Jedro

Nestrinjanje z višino izrečene kazni glede na okoliščine, ki so vplivale oziroma bi po mnenju obsojenca morale vplivati na njeno višino, ne pomeni kršitve zakona, temveč oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega B.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo za krive R.Š., B.L. in B.P., in sicer R.Š. storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po členu 310/1 KZ in kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju izdelovanja in pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po členu 309/1 KZ v zvezi s členom 27 KZ, B.L. storitve kaznivega dejanja izdelovanja in pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po členu 309/1 KZ, B.P. pa storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju izdelovanja in pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po členu 309/1 KZ v zvezi s členom 26 KZ in kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po členu 127/1 KZ v zvezi s členom 26 KZ. Obsojenemu B.L. je izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 02.09.1997 dalje. Višje sodišče v Mariboru pa je z odločbo z dne 13.05.1998 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede obtoženega R.Š., obtoženemu B.P. je zvišalo posamične in enotno kazen, pritožbo okrožnega državnega tožilca in pritožbo zagovornika obtoženega B.L. pa je zavrnilo in glede tega obtoženca v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 22.07.1998 je obsojeni B.L. vložil zoper navedeno pravnomočno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje) zahtevo za varstvo zakonitosti (pritožbo). Vloga je laična, napada pa odločbo o izrečeni kazenski sankciji.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da naj Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega B.L. zavrne kot neutemeljeno. Obsojenec namreč v svoji zahtevi navaja, da sodišče ni upoštevalo olajševalnih okoliščin in mu je pripisalo eksploziv, ki ni izviral z njegove strani, torej uveljavlja nepravilno odmero kazni glede na okoliščine, ki vplivajo nanjo in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Niti v enem niti v drugem primeru ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Odločba o kazenski sankciji, izrečeni s pravnomočno sodno odločbo, se sme izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, v kolikor je sodišče v zvezi s tem kršilo kazenski zakon (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Kazenski zakon je namreč med drugim kršen tedaj, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu, oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V obravnavanem primeru je bila obsojencu izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Ker je za to kaznivo dejanje v 1. odstavku 309. člena KZ določena kazen zapora do treh let, je bila z izpodbijano pravnomočno odločbo obsojencu izrečena kazen v mejah, predpisanih v zakonu, oziroma pri izreku kazni sodišče ni prekršilo pravice, ki mu jo daje zakon. Obsojenčevo nestrinjanje z višino izrečene kazni glede na okoliščine, ki so vplivale oziroma bi po mnenju obsojenca morale vplivati na njeno višino (dejstvo, da je bil napeljan k storitvi kaznivega dejanja), pa ne pomeni kršitve zakona, temveč oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede na navedeno ugotavlja, da z izpodbijano pravnomočno sodbo ni bil prekršen materialni zakon, navedbe, na katere se sklicuje obsojenec v zahtevi, pa pomenijo izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z izrekom kazenske sankcije, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v smislu določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.