Jedro

Preizkus po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP je pokazal, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen ZKP). Zoper obtoženega je bilo namreč odrejeno pridržanje in pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki teče od dne 13. 11. 2021 od 12.31 ure dalje. Prvostopenjsko sodišče mu čas odvzema prostosti, na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1, ni vštelo v izrečeno zaporno kazen, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo po uradni dolžnosti, na način, da je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 13. 11. 2021 od 12.31 ure dalje in pripor od 15. 11. 2021 dalje.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v izrečeno zaporno kazen na podlagi določil prvega odstavka 56. člena KZ-1 všteje čas pridržanja in pripora od 13. 11. 2021 od 12.31 ure dalje in pripor od 15. 11. 2021 dalje, sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 mu je izreklo kazen enega leta in desetih mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagali, da izrečeno zaporno kazen zniža oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je po priznanju obtoženca, ki ga je sprejelo, izvedlo vse potrebne dokaze, od katerih je odvisna izbira in višina kazenske sankcije. Vse izvedene dokaze je posamično in skrbno analiziralo ter ocenilo, oblikovalo pravilne zaključke in obtoženemu izreklo primerno kazensko sankcijo, ki ji ni moč odrekati pravilnosti in pravičnosti.

5. Na podlagi določil prvega odstavka 49. člena KZ-1 se storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so predpisane z zakonom za to kaznivo dejanje glede na težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, upoštevaje tudi kaznovalni predlog tožilstva ter določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP.

6. Pritožniki zgolj s pavšalno oceno, da je izrečena zaporna kazen previsoka, ob zanesljivo ugotovljenih dejstvih, da je obtoženi pri kaznivem dejanju uporabil nož, agresijo nasproti oškodovanki stopnjeval, čeprav je dejanje zaradi ravnanja oškodovanke, ki je pograbila nož potem, ko je obtoženemu padel iz rok ostalo pri poskusu in premoženjska škoda ni nastala, ne more vplivati na pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je izrečena zaporna kazen v takšni višini ustrezen izraz vseh okoliščin kaznivega dejanja, pri čemer prvostopenjsko sodišče tudi ni prezrlo predvsem njegove teže in nastalih posledic na strani oškodovanke, na drugi strani pa tudi okoliščin na strani obtoženega, za katerega je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da gre za specialnega povratnika, ki je bil do sedaj že večkrat obsojen za premoženjska kazniva dejanja, kontinuirano od leta 1995 dalje, izrečene so mu bile sankcije opozorilne narave in prostostne kazni, ki nanj niso vplivale v smeri, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča tudi ni prezreti okoliščin, da je bilo dejanje storjeno v soboto opoldne, trgovina, v kateri pa je bilo dejanje storjeno se nahaja v coni za pešce, kjer je ob prostih dneh vedno veliko ljudi.

Do vsake od ugotovljenih okoliščin se je prvostopenjsko sodišče opredelilo in jo ocenilo ter ji dalo ustrezno težo, nato pa se je opredelilo tudi do vseh okoliščin skupaj, zaključke prvostopenjskega sodišča pa v celoti sprejema in jim sledi tudi pritožbeno sodišče. 7. S ponavljanjem okoliščin v pritožbi, ki jih je prvostopenjsko sodišče ocenjevalo drugače kot pritožniki, pritožniki ne morejo biti uspešni, ker pritožbeno sodišče razlogom prvostopenjskega sodišča, zakaj je izreklo zaporno kazen v tej višini sledi, pri čemer tudi zgolj pavšalno navajanje in primerjanje pritožnikov z izrečenimi zapornimi kaznimi v kazenskih postopkih pred Okrožnim sodiščem v Mariboru in Vrhovnim sodiščem RS, sprejetih na podlagi drugačnih dejanskih okoliščin, odločitve in njene utemeljitve, ki jo je podalo prvostopenjsko sodišče, ne morejo omajati niti ne izpodbiti.

8. Preizkus po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP pa je pokazal, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen ZKP). Zoper obtoženega je bilo namreč odrejeno pridržanje in pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3.točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki teče od dne 13.11.2021 od 12.31 ure dalje. Prvostopenjsko sodišče mu čas odvzema prostosti, na podlagi določila prvega odstavka 56.člena KZ-1, ni vštelo v izrečeno zaporno kazen, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo po uradni dolžnosti, na način, da je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 13. 11. 2021 od 12.31 ure dalje in pripor od 15. 11. 2021 dalje.

9. Vse te ugotovitve so tako pritožbenemu sodišču narekovale spremembo sodbe po uradni dolžnosti, zavrnitev pritožbe zagovornikov kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe v nespremenjenih delih.

10. Obtoženi prestaja zaporno kazen, je brez sredstev za preživljanje in ker s pritožbo ni uspel, ga je pritožbeno sodišče na podlagi določil prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.