Jedro

Pritožnica ne more uspeti niti z očitkom, da tožeče stranke ni zastopala prava oseba, saj se, tudi če bi bilo to res, po ustaljeni in enotni sodni praksi na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 64,00 EUR zniža za 20,00 EUR (na 44,00 EUR). Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v osmih dneh plačati znesek 598,15 EUR in ji v istem roku povrniti pravdne stroške v znesku 64,00 EUR.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb ni opredelilo. Sodišče lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Toženka je predlagala svoje zaslišanje, dokazni predlog je sodišče nesubstancirano zavrnilo zgolj z navedbo, da z izpovedbo ne more nadomestiti dokaznega bremena. Nedvomno pa lahko razjasni okoliščine, ki jih je navajala v ugovoru. Sodišče je s tem, ko toženke ni zaslišalo, zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki lahko vplivajo na izid sodbe. Tožeča stranka ni pravilno označena v smislu določila 87. člena ZPP. Sodišče bi moralo postopati v skladu s petim odstavkom 81. člena ZPP. Toženka namreč ne uveljavlja kršitve drugega odstavka 324. člena ZPP, ki je relativne narave, temveč kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je očitno, da stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Ni podana le očitna pisna pomota, ki bi jo sodišče lahko odpravilo z dopolnilnim sklepom. Toženka je v celoti prerekala sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, torej tudi v delu, kjer so bili odmerjeni stroški izvršilnega postopka, pri čemer v 3. točki izpodbijanega sklepa o izvršbi z dne 7. 6. 2019 sodišče ni odmerilo materialnih stroškov tožeči stranki v višini 20,00 EUR, saj niso bili priglašeni. Po nobenem veljavnem predpisu tožeči stranki materialni stroški v navedeni višini tudi ne gredo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP) in so razlogi za izpodbijanje zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bila pritožnica s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjena. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker toženke ni zaslišalo. Pritožbeno sodišče pritrjuje tako ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka (drugi odstavek 454. člena ZPP), kot stališču, da toženka s svojim zaslišanjem ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ni namreč res, da bi lahko zaslišanje toženke „razjasnilo okoliščine“, ki jih je navedla v ugovoru1. Po ugovoru je namreč tožeča stranka v dopolnitvi tožbe natančno pojasnila temelj, višino in zapadlost vtoževane terjatve2, toženka pa na to ni (več) odgovorila in je sodišče prve stopnje vsa relevantna dejstva utemeljeno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Na tako ugotovljena dejstva je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožnica ne more uspeti niti z očitkom, da tožeče stranke ni zastopala prava oseba, saj se, tudi če bi bilo to res, po ustaljeni in enotni sodni praksi3 na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.

8. Ni res, da v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso bili odmerjeni materialni stroški tožeče stranka v višini 20,00 EUR, ker niso bili priglašeni. Nasprotno izhaja iz stroškovnika tožeče stranke na list. št. 2 in tretjega odstavka izreka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 51045/2019 z dne 7. 6. 2019, kjer so stroški upnika odmerjeni na 64,00 EUR, kar predstavlja 44,00 EUR sodne takse in 20,00 EUR materialnih stroškov. Res pa je, da tožeča stranka nastanka materialnih stroškov („za stroške opominov in vlaganja izvršbe“) ni izkazala, zato do njihove povrnitve ni upravičena.

9. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP v stroškovnem delu ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu in le glede stroškov postopka, zaradi tega dela pa posebni stroški niso nastali (smiselna uporaba tretjega odstavka 154. člena ZPP).

1 V pavšalnem ugovoru je navedla, da (1) ugovarja pasivno legitimacijo, ker iz oznake dolžnika niso razvidni vsi identifikatorji in ni nujno, da med strankama izvršilnega postopka sploh obstaja poslovno razmerje ter da je treba predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zavreči, (2) iz previdnosti ugovarja zastaranje in (3) da upnik ni izkazal, da gre pri „oznaki zahtevka“ za verodostojno listino v smislu 23. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je na te pavšalne ugovore obširno in pravilno tudi odgovorilo (12., 13. in 14. točka obrazložitve), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče do toženkinih navedb ni opredelilo. 2 Gre za stroške dijaške prehrane in ostalih šolskih aktivnosti. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 112/2012, II Ips 70/2013, II Ips 33/2014.