki. V tej smeri bi prvostopno sodišče moralo smiselno uporabiti določbo petega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in šteti, da ker tožena stranka dokaza ni predložila, je vsebina dokaza takšna kot zatrjuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno ni sporno, da je bila zaradi tožnikovega večkratnega žaljivega in sovražnega klicanja na policijsko postajo (posnetek klicev - priloga B9) ter s takim ravnanjem povezano motenje delovanja procesa policije, na domu tožnika opravljena intervencija po policistih T. M. in S. S.. Ob intervenciji je tožnik utrpel blažje udarnine na levi strani obraza ter poškodbo levega zapestja (nalom kosti zapestja leve roke s CT preiskavo ni izkazan - priloga A8). Sporno je, ali je tožnik navedene poškodbe utrpel v posledici protipravnega postopanja (prekoračitev pooblastil) policistov ob intervenciji. Prvostopno sodišče pravilno, na podlagi izpovedbe tožnika, zaslišanega kot stranke ter izpovedbe prič (policistov: T. M., S. S., M. P., D. V., A. R., M. P., tožnikovega sina: A. K. ml.) zaključuje, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o zatrjevanem protipravnem ravnanju (nedopusten nasilen vstop v hišo tožnika, udarjanje tožnika z roko po obrazu in glavi, zvijanje leve roke v zapestju ob zaklepanju) policistov. Nasprotno, iz izvedbe dokazov je izkazana utemeljenost policijske intervencije na domu tožnika (tožnik je očitno močno vinjen na dan dogodka neprestano po telefonu klical na policijsko postajo ter pri tem žalil policiste in jim grozil, da jih bo postrelil), z uporabo najblažjih možnih prisilnih sredstev (prijem vzvod na komolcu s podiranjem na tla in vklepanje z lisicami) za umiritev oziroma pridržanje tožnika, ki se na ukaze policistov ni odzval, jim grozil, da jih bo postrelil ter pri tem fizično upiral. 6. Do drugačnega zaključka tudi ne privede sklicevanje pritožbe na izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ker je tožena stranka izvedbo navedenega dokaza predlagala zaradi ugotovitve višine nepremoženjske škode (vrsta, intenzivnost, obseg nepremoženjske škode), ne pa v smeri dokazovanja o mehanizmu nastanka zatrjevanih poškodb tožnika. Dokazni predlog z izvedencem medicinske stroke glede zatrjevanja protipravnosti ravnanja policistov tožeča stranka ni opredelila (ni substancirala). Sicer pa ob izvedbi že navedenih policijskih ukrepov (prijem vzvod na komolcu s podiranjem na tla, vklepanje z lisicami), ob aktivnem upiranju storilca, že življenjsko izkustveno ni mogoče izključiti, da storilec pri uporabi teh ukrepov ne utrpi udarnine obraza in poškodbe zapestja.

7. Videoposnetek prostorov za pridržanje tožena stranka dokazano ni mogla predložiti, ker se ti avtomatsko brišejo po 60-ih dneh. Sicer pa izvedba tega dokaza ne more biti odločilna za presojo v tej zadevi, ker je do zatrjevanega škodnega dogodka prišlo na domu tožnika ob samem prijetju, ne pa na policijski postaji.

8. Policistom tako ni mogoče očitati protipravnega postopanja, ker so zoper toženca glede na njegovo postopanje uporabili najmilejše prisilno sredstvo, in sicer že navedeni strokovni prijem v skladu z 80. in 81. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanj ZNPPOL) v zvezi s 40. členom Pravilnika o policijskih pooblastilih. Glede na tožnikovo opiranje in grožnje pa so bila tudi utemeljeno uporabljena sredstva za vklepanje in vezanje v skladu z 79. členom ZNPPOL. Ravnanja policistov so tako bila v skladu z načelom zakonitosti (15. člen ZNPPOL) in sorazmernosti (16. člen ZNPPOL), kot je pravilno že zaključilo prvostopno sodišče (glej točka 11 razlogov prvostopne sodbe). Policista v policijskem postopku zoper tožnika nista postopala nedopustno oziroma protipravno in zato tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.