U-I-38/11-12

Up-219/11-12

U-I-111/12-7

Up-516/12-7

21. 11. 2012

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobud in ustavnih pritožb Ivane Tekavc, Dol pri Ljubljani, ki jo zastopa mag. Janez Tekavc, odvetnik v Ljubljani, na seji 21. novembra 2012

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Beričevo-Trbovlje (Uradni list RS, št. 98/08) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 59.a člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 22/10 in 10/12) se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 491/2011 z dne 12. 4. 2012 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1554/2010 z dne 15. 11. 2011 se ne sprejme.

4.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 308/2010 z dne 9. 12. 2010 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. I U 1554/2010 z dne 6. 11. 2010 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica izpodbija sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek, da se do odločitve o omejitvi lastninske pravice zadrži izvrševanje odločbe o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice. Izpodbija tudi sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi njene tožbe zoper odločbo o uvedbi postopka za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist ter sklep Vrhovega sodišča o zavrženju revizije. Hkrati z ustavnima pritožbama vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 59.a člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) ter za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Beričevo-Trbovlje (v nadaljevanju Uredba o DLN). Zatrjuje kršitve oziroma neskladje s 23., 33. in 69. členom Ustave ter 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Protiustavnost oziroma nezakonitost Uredbe o DLN utemeljuje z navedbami, da v postopku priprave državnega lokacijskega načrta niso bile izdelane strokovne podlage, ki bi morale biti izdelane na podlagi 9. člena Uredbe o prostorskem redu Slovenije (Uradni list RS, št. 122/04 – v nadaljevanju Uredba o PRS) z vsebino, kot jo določajo 16., 17. in 18. člen Pravilnika o podrobnejši vsebini, obliki in načinu priprave Strategije prostorskega razvoja Slovenije ter vrstah njenih strokovnih podlag (Uradni list RS, št. 38/03 – v nadaljevanju Pravilnik SPRS).

B.

Načelo strokovnosti je eno izmed temeljnih načel prostorskega načrtovanja. V skladu s tem načelom morajo prostorski akti temeljiti na strokovnih dognanjih o lastnostih in zmogljivostih prostora ter biti pripravljeni skladno s strokovnimi metodami prostorskega načrtovanja ter kakovostnega urbanističnega, arhitekturnega in krajinskega načrtovanja (10. člen Zakona o prostorskem načrtovanju, Uradni list RS, št. 33/07, 108/09 in 57/12 – v nadaljevanju ZPNačrt). Obseg ter vsebina in oblika strokovnih podlag z zakonom niso predpisani. Prilagoditi jih je treba stanju in potrebam posameznega območja urejanja ter ravni in namenu posameznega prostorskega akta. Podrobnejšo vsebino strokovnih podlag za pripravo posameznih prostorskih aktov določajo podzakonski predpisi, ki urejajo vsebino, obliko in način priprave teh aktov.

V obravnavani zadevi je sporen državni lokacijski načrt, ki je bil na podlagi drugega odstavka 94. člena ZPNačrt sprejet še po določbah Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03 – popr. – v nadaljevanju ZUreP-1). Tudi ZUreP-1 je glede strokovnosti odločanja oziroma pomena strokovnih podlag za pripravo prostorskih aktov določal podobno kot ZPNačrt.[1] Podzakonski predpis, ki ga je bilo treba uporabiti pri pripravi Uredbe o DLN, je bil Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave državnih in občinskih lokacijskih načrtov ter vrstah njihovih strokovnih podlag (Uradni list RS, št. 86/04) in ne Pravilnik SPRS, kot to nepravilno zatrjuje pritožnica. Pritožnica navaja tudi, da bi morala biti Uredba o DLN kar se tiče strokovnih podlag v skladu s hierarhično višjim prostorskim aktom. Izpodbijano Uredbo o DLN je Vlada začela pripravljati na podlagi Programa priprave državnega lokacijskega načrta za daljnovod 2 x 110 kV Beričevo – Trbovlje (Uradni list RS, št. 102/03 – v nadaljevanju Program priprave DLN) v času, ko Uredba o PRS še ni veljala. Vlada torej v Programu priprave DLN še ni mogla uporabiti pojmov in vsebin za strokovne podlage, ki jih vsebuje hierarhično višji prostorski akt. Poimenovanje strokovnih podlag v nadaljevanju postopka priprave prostorskega akta pa ni bilo bistveno, ampak je bila bistvena vsebina teh dokumentov. Vlada je strokovno rešitev prostorske ureditve pridobila ob primerjavi več variant. Strokovne podlage so bile po navedbah pripravljavca pripravljene za vsako izmed variantnih rešitev prostorske ureditve. Za strokovno rešitev prostorske ureditve se je Vlada odločila na podlagi primerjave variantnih rešitev z vidika racionalne rabe prostora, varstvenega, funkcionalnega in ekonomskega vidika. Za vrednotenje med različnimi variantami torej ni bil ključen samo ekonomski vidik predlagane prostorske ureditve, kot to navaja pritožnica. Variantne rešitve so bile vrednotene z več vidikov, ki jih pripravljavec ne bi mogel upoštevati, če pred primerjavo ne bi bile izdelane določene strokovne študije o lastnostih prostora. Ne nazadnje je tudi iz Programa priprave DLN razvidno, da so bile že ob začetku postopka priprave državnega lokacijskega načrta izdelane nekatere strokovne študije, ki so bile strokovne podlage za odločitev o prostorski ureditvi (točka V Programa priprave DLN).

Pritožnica ne navaja, da pred pripravo Uredbe o DLN niso bile pripravljene določene strokovne študije o lastnostih in zmogljivostih prostora. Ne izkaže niti, da te strokovne študije niso bile pripravljene skladno s strokovnimi metodami prostorskega načrtovanja ter kakovostnega urbanističnega, arhitekturnega in krajinskega načrtovanja. S svojimi trditvami ostaja zgolj na ravni nestrinjanja s kakovostjo in strokovno primernostjo opravljenih študij, s čimer pa protiustavnosti oziroma nezakonitosti Uredbe o DLN ne more utemeljiti. Ustavno sodišče je zato pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o DLN zavrnilo (1. točka izreka).

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

6.Izpodbijani 59.a člen EZ ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pritožnica ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Zato je Ustavno sodišče njeno pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 59.a člena EZ zavrglo (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 491/2011 z dne 12. 4. 2012 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1554/2010 z dne 15. 11. 2011 ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (3. točka izreka).

8.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 308/2010 z dne 9. 12. 2010 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. I U 1554/2010 z dne 6. 11. 2010 zavrglo, ker pritožnica nima pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi (druga alineja prvega odstavka 55.b člena ZUstS; 4. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena, druge alineje prvega odstavka 55.b člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič

Predsednik

Prvi odstavek 7. člena ZUreP-1: "Prostorski akti in druge odločitve o zadevah urejanja prostora morajo temeljiti na predpisih, analizah in strokovnih dognanjih o lastnostih in zmogljivostih prostora in okolja, na analizah razvojnih možnosti ter drugih pogojih in usmeritvah za razvoj posameznih dejavnosti v prostoru, opredeljenih v razvojnih in drugih dokumentih ter drugih strokovnih podlagah, na analizah medsebojnih učinkov posameznih dejavnosti v prostoru ter na geodetskih, statističnih in drugih podatkih s področja urejanja prostora."